Miša Margan Kocbek je bila teden dni brez hčerke

Potovanje je bilo predvsem za Mišo velik izziv, saj je svojo hčerkico Kiano pustila v domači oskrbi babic.

"To je bilo zdaj že drugo takšno potovanje, da sva Kiano pustila doma. Prvič sva se februarja letos odpravila za teden dni v Dubaj, kjer je Gorazd poslovno sodeloval na največjem kulinaričnem sejmu Gulfood in predstavljal naše bučno olje. Kiane nisva mogla vzeti zraven, saj bi bilo to zanjo precej naporno. Pa tudi midva sva se vseh sedem dni aktivno posvečala delu. Prostega časa je bilo zelo malo, saj smo cele dneve preživeli na sejmu," se spominja Miša.

"Dnevi neusmiljeno hitro tečejo in od poroke si sploh še nisva vzela nič prostih trenutkov samo zase, zato sva se dobesedno čez noč odločila, da skočiva v Azijo. Moj Gorazd je prav te dni praznoval okroglih 40 pomladi in sprva sem mu želela podariti prav posebno rojstnodnevno darilo. Glede na to, da je tako velik ljubitelj moto GP, sem ga želela odpeljati v Valencio. Letalske vozovnice in povezave sem spremljala že mesec dni prej, ko se sploh še ni vedelo, kako napeta bo ta motoristična tekma. (smeh) Na voljo sva imela le nekaj dni, in ko sva se o tem pogovorila, sva sklenila, da raje pobegneva v Bangkok in spremljava tekmo od tam." (smeh)

Obožujeta Azijo

V Aziji sta bila že nekajkrat, zato jima je večmilijonsko mesto dobro poznano.

"Gorazd je Tajsko obiskal že sedmič, jaz tretjič. Všeč nama je tamkajšnji življenjski slog. Tudi mesto se je v vseh teh letih, odkar hodiva, zelo spremenilo. Tisti, ki so pred leti obiskali Bangkok, so ga doživeli še v drugačni, nekoliko bolj od smoga umazani luči. A odkar je vlada določila nove ukrepe, v Bangkoku znova sije sonce. Bangkok je preplavljen od prometa in že nekaj časa številni taksisti vozijo na plin, s čimer so občutno zmanjšali izpuste. Po ulicah pa švigajo številni skuterji in tuk tuki, ki so znamenito prevozno sredstvo za turiste. Tajsko priporočam vsem začetnikom v čezoceanskih potovanjih in pri odkrivanju Azije, saj je država, ki je zelo komercialna, in zlahka se vživite v tamkajšnje življenje in se je navadite. Očarala in začarala vas bosta prijaznost in hvaležnost ljudi, prav tako pa se boste počutili varne in sprejete. Midva sva navdušena, zato se vedno znova vračava tja," dodaja Miša.

"Bangkok pa ni edino mesto, ki ga na potovanju po Aziji obiščeva. Zdaj sva izjemoma res bila samo tam, sicer pa sva si na severu že ogledala mestece Chiang Mai in se na jugu Tajske sončila na čudovitih plažah otoka Koh Samui."

Brez Kiane

Miša in Gorazd sta si dopust privoščila brez hčerke Kiane. "Doma so bili ravno prazniki in tako je nekaj dni preživela pri moji mami, preostanek pri Gorazdovi. Kiana obožuje babici in vedela sva, da je v dobrih rokah. Po vrhu pa bi bila pot zanjo zelo naporna. Številna letališča, klimatizirana letala in nočni poleti so utrudili celo naju," pojasni Miša. "Moram pa priznati, da sem na tem potovanju doživela nova spoznanja. Odkar sem mamica, gledam na številne stvari precej drugače. Na letalu zraven mene je sedel očka, ki je potoval s 14-mesečno hčerkico. Vso pot sem ju gledala, kako sta se mučila. Kako je klima neusmiljeno pihala po njeni glavici in kako jo je oče držal v naročju, medtem ko je

poskušala spati. Tako zelo mi je bilo hudo, da sem ga nenehno spraševala, ali jima lahko kako pomagam. Priznam, dotaknilo se me je, in kar nenadoma sem čutila v sebi tisto skrb, ki je prej nisem poznala. Številni pari, turisti hodijo na Tajsko z otroki. Malimi in velikimi, a mene bi skrbelo. Skrbelo, kako bi moja Kiana prenesla pot v teh klimatiziranih razmerah. Še sama sem tretji dan po prihodu v Bangkok zbolela," še pove Miša. "To pa ni edina zgodba, ki se me je dotaknila. Najbolj me je pretresla zgodba ženske, ki je beračila. Ko sva se odpravila v eno izmed največjih nakupovalnih središč, sem pred vhodom zagledala žensko, ki je beračila. V njenem objemu pa je bil speči dojenček. Ne vem, ali je štel deset mesecev. Morda manj. Spal je. In po nekaj urah, ko sva zapustila center, je ženska še vedno sedela na istem mestu. Otrok pa je še vedno spal. V tistem trenutku me je zmrazilo po hrbtu in spomnila sem se zgodbe, ki je krožila po spletnih portalih. Neka novinarka je raziskovala zgodbe takšnih žensk, ki beračijo z otroki. Spraševala se je, zakaj ti otroci negibno spijo v objemu teh žensk. Saj če smo iskreni, toliko stari otroci ne spijo toliko in so bolj živi. Izkazalo se je, da za temi zgodbami stojijo dobro organizirane tolpe in da te malčke drogirajo. Otroci so zadrogirani, + zato tako in toliko spijo. Ko njihova telesca te droge ne zmorejo, umrejo in nadomestijo jih drugi. Zgodba me je tako pretresla, da si nisem mogla izbrisati tega otročka in prizora izpred oči. Mož me je tolažil, da vem, da vse to obstaja in da žal proti temu ne morem ukrepati. A mene je bolelo. Bolelo me je srce, ker bi si ta otrok zaslužil lepše življenje."

Drugačna kultura

Odkar je Miša sama mama, se je takšne zgodbe še bolj dotaknejo in Azijo je tokrat dojemala povsem drugače.

"Dotaknile so se me zgodbe otrok. Vsepovsod sem jih videvala. Sprva z nekakšnim grenkim priokusom. Ko sva se z možem sprehajala po ulicah, polnih stojnic, sem najprej opazila otroke. Otroke domačinov, domačink, ki si svoj kruh služijo s prodajo različnih izdelkov. Ne glede na to, ob kateri uri se sprehajaš, srečaš otroke vseh starosti. Od dojenčkov pa do tistih starejših. Tudi ob polnoči, ko sva se odpravila na ulico Khao San (ta ulica v Bangkoku velja za najbolj znano turistično ulico), sem videvala dojenčke. To, kar je pri nas popolnoma nesprejemljivo, je tam del vsakdana. Matere vzamejo otroke na delo in ti se prilagodijo temu, kar počnejo. Pa če tudi bo to ob enajsti uri ponoči. Sprva me je to precej obremenjevalo, a ko sprejmeš dejstvo, da je to druga kultura, drugačno življenje, je lažje. Zakaj bi si mislila, da se tem otrokom godi slabo, če pa drugega sploh ne poznajo? Takšen otrok je lahko veliko bolj srečen kot pa kakšen, ki živi v Sloveniji. Ni bilo lahko, a to spoznanje mi je dalo veliko."

Miše še nikoli niso tako ganile takšne zgodbe, kot so jo tokrat.

"Vse te prizore sem že videla, a nikoli me niso tako prizadeli, kot so me na tem potovanju. Predvsem zgodba s tistim spečim otrokom v rokah ženske, ki je beračila. Takšnega otroka bi ji najraje odvzela in mu podarila novo življenje. Zakaj se morajo takšne stvari dogajati na račun najšibkejših? Zakaj morajo svoje otroke v ospredje potiskati begunci, ki množično prihajajo k nam? Zakaj so otroci tisti, ki na takšnih poteh najbolj trpijo? Zakaj moramo gledati prizore mrtvih otrok, ki jih naplavi morje ob grških otokih? To me prizadene in ne vem, kam nas bo vse to peljalo. Zgodovina se ponavlja, a mi se iz vsega tega še vedno nismo nič naučili. V prvi vrsti si želim zaščititi svojo družino, svojega otroka in strah me je, kako bom to naredila, če pa se ne počutim varne niti v svoji državi in kraju, kjer živim."

AKTUALNA PROBLEMATIKA

• Ob vseh spoznanjih, ki jih je Miša doživela na svojem popotovanju po svetu, pa jo na drugi strani precej bega begunska kriza, ki je zajela Evropo. "Val beguncev, migrantov, ki se vali proti Evropi, ne obeta nič dobrega. Sama sem prebrala morda preveč člankov o tej temi. Yuri Yatsko je dal odličen intervju, ki govori o načrtno ustvarjeni begunski krizi. Strah me je, da se množice, ki prihajajo, niso sposobne prilagajati okolju, v katerem živimo. Poglejte si nekatera večja evropska mesta, kjer so se določene 'migracijske kulture' že naselile. Strah me je tega, kar počnejo, in tega, kako uveljavljajo svojo nam nesprejemljivo kulturo."

REVŠČINA

• Ena stran zgodbe na Tajskem je tudi revščina, ki jo je Miša doživela ob vnovičnem obisku. "Na Tajskem je vse zelo poceni. Tako hrana kot vse druge stvari. In temu primerno je tudi življenje. Na eni strani imaš reveže, ki si za majhen denar iz dneva v dan služijo kruh. Dobesedno za preživetje. Njihov način dela pa te prisili, da na ulici tudi barantaš za nekaj deset centov. Seveda, ko si preračunaš, se šele zavedaš, da se pogajaš za cente," doda Miša.

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del