Mirjana Karanović: "Sem akrobatka v igri"

Redna profesorica igre, predvsem prepoznavna po vseh svojih vlogah, bodisi v gledališču (Tramvaj Poželenje, Rojeni v YU ...) bodisi filmu (Oče na službeni poti, Grbavica ...), Mirjana Karanović se je preizkusila tudi v pisanju scenarija in režiji svoje zgodbe, v kateri igra tudi glavno vlogo. Vsekakor pa, karkoli počne, počne na polno, pri vlogah pa najbolj uživa v akrobacijah.

Story: Do kod ste prišli s filmom Dobra žena, ki ste ga snemali po lastnem scenariju?

Montirali smo širšo verzijo in začenjamo fino montažo.

Story: Pravzaprav imate v filmu kar nekaj ‘vlog’, ste režiserka, igrate glavno vlogo in tudi scenarij je vaš. Ni to kar veliko dela za enega človeka?

Vse se je povezalo. Tako mi je bilo logično, ker sta zgodba in scenarij moja. Je pa zgodba, ki sem jo hotela povedati.

Story: To pomeni, da je film nekaj, kar želite delati?

V nekem trenutku sem si zaželela, da se neke zgodbe povedo. Opazila sem, da se režiserji in scenaristi ne ukvarjajo s temami, ki me čustveno, mentalno in intelektualno premikajo. Gre za zgodbe, ki imajo po mojem mnenju velik potencial. Pomislila sem, ali je prav, da sedim in čakam, da bo to nekdo napisal in bom potem morda igrala. Odločila sem se, da nekaj naredim, s tem, da takrat sploh nisem imela ideje, da bom tudi režiserka in scenaristka. Usedla sem se in napisala, kar sem imela v glavi, ter pomislila, da moram najti nekoga, ki bo napisal scenarij o tem.

Nikogar nisem videla, ki bi lahko povedal mojo zgodbo, in scenarij sem poslala Mirku Kovaču. Ta mi je poslal pismo, v katerem me je opogumil, naj nadaljujem. Ker je bil zaseden, saj je že nekaj delal z Ogresto, mi je svetoval nekoga mlajšega, da se energije združijo. Poklicala sem Stevana Filipovića, ki se ukvarja z režijo in montažo ter je družbeno zelo aktiven. Začela sva se pogovarjati in napisala sem scenarij tudi na podlagi Mirkovih pripomb. Dojela sem, da tega, kar sem napisala, ne bi nikomur dala.

Story: Ste želeli imeti nadzor nad svojo zgodbo?

Seveda, tako sem začutila, ker v filmu igram tudi glavno vlogo. Dojela sem, da ni režiserja, ki bi mu to dala. Nato sem naredila nekaj povsem neracionalnega, saj sem v filmu, v katerem igram, v vsaki sceni tudi režiserka. Rekla sem: “Okej, videla bom, kaj bo.” To je bilo eno od mojih najlepših in udobnih snemanj.

Verjetno tudi zato, ker sem bila tako dobro pripravljena in vedela, kaj hočem. Imela sem odlične sodelavce, tako da snemanje ni bilo naporno. Snemanje smo končali celo dan prej. Vse je sovpadlo, tudi producentka je bila odlična, in čeprav smo imeli zelo malo denarja, tega ni nihče občutil. Trenutno še ne vem, kaj se bo izcimilo iz tega. Včasih mislim, da imam pretirano upanje, da bo dobro.

Story: Mar ni tako prav, da ko nekaj delamo, težimo k najboljšemu in upamo, da bo videti najboljše?

Misliš, da je dobro, ampak del tebe se vedno sprašuje, ali se samo vlečeš za nos in le misliš, da je dobro, nekdo pa to pogleda in reče: “Kaj si delala?”

Story: Za vas na splošno velja, da v vlogah daste vse od sebe …

Drži. Sicer bi bilo življenje površno, medtem ko bi lahko naredil nekaj vznemirljivega, ker ponavadi vsakodnevno življenje ni ravno tako vznemirljivo. Ko imam možnost, da na sceni naredim nekaj drugačnega in bolj zanimivega, kot se nam dogaja v vsakdanjem življenju, je to zares odlična priložnost. Ne maram priti na sceno in delati rutinsko za plačo ali honorar, rada pridem na sceno in se mi tam nekaj zgodi. In v glavnem se mi tudi zgodi.

Story: Prav tako poučujete in ste dekanka akademije za igro. Kaj vas pri študentih najbolj moti?

Najbolj me iritirajo njihova inertnost, lenobnost in linija najmanjšega odpora, ko si rečejo: “Tega ne morem.” To so mladi ljudje, ki so polni življenja, ampak zelo nesamozavestni, nimajo dobre samopodobe, saj o sebi mislijo vse najslabše.

Story: Ste vi takoj, ko ste začeli igrati, imeli samozavest?

Nisem, ampak po drugi strani me to ni oviralo, da tam, kjer se počutim samozavestno, naredim vse. Nesamozavestna sem bila zasebno, na sceni pa nikoli in vedno sem mislila, da bom umrla, sploh me ni zanimalo, kaj si bo kdo mislil. Vedno dam vse od sebe. Študentom povem: “Pojdi domov, jokaj, to nikogar ne zanima, delaj, kar hočeš, misli o sebi najslabše, ampak ko stopiš na sceno, ne smeš dovoliti, da to kdorkoli vidi.”

Opažam, da se nekako bojijo, da se jim bo kaj zgodilo, če zapustijo svoj varni prostor. Naredili so si svoj varni prostor in je zanje to to. Igralci pa morajo iz tega prostora, sicer publika ne more biti z ničimer sprovocirana, ker je obraz, ki je na sceni najbolj zanimiv, tisti, ki ga skrivamo ter ga na sceni odpiramo. To se jim zdi težko. Še vedno je precej patriarhalnega odnosa do otrok in pogosto jim govorijo: “Pusti, to ni zate! Ne ocenjuj se tako visoko!”

S tem jih stalno dušijo in potiskajo navzdol ter ne dajo podpore. Da bi nekaj dosegel, si moraš upati tvegati in tudi narediti napako, saj napaka ni tisto, česar se moramo bati. Te so v življenju odlične. Oni pa se zelo bojijo napak, bojijo se, da se jim bo zgodilo kaj slabega, če bodo naredili kakšno neumnost. Ravno šola je prostor, kjer si to lahko privoščijo, tako da se največ trudim, da jih osvobodim, da poskušajo različne stvari.

Story: Sicer pa kar precej delate tudi v nekdanjih republikah, bodisi v gledališču ali snemate filme.

Več delam pri filmu, v gledališču delam v Sarajevu v Kamernem Teatru 55, obstaja stalno sodelovanje med Beogradom in Sarajevom, kar nadaljujemo. Največ delam v Bosni, pred kratkim pa sem na Hrvaškem snemala film Kosec.

Story: Ne moremo mimo tega, da slovite po zahtevnih vlogah.

Znam delati trojni salto, sem akrobatka v igri in delam šestkratni aksel. Ko me pokličejo, da se po odru le sprehodim in nagnem glavo, mi to ni zanimivo. Potrebujem vlogo, v kateri lahko delam salto. To je tisto, kar me zanima. Če je vloga resna ali komična, me ne zanima. Moji kriteriji so, da v vlogi kaj delam, ne pa, da se na odru le sprehajam, migam z obrvmi, pačim … Ne morem se le sprehajati na odru, ne glede na to, ali je to moderno ali plačano, zaradi tega moje življenje ni bolj zanimivo. Glede na to, da ne verjamem, da bom imela drugo življenje, mi ga je nesmiselno porabiti za neumnosti.

Story: Vso svojo energijo usmerjate le v igro?

Igra je moje življenje! Energijo vlagam v svoje življenje in se zraven ne ukvarjam z vrtnarjenjem. To je moja umetnost, to sem jaz.

Story: Vas vloge pripravijo do tega, da razmišljate o življenju, čeprav vloga nima nič skupnega z vami?

Vsaka vloga, ki jo igram, je povezana z mano, ker jo igram. Ko delam vlogo, se vedno postavim v položaj lika: kako bi bilo, če bi bila na mestu te ženske, kako bi se počutila, kakšno bi bilo moje življenje. Takrat vidim svet z njihovimi očmi. Pogosto se zgodi, da ko gledam svet s tujimi očmi, vidim malo drugače tudi svoje življenje. Vidiš ga skozi drugačna očala, ker se obenem učiš o sebi in si postavljaš vprašanja, ki si jih morda sicer ne bi.

Prav tako črpam iz literature in dramskih del, ki so zelo zanimiva in kvalitetna, s tem, da dvigujejo tudi raven tvojega duhovnega sveta. Sploh ko se začenjaš ukvarjati s stvarmi, ko ne gre zgolj za reprodukcijo določenih idej ali tuje volje. Pravzaprav v to, kar delaš, vlagaš tudi svojo intimno energijo in svoje misli ter se z likom povezuješ na mnogo več ravneh, kot občinstvo sploh lahko vidi. To, kar publika vidi, je le posledica ali vrh ledene gore, ki se vidi, vse pod tem pa je ves svet, ki ga igralec zgradi. Na tem nevidnem svetu pravzaprav počiva to zunanje, kar publika lahko vidi. Zato so vloge nekaj, v čemer zelo intenzivno sodelujem.