Miša Molk, ikona slovenske televizije, je ženska, ki bi ji le redko zmanjkalo slikovitih pripovedi. Tako smo zadnjič malce mimogrede poklepetale o njenem zbirateljskem hobiju ter o tem, katero strast ji je uspelo negovati čez leta ...
Vse se začne z besedo. Tisti, ki Mišo spremljate na Facebooku, vam je jasno, da je dama, ki zna z besedami. A kot pravi, je bilo tako od nekdaj. "Pisala sem zelo rada, na začetku celo pesmice. Takrat sicer nismo imeli pisalnega stroja in vem, da sem pri 15 ali 16 letih pesmice pisala na roke, oče pa jih je v službi pretipkal in jih prinesel domov. Zdelo se mi je, kot da so že izšle ... ko sem videla naslov, obliko, formo in kako je vse lepo videti. To imam še danes pospravljeno," je povedala Miša in dodala, da se je komaj pozneje začela navduševati nad prozo. In prav iskrene besede so tiste, ki so si čez leta priborile poseben prostor v njenem domu. Kot pravi, se je prek let naučila, da so spominčki takšne in drugačne vrste samo sredstva za nabiranje prahu, ji je pa namesto tega toliko bolj ljubo prebiranje besed, ki so ji jih pred leti namenili prijatelji, hčerka, partner ...
"Spravljena imam vsa pisma iz osnovne šole, ki sem jih pisala s prijateljicami. Med selitvami sem vse to nosila s sabo. Pisma prijateljev, ki so šli v vojsko, pisma od Ule, od Silvana, Ulinega očeta, od enega mojega fanta ... vse to imam spravljeno v mapi," nam je povedala Miša in dodala, da je kot deklica svoje pisanje izpopolnjevala tudi s pisanjem akrostikov za fante njenih sošolk.
"Sicer pa za pesmi nimam talenta. Ko grem zdaj brati za nazaj, je sicer zanimivo, ampak to je bil drugačen čas. Bilo je seveda boleče in koprneče, ker pač pišeš v času, ko se je svet sesul vsaki dan," nam je pojasnila in dodala, da sicer prav zdaj pripravlja svojo avtobiografijo.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Žiga Culiberg, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
