Diagnoze nosečniški diabetes je z rojstvom prvorojenke Miša Margan ozdravljena. A ne za večno. Sladkorna bolezen jo lahko spremlja tudi pozneje v življenju, a s tem se novopečena mamica ne obremenjuje. Nova vloga jo je tako prevzela, da je za nekatere prijatelje postala neprepoznavna.
Sladkorna bolezen, ki jo v nosečnosti v zadnjem času dobijo številne nosečnice, je spremljala tudi Mišo.
"Takoj po rojstvu mi je diabetolog rekel, da lahko opustim vse navade in dieto, ki je bila povezana z diabetesom. Insulatard, ki sem si ga injecirala od štiri- do šestkrat dnevno, sem v tistem trenutku odložila in zaživela brez injekcij. Najbolj čudno pa mi je bilo že drugi dan v porodnišnici, ko sem dobila zajtrk. Na krožniku so bile stvari, ki jih prej nisem jedla. Beli kruh, masleni keksi, sadni jogurt in sladki čaj. Pa tudi kosila niso bila nič kaj dietna. Takoj sem vprašala (verjetno še iz navade), ali lahko dobim nesladkan čaj in dietno kosilo. (smeh) Te navade so mi ostale še danes, čeprav se zdaj z lažjim srcem pregrešim in pojem tudi kakšno sladico.
Takoj po nosečnosti sem si privoščila slastne torte iz Tovarnice sladkosti, a kmalu ugotovila, da tudi teh za zdaj ne smem jesti. Razlog je dojenje. Sem mamica, ki polno doji, in izogibam se adaptiranemu mleku. Veliko pa je pri dojenju odvisno tudi od prehrane mamice. Nekatere stvari skozi mleko preidejo v otročička in posledica so krčki in vetrovi. Vsaj na začetku. Zato sem prehrano spet omejila na posebno dieto. Seveda skrbim za to, da ob vsem tem jem zdravo in raznovrstno. Izogibam pa se citrusom, mlečnim izdelkom, odvečnemu sladkorju (v bistvu sploh ne jem sladkih stvari), kavi, stročnicam, belemu kruhu. In še mnogo drugim stvarem," doda Miša.
"Dojenje je zelo pomembno in sama imam to srečo, da lahko dojim. (smeh) Veliko mamic prehitro odneha in navaja razloge za pomanjkanje mleka. Otrok mora biti dolgo na dojki, da stimulira mlečne žleze. Samo od sebe mleko res ne steče. Škoda, da sta v porastu adaptirano mleko in hranjenje po steklenički."
Mišina hčerka Kiana je stara tri mesece in življenje z novorojenko se ji ni prav veliko spremenilo. "Z Gorazdom sva starša, ki ne komplicirata. Vse stvari tečejo po ustaljenem ritmu, zato je veliko lažje. Seveda imaš kot novopečen starš številna vprašanja, a za vse najdeš odgovor. Ali na spletu ali pri prijateljicah, ki so podobno že prestale. Na Facebooku se je oblikovala skupinica mamic, ki so rodile v septembru, in tam se odpira veliko debat, ki so nam v pomoč pri premagovanju vsakodnevnih vprašanj. Prav tako pa smo se povezale in se srečujemo. V skupinici so mamice iz vse Slovenije in pred kratkim se nas je nekaj dobilo tudi v Mariboru. Zelo lepo je spoznati nove mamice, ki imajo otročke iste starosti," pove Miša.
Kiana je zelo priden dojenček in Miša pri njeni oskrbi nima večjih težav. "Skoraj nič ne joka, največje veselje pa je spanje. Pri dveh mesecih in pol je že prvič prespala vse noč, kar je neverjetno. Sama sem se ponoči zbudila in poslušala, ali se bo prebudila. Nato sem obupala in zaspala. Tako zdaj že spimo osem ur brez vmesnega prebujanja. Seveda jo pred tem še dobro nahranim, da ni prevelike lakote." (smeh)
Tudi čez dan se Miša zamoti s svojimi opravili, njena Kiana pa z odkrivanjem sveta okoli sebe. "Včasih jo položim v gugalnik in jo opazujem. Izjemno rada se zamoti. Tako meni ostane veliko časa, da uredim vse potrebno. Lahko bi rekla, da nisem vsakdanja mamica, ki uživa porodniški dopust. (smeh) Sploh pa menim, da se ne bi smele z dojenčkom zaviti v vato in se skriti pred svetom. Sama sem tako že po prvem mesecu poroda stala na odru in vodila prireditev. Me je pa kljub vsemu nekaj gnalo domov in misel na Kiano je bila nenehno v moji glavi. Neverjetno, kako se človek spremeni, ko postane starš. Sama sem se temu zelo upirala in moj Gorazd je bil tik pred tem, da mi postavi ultimat. (smeh) Iskala sem nenehne izgovore in se umikala odgovornosti. Branila sem se spoznanja biti mama. Danes, ko držim svojo princesko v rokah, vidim, da je to najlepši občutek, ki ga lahko doživiš. Neverjetno, kaj sem vsa ta leta zamujala," prizna.
"Zdaj mi niti za sekundo ni žal in občutki, ki jih doživljam, so nepopisni," pripoveduje Miša. "Ko je otrok še dojenček, nimaš pravega občutka. Zdaj, ko se mi že odziva, se nasmeji, začudi in ko se razburja, v meni izzove radost. Točno vem, kaj mi želi sporočiti. Z njo spoznavam in odkrivam svet materinstva. V veliko pomoč pa sta mi tudi babici oziorma moja mama in tašča. Res je zelo pomembno, da ti vsaj na začetku pomagajo vsi, ki so ti blizu. Tako se lažje navadiš na vsakdanji ritem."
Napisala: Andreja Korenčan
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec
