Mirna Raynolds je v življenju preživela številne vzpone in padce, prav zato se je odločila, da zapusti Slovenijo in si dom poišče v Kambodži.
A ni se izšlo tako, kot bi si želela, zato se je pevka s sinkom Lucom po letu dni vrnila in začela na novo. Predvsem pa je Mirna ubrala novo pot in se posvetila temu, kar jo žene že od nekdaj – in to je ljubezen do glasbe.
► Vrsto let ste bili v ospredju na glasbeni sceni. Najprej kot članica Foxy Teens, nato v samostojni karieri. V nekem trenutku ste bili kraljica tabloidnih naslovnic. Kako se danes spominjate tega časa?
V času Foxy Teens je bil ta posel še v zlati dobi in nadvse sem hvaležna, da sem to doživela. Devet let v Foxy Teens je zame neprecenljivih in otroštva ne bi zamenjala za nič na svetu, saj sem živela svoje sanje. V samostojni karieri pa so se stvari precej sfižile, za kar sem pravzaprav bila odgovorna sama. Takrat nisem videla širše slike in sem padla v past, ki se ji reče 'želja po pozornosti'. Ta mi je bila namreč nenadoma odvzeta po razpadu Foxy Teens.
► Bi lahko rekli, da danes, glede na to, da imate družino in čudovitega sinčka, na življenje gledate bolj zrelo?
Vsekakor. Starševstvo te spremeni, življenje dobi novo dimenzijo in otrok ti, hočeš nočeš, zelo zasuka prioritete v življenju. Biti odgovoren za drugo bitje in čutiti brezpogojno ljubezen sta dve zadevi, ki ju ne moreš zares poznati, dokler nisi starš. Nikoli si nisem mislila, da sem tega sploh sposobna ali da bi me to osrečevalo, zdaj pa si že več kot pet let dokazujem nasprotno. Lepo je. Včasih težko, ampak prelepo. Ko pogledam svojega srečnega sinčka, vse drugo sranje na svetu postane še bolj točno to – nepomembno sranje. (smeh)
► Navdušenja nad Azijo nikoli niste skrivali, ampak nisem verjela, da vas bo tako zelo potegnilo, da boste za vedno spakirali kovčke in se odselili. Kako človek naredi takšen korak?
Jaz sem eden tistih redkih norcev, ki izrek Enkrat se živi jemlje zelo dobesedno in smrtno resno. Zato s pogumom nimam nobenih težav. Niti me ni strah padcev. V življenju se zares bojim le obžalovanja. Zato tistim, ki me poznajo, ni niti malo čudno, da sem zares spokala in šla v Azijo. Nisem našla niti enega tehtnega razloga, zakaj ne bi poskusila. Razen da raje ostanem v coni udobja, kar pa pri meni ne pride v poštev. Ker cona udobja ubija, jaz pa bi rada živela, dokler sem živa. (smeh) Po življenju v Aziji sem hrepenela približno 10 let in lepega dne sem si rekla: “Dovolj je odlašanja, reva!” In sem šla kupit letalske vozovnice za čez mesec dni. To je vsa umetnost. (smeh)
► Veliko mladih se odloči za selitev zaradi iskanja novih priložnosti. Bi lahko rekli, da v Sloveniji niste bili srečni?
Ljudje z nemirno dušo, preodprto glavo in divjim srcem nismo nikoli prav zares srečni, v smislu, da bi si rekla, to je to od življenja, tukaj bom obstala. Jaz hočem več, hočem vse. Pa nikakor ne mislim na materialne stvari, te so zame vedno sekundarnega pomena, morda celo preveč za normalen okus. (smeh) Mene v življenju skoraj v celoti vodijo občutki, strast, pustolovska žilica, težnja po prisotnosti v trenutkih, miselnost na vse ali nič … Takšna pač sem, tako sta me sestavila DNK in življenje. (smeh) Ali sem bila zaradi tega prizadeta in padla večkrat kot drugi? Zagotovo. Ali bi brazgotine zamenjala za na videz varno in povprečno življenje? Nikoli. Zares raje takoj crknem. (smeh) Nemogoče je imeti veličastno življenje, če stopicljaš po tlakovani poti. In tam je tako in tako že preveč gneče. (smeh) Torej, ja, rekla bi, da nisem nikoli zares srečna, a sem v resnici vedno srečnejša od drugih … Ker sem živa.
► Svoje mesto ste našli v Kambodži, kjer vladajo kaos, nepredvidljivo vreme, večna vročina, azijska prijaznost in simpatična prismuknjenost. Je vaša nemirna plat našla svoj mir prav tam?
V Azijo sem se prav zaradi vsega tega zaljubila ob prvem obisku pred 10 leti. Tam sem vedno čutila neopisljivo svobodo in mir. Tudi tujci, ki se odločijo za življenje v tem svetu, ali pa popotniki, ki jih vleče v Azijo, so posebna vrsta ljudi. Moja vrsta, po domače norci. (smeh)
► Kljub vsemu ste se vrnili domov. Kako to?
Domov sem se vrnila zaradi svojega otroka. V nekaterih primerih namreč tudi jaz vklopim razum in izklopim norost. (smeh) Če tega ne bi storila, bi bilo od mene skrajno sebično. Realnost je takšna, da ima v našem svetu moj otrok neprimerljivo več možnosti za uspešno, zdravo in varno odraščanje. Ko sem potovala sama in bila v vlogi turistke, nisem nikoli niti pomislila, kako je v Kambodži s šolstvom, zdravstvom, varnostjo, vplivom njihove mentalitete na odraščajočega otroka … No, odkar sem mama, so se moji pogledi in prioritete seveda spremenili, in ker hočem za svojega otroka najboljše, sem hitro ugotovila, da morava nazaj. A vseeno je bilo to leto v Aziji prekrasno in nepozabno in mi ni niti malo žal. Sploh pa, če ne bi šla, bi še danes v sebi imela tisto močno hrepenenje in romantično predstavo o tem, kako je zares živeti v Aziji. Tako pa sem prišla, videla in odšla, kar je bila čista zmaga. (smeh) V Azijo sem sicer še vedno zaljubljena, a bom tja hodila samo na dopust. (smeh)
► Makova polja je pesem, s katero se vračate kot pevka. Kako to?
Ta zgodba je splet precej nenavadnih naključij. Želja po tem, da se vrnem, je seveda vedno tlela v meni, a sem jo nekako pospravila v predal. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem spoznala moškega, ki je v meni nepričakovano zbudil čustva, ki jih nisem čutila še nikoli prej. Bil je drugačen od vseh drugih in prvič v življenju sem se ob nekom počutila mentalno popolnoma varno, in zato z njim čutila, da sem jaz lahko res jaz. V celoti, surova, necenzurirana. Tako mi je, verjetno nehote, na stežaj odprl tudi tisti predal, v katerega sem pospravila svoje bistvo in poslanstvo – petje. In ravno medtem ko sem po vseh letih končno dojela, da preprosto moram nazaj in aktivno razmišljala, kako in s kom naj to storim, me je poiskal eden najuspešnejših avtorjev in osebno moj najljubši, Igor Amon Mazul.
Hecno, nikoli prej nisva bila v stiku in sva se le bežno poznala, potem pa mi je lepega dne napisal, da ima nekaj zame in da moram nazaj. In kar je še bolj čudaško, ko sem prebirala besedilo Makovih polj, sem šokirana ugotovila, da je to točno tisto, kar trenutno čutim v sebi. Če bi svojemu takratnemu fantu napisala pesem, bi mu napisala to pesem. Tako sem vedela, da mi je zares namenjena. Igorju sem rekla, ali lahko sama napišem preostanek besedila in zapeljem melodijo po svoje in na moje presenečenje, je privolil. A veste, avtorji smo sicer precej občutljivi, ko se kdo drug vtakne v naše stvaritve, ker na papirju pustimo dušo. Ampak on mi je zaupal in kaže, da sta najini duši dvojčici, saj se je vse zlilo v krasno celoto in sva skupaj ustvarila skladbo, ki trga gate! (smeh)
► Ste pogrešali petje?
Seveda, vedno. Na odru sem preživela pol svojega življenja in petje je moja prva strast. Vedno bila, vedno bo. Zato sem nepopisno srečna in hvaležna, da se lahko vrnem.
► Torej se vračate zrelejši in z več izkušnjami?
Vsekakor z leti pridejo zrelost, izkušnje, kakšna brazgotina več in kakšna neumnost manj, glede na to, da sem jih skoraj vse že naredila. (smeh) Predvsem pa se vračam kot jaz. Popolnoma jaz. Zdaj sem prvič zadovoljna v svoji koži, se imam zares rada, samo sebe poznam in celo skoraj razumem. (smeh) Zdaj lahko dam ljudem sebe in zdaj mi je iskreno vseeno, kaj si kdorkoli misli. Pripravljena sem.
Besedilo: MIMA // Fotografije: Primož Predalič, Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču