Mirko Vovk: Življenjska zgodba kot napet roman

6. 7. 2019 | Vir: Jana
Deli

Pisalo se je leto 1986. Helmut Kohl je prehodil deset stopnic na Blejskem otoku, pogledal proti vrhu, navzgor proti cerkvici in loveč sapo dejal: »Tole je preveč ekstremna dejavnost za tako starega gospoda. Do vrha je predaleč!

Eden izmed največjih evropskih državnikov se je proti znameniti cerkvici, ki je ena izmed največkrat fotografiranih na svetu, vzpenjal v družbi soproge in domačina Mirka Vovka. Naš sogovornik, ki bo čez dve leti dopolnil 90 let, se živo spominja prav vsake podrobnosti: »Gospod Kohl je bil krepak možakar, zato je bil kmalu zelo zadihan. Vseeno je našel izgovor za težko sapo: »Vidva sta za polovico mlajša od mene!« Prijazno sem odgovoril: »Gospod kancler, vas smem vprašati, koliko ste stari?« Odvrnil mi je, da pustimo to ... Vseeno sem vztrajal, kdaj se je rodil. »Leta 1931.« »Jaz tudi!« Od takrat sva se z nemškim državnikom tikala.

Med tistim obiskom Helmuta Kohla je prav Mirko Vovk prispeval zanimiv kamenček v mozaiku slovenske državnosti. Tisti skupni obisk na otoku se je namreč kar zavlekel. Pogovor je stekel v vse bolj prijateljskem tonu: »Gostu sem predlagal, da si ogleda tudi golfsko igrišče na Bledu. Čeprav je bil gospod Kohl prepričan, da golf pravzaprav ni pravi šport, je sprejel vabilo. Obisk se je sprevrgel v dolgo druženje ob večerji. Mislim, da je eden izmed poznejših ključnih podpornikov Slovenije na mednarodnem parketu prav takrat vzljubil našo državo. Nikoli ne bom pozabil njegovih besed, ko je v času, ko se je naša država borila za mednarodno priznanje, nagovoril nemški parlament: »Kolegice in kolegi. Slovenija je bila od nekdaj del Evrope! Slovenija je Evropa in mora Evropa ostati. Glasujem za!«

Tovariš Tito se je nasmehnil ob komentarju uniforme

Mirko Vovk se ob tej anekdoti nasmehne in v svoji domači hiši nekaj metrov od Blejskega jezera pokaže fotografijo, ki jo je posnel ob tisti priložnosti. Slednja seveda ni edina, ob kateri bi vsi, ki jih zanima moderna zgodovina, z največjim zanimanjem zastrigli z ušesi. S police v svoji dnevni sobi nato vzame svojo značko vojaškega pilota in se nasmehne: »Ko pogledam tole mojo značko, se spomnim na pogovor, ko sem na Blejskem gradu spoštljivo ogovoril tovariša Tita, ki je imel na svoji uniformi pripeto identično. Veste, te značke ne bi smeli imeti na svoji uniformi. Lahko jo nosijo namreč le vojaški piloti. Tito mi je takrat v smehu odvrnil, češ da ne ve, kaj vse mu prišijejo na uniformo!« se Mirko Vovk spominja enega od številnih pogovorov z nekdanjim voditeljem Jugoslavije. Še precej bolj sproščeno se je pogovarjal z nekdanjo prvo damo, Jovanko Broz, s katero sta si izmenjavala tudi mnenja o zakulisju obiskov uglednih gostov, kot je bila recimo Sophia Loren. In kdo je pravzaprav gospod, ki je v svojem življenju doživel toliko kot le malokdo?

Mirko Vovk je vrsto let kot fotograf spremljal vrhunske diplomatske dogodke, je vsestranski športnik in nekdanji vrhunski pilot. Je lastnik zanimivih rekordov in tudi tisti Slovenec, ki je v Sloveniji zaslužen za ponovno obuditev golfa. Izjemno vitalnega gospoda z zavidanja vredno življenjsko energijo, ki vse od rojstva leta 1931 živi na Bledu, pa bi verjetno najlažje opisali z besedami: džentelmen starega kova!

Lahko bi rekli, da Mirko Vovk izžareva viteški duh časov, ki jih danes ni več. Zato se z za odtenek bolj žalostnim tonom glasu spomni časov, ko je Bled užival drugačen sloves kot danes: »Že v času Avstro-Ogrske je Bled pridobil sloves kraja z dušo, kamor so poleti prihajali vsi najpomembnejši državniki tistega časa – vladarji, kralji in diplomati. Takšen ugledni sloves je imel Bled tudi v času maršala Tita. Na Bledu so pred drugo svetovno vojno potekala tudi najpomembnejša teniška tekmovanja v Evropi. Na mestu, kjer danes stoji hotel Jelovica, so igrali veliki zvezdniki tistega časa. Med njimi tudi trije jugoslovanski mušketirji Kukuljević, Palada in Punčec. Sam sem takrat na igrišču pobiral njihove žogice.«

Življenjska zgodba našega sogovornika je zelo skromno rečeno filmska: »Kot šestletni šolar sem začel poleti delati kot 'liftboy' v hotelu Park. Plače nisem prejemal. Sem pa dobil zelo elegantno uniformo. Moj zaslužek je bila napitnina. S tem denarjem sem si lahko kupil vse, kar sem potreboval za šolo. Še več. Kupil sem si tudi smuči (takrat seveda narejene po meri). Pozimi sem začel resno smučati in v sezoni 1940/41 kot član sokolskega društva zmagal na tekmi. Na vidov dan bi moral dobiti za ta uspeh nagrado, vendar se to ni zgodilo, saj so Bled okupirali Nemci. Zaradi tega sem bil zelo žalosten.«

V tistem času je Mirko Vovk doživel prvo prelomno dogodivščino v svojem življenju: »Od dveh do štirih sem se lahko brezplačno kopal na hotelskem kopališču. Nekega dne sem se ravno odpravljal v vodo. Usedel sem se pod skakalnico in globoko v vodi videl nekaj belega. Pod menoj je bila tri in pol leta stara punčka. Potegnil sem jo na suho, kjer smo jo na srečo uspešno obudili k življenju. Kmalu zatem me je eden izmed članov gestapa, ki je imel med vojno v hotelu svoj štab, vprašal, ali sem jaz tisti, ki je rešil punčko? Prikimal sem. Povabili so me v hotelski apartma, kjer mi je njen oče stisnil roko in dejal: »Ti si pravi mladi junak!« Njena mama pa je snela hčerkino verižico in mi jo obesila okoli vratu. Vprašali so me, kako naj se mi oddolžijo? Odvrnil sem, da nikakor. Bil sem le v pravem trenutku na pravem mestu.

Mirka je življenjska pot pozneje vodila v Švico, kjer je leta 1957 v Loganu nekaj mesecev delal v elitnem hotelu: »To so bile res zanimive zgodbe. V hotelu, ki sem ga vodil, so bili med gosti največji zvezdniki tistega časa. Med njimi Clark Gable in Sophia Loren.« Po tej življenjski epizodi se je gospod Vovk vrnil v domovino. Kot se spodobi za uspešnega zdomca, s povsem novo nemško prestižno limuzino znamke DKW in z denarjem, s katerim je lahko odprl svojo fotografsko delavnico.

Hkrati je bil vseskozi dejaven športnik. Državni prvak v plavanju, v disciplini delfin: »Zmagali smo tudi v mešani štafeti. Blejski klub je bil tretji najmočnejši v takratni Jugoslaviji. Organizirali smo tudi prve tekme v smučarskem teku. V cilju smo z zračno puško streljali balone. To so bili obenem zametki biatlona. Idejo sem pozneje prenesel na Pokljuko, kjer sem sodeloval pri izgradnji kasarne in preostalih objektov. Tekmoval sem tudi v smučarskih skokih. Skupaj s Slavkom Avsenikom sva leta 1960 v Planici dosegla osebna rekorda. Janez Polda je z daljavo 95 metrov zmagal, sam sem bil z daljavo 92 metrov in pol drugi, Slavko pa je z 90 metri osvojim tretje mesto. Tekmoval sem tudi v smučarski kombinaciji. To je bil poseben podvig. Spominjam se namreč, da me je na Šar planini do starta spremljal graničar z brzostrelko, saj je bilo v bližini veliko volkov. Sodeloval sem tudi pri ustanovitvi blejskega nogometnega kluba, ki je lani praznoval 80. obletnico. Med vojno sem obiskoval gimnazijo v Beljaku. Tam sem pri tehničnem pouku naredil modelček letala. Učitelju je bil všeč, zato me je prosil, da naredim še en modelček, malce večji. Z njim sem osvojil naslov prvaka zasedene Štajerske in Koroške. Uvrstil sem se na zvezno tekmovanje v Berlinu, kjer sem pozneje zmagal. Navdušil sem se za letalstvo. Kmalu sem naredil A-pilotski izpit. Po vojni smo v Lescah ustanovili aeroklub. Zgradili smo hangar in poslovno zgradbo. Vojska nam je zagotavljala brezplačno gorivo in odslužena letala, s katerimi si sami niso več upali leteti. Sami smo jih predelali do mere, da smo za Titov rojstni dan nad Ljubljano leteli v formaciji Tito, kar je bilo s tistimi letali izjemno zahteven podvig.«

Prvi, ki je preletel Triglav

Toda še posebej ponosen je na svoj dosežek z jadralnim letalom. Leta 1959 je namreč kot prvi preletel Triglav: »Poletel sem nad Mežaklo, kjer sem zaradi vzgona hitro pridobival višino. Sklenil sem zaviti proti Kredarici. Videl sem, kako nad slemenom krožijo ptiči. Izkoristil sem veter, ki se je dvigal z bohinjske strani. Naenkrat sem bil nad 3.000 metri. Zapeljal sem nad Triglav. Nekaj časa sem krožil nad gorniki, ki niso mogli verjeti, kaj vidijo nad seboj.«

Angel varuh ga je obvaroval smrti

Za Mirka pa bi bil lahko usoden prav polet z jadralnim letalom. Jugoslavijo je leta 1960 obiskal ruski kozmonavt German Titov, Mirku pa so oblasti zaupale pomembno nalogo: »Ko naj bi se Titov pripeljal čez Vršič, naj bi ga sam spremljal z jadralnim letalom. Že pri vzletu pa se je poškodovalo višinsko krmilo na mojem letalu. Dolgo sem krožil. Ker ni in ni bilo znamenja, signalne rakete, sem sklenil pristati. Krmilo se je takrat zlomilo, sam pa sem strmoglavil in pristal med dvema hrastoma. Po čudežu sem ostal nepoškodovan. Sovjetski kozmonavt je vse skupaj videl. Ob srečanju sva spontano začela peti pesem, ki jo pojejo ruski piloti. Hitro sva našla pristen stik. Čez nekaj časa sem dobil občutek, da bi se visoki gost pogovoril z mano na samem. Priložnost za to sva dobila v našem hangarju v Lescah. Ko sva bila znotraj sama, je Titov zaprl vrata in odpel svojo srajco. Kozmonavt iz ateistične države je potegnil na plan verižico, na kateri je imel obešeno podobo Jezusa. Rekel mi je: »Mirko, ko sem krožil okrog Zemlje, sem bil stoodstotno prepričan, da se ne bom nikoli več vrnil. Ampak takrat sem spoznal, da je nad nami gospod, ki je nad mano držal svojo roko. Danes je držal roko nad tabo. Po vseh zakonih fizike bi moral namreč v današnji nesreči umreti.«

Mirku, ki pravi, da ga v življenju spremlja zvesti angel varuh, je bilo usojeno, da je preživel in v nadaljevanju pisal nove izjemne zgodbe. Med drugim je bil tisti, ki je najbolj zaslužen, da je v krajih na sončni strani Alp spet zaživel golf. Vrsto let predsednik Slovenske golf zveze, danes pa njen častni predsednik, je tudi na golfskih zelenicah doživel številne zanimive dogodivščine. Ko se spomni na številne znane ljudi, s katerimi se je družil in tekmoval na igriščih po vsem svetu, obžaluje le, da je imel ob obisku Slovenije takratni ameriški predsednik Bill Clintonu preveč natrpan urnik. Drugače bi z gospodom Vovkom namreč prekrižala palice na Kraljevem igrišču na Bledu.

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju