Miša Molk: Če nisi dobro opremljen za življenje, je težko

Kadar ti nasproti sedita tako karizmatični sogovornici, kot sta mama in hči, Miša Molk in Ula Furlan, se človek lahko le udobno namesti in se prepusti toku pogovora, globokih misli in pikantnih pripomb. Plule smo v čustvenih vodah, se dotaknile njunega odnosa, ki se plemeniti že dobra tri desetletja, in se obregnile ob dandanašnje televizijske pojave.

Kdaj sta nazadnje skupaj sedeli ob kavi?

Ula: Pred nekaj dnevi. Če nič drugega naju druži prav kava. (smeh) Kadar imam čas, obiščem mamo v centru, potem pa se hitro zgodi mamina domača zelenjavna juhica, morda kakšna okusna rižota in za konec kavica. Sicer pa se najdeva na RTV in si privoščiva kavo.

Torej je kava način preživljanja skupnega časa?

Miša: Ne, ne. Kava je le del celotne frke. (smeh)

Ula: Res je, kava je le gorivo za preostale dejavnosti. Ob kavi le poredko počivava.

Miša: Nisem ljubiteljica tistega tipičnega kofetkanja. Da bi se z ljudmi dobivala na kavi ... Kaj ni bolj smiselno, da ima druženje s kavo še neko dodano vrednost, recimo dobro kosilo, obisk prireditve, gledališča? Kofetkanje za zabijanje časa je dolgočasno. Midve kavo združiva z drugimi dejavnostmi.

Ula: Ja, s čiščenjem omar, s hojo na Rožnik, globokimi debatami, pospravljanjem predalov, kuhanjem, poslušanjem glasbe, srednje legalnim 'loadanjem' filmov. (obe planeta v smeh)

Predvidevam, da pri tem vi priskočite na pomoč mami?

Ula: Ne, ne, moja mami je krasen ekspert, če povem iskreno, odlično obdeluje tudi fotografije – kar v Wordu. Ko jih objavim, dosežejo kar nekaj všečkov, očitno nekaj že dela prav. (smeh)

Miša: Tako je, do cilja pa pridem!

Ula: Res je. Se mi zdi, da si tehnološko izjemno vztrajna. Čeprav se spopadamo s takimi ali drugačnimi tehnološkimi zagatami, jih konec koncev mami vedno reši s svojo vztrajnostjo. Hja, njen moto je, da stvari morajo delati, da ni logično, da ne bi.

Miša: "Exactly!" (op. natanko tako)

Česa sta se že naučili druga od druge in kaj se še danes učita?

Ula: Vsak dan se naučiva nekaj novega.

Miša: Poslušava se. Morda se človek iz tega res kaj nauči, predvsem pa gre za izkazovanje spoštovanja do človeka. Da ga slišiš. S pomočjo Ulinega mnenja morda drugače razumevam stvari in sem manj enosmerna. Z njeno pomočjo pogledam na stvar z drugačnega zornega kota. Ne vem, ali bi temu rekla učne ure.

Ula: To zagotovo ne. Si pa brez dvoma poslovno in življenjsko spretna, zato vedno odnesem kaj pametnega. Kako se recimo obnese črna barva garderobe? In da je poleg tega, da imaš energijo, urejeno pričesko in nasmeh, na srečanje fino priti tudi s čisto srajco. Malenkosti. Skozi življenje plujemo vsak dan v novi obliki, tako se srečujeva ob vsaki priložnosti v novih odtenkih.

Miša, kakšna praznina pa je zazevala doma, ko je Ula zapustila domače gnezdo? Je bilo na začetku hudo?

Miša: Tega je davno in že takrat mi je bilo jasno, da komunikacija ne bo zamrla, temveč bo morda čez čas le še močnejša. Ula se je odselila pri 18 letih. Bila sem opustošena. Težko sem dojela, kaj se je zgodilo. Njeno sobo sem nekaj let pustila takšno, kot je bila. V njeno posteljo sem namestila medvedka, ki sem ga vsak večer dala spat. Pri tem ne gre za otročjost, tako sem si lizala rane in polnila praznino, ki je ostala po njenem odhodu. Njeno posteljo sem tudi postiljala, še več, prala sem celo posteljnino.

Ula: No, to pa je bilo za pričakovati, glede na tvojo ljubezen do pospravljanja. (obe planeta v smeh) V minulem letu sem se lotila prenove kopalnice in z velikim veseljem sem se za nekaj tednov preselila nazaj domov. Skupaj sva spet živeli mesec dni in spoznali novo dinamiko odnosa. Brez kakršnihkoli očitkov, prepirov … Kot dva zrela človeka. In potem se znajdeš v trenutku, ko kuhaš kosilo, mati pa ti prinese šopek rož. Kaj hočeš lepšega?!

Ula, v katerem delu dneva se največkrat spomnite na mamo? Vas kakšen dražljaj še intenzivneje opomni nanjo?

Ula: Vonj njenega parfuma mi jo v trenutku nariše pred očmi. Vendar so to redki trenutki, saj ga uporablja le malo ljudi. Predvsem v tujini ga kdaj zavoham. "O, mami?" Pa je ni. (smeh) Sicer pa večkrat pomislim nanjo. Kadar se mi zgodi presežek v dobrem smislu ali obratno, ko me kaj špikne. Je prvi človek, ki ga pokličem, ko stvari uidejo čez rob. (Miša se iskreno nasmeji)

Seveda, mame so spretne z nasveti in tolažbo. Kateri nasvet, ki vam ga je položila na srce, pa se je izkazal na najbolj dragocenega?

Ula: Ne gre v tolikšni meri za nasvet, temveč bolj za nego in ljubezen, ki sem se je po njeni zaslugi naučila. Spoštovanje do sebe, vlaganje vase, biti nežen in razumevajoč do sebe. Kako negovati zdravo sobivanje z lastnim jazom. Sam s seboj moraš biti okej! Ne smeš stagnirati, ves čas moraš vlagati vase in rasti.

Uspelo vama je zgraditi izjemno trden in ljubeč odnos. Verjetno pa je bila tudi vaša vez kdaj na preizkušnji, če ne drugače, v najstniških letih?

Miša: Uh, to je bilo kar razburkano obdobje. Pa da ne bo vse skupaj videti preveč polikano, še danes si greva kdaj pa kdaj na živce. (smeh)

Ula: Seveda, a sva se naučili, kako se druga drugi v teh trenutkih približati. Kako torej ne drveti s hitrostjo, ki naju povleče čez rdečo luč, temveč sva se naučili odpeljati krog ali dva več, se vrniti nazaj druga k drugi ter se objeti. Takrat si zašepetava: "Stara, težek dan. Zoprna sem."

Miša: Če ne znaš pritisniti na zavoro, se kepa zamer in očitkov iz minute v minuto povečuje. V puberteti je bilo … kar naporno. (smeh) Kar precej tipično adolescenčno obnašanje. Vendar je v Ulinem primeru šlo še za podaljšano puberteto. Ne vem, koliko sicer traja.

Ula: Ker mami nikoli ni bila tipična pubertetnica. (smeh)

Miša: No, drugače. Metalo me seveda je. Bilo je vsega, od hrepenenja in ljubezni do trpljenja. Sama sem vsa svoja težja doživljanja filtrirala skozi šport, kamor sem lahko vlagala del energije in nato našla fokus. Izjemno rada imam šport. Kadar se je vsega nakopičilo preveč, je bil šport tisti, s pomočjo katerega sem občutja in frustracije izživela. Ula pa je vse skupaj bolj premlevala v glavi …

Ula: Pa s prijatelji! Oboževala sem druženje, ob torkih, petkih, ob sobotah. Kadar je le šlo.

Miša: Uh, ja, veliko je bilo tega.

Ula, kaj vas je najhitreje razburilo? Primerjave, opazke, opombe …?

Ula: Primerjav doma nismo poznali, saj smo spodbujali ustvarjanje in negovanje lastnega sveta. Nič ni pomagalo, če je Rok lahko za dva tedna odšel na počitnice … "Dobro za Roka, škoda za Uli." (smeh) Še danes mi gre najbolj na živce, kadar slutim, da imam narobe, kadar sama sebe prepričujem, da imam prav, pa slišim glas razuma, ki me sooči z realno situacijo. Ti že tako slutiš, nekdo pa to resnico na glas ubesedi. Brez olepševanj. Takrat se v meni vklopi obrambni mehanizem. Potrebujem prostor, da najprej sama prečistim situacijo in se soočim z njo. In sogovornikov prostor, da mu to povem. Prva. Sama. Ko me prehitiš, pa lahko zardim in zabrbotam.

Miša: Ja, si impulziven človek. Tudi sama sem bila takšna. Z leti se potem umiriš, saj ti hitro postane jasno, da to nikamor ne pelje.

Ula: Fino, komaj čakam! (smeh) Jaz sem precej temperamentna. Če mi kaj ni prav, si kdaj mislim, da bom kar šla, se bom pa preselila. Vsaj takšne imam ideje. Človek na drugi strani pa te le postrani pogleda in reče: "Super! Bil sem na tvojem mestu, pa ti povem, da se ne bo izšlo." Kako? Morda se tebi ni izšlo, zakaj se meni ne bi?! Imam dober načrt! V resnici pa gre le za realnost, ki te sreča. Impulzivnosti so dobrodošle, vendar se nič ne zgodi kar čez noč. Nobeno prijateljstvo, služba, projekt … nič se ne zgodi kar tako.

Na kateri točki pa je odnos iz klasične vezi med materjo in hčerjo prešel v prijateljstvo?

Ula: Mislim, da kar takoj. Vse od začetka sva se morali držati za roke, saj to življenje že takrat ni bilo kičasto.

Miša: Imava se izjemno radi, vendar sta se obe komponenti razvijali kar vzporedno: torej starševstvo in razumevanje na nivoju človek-človek. Ko nadzor z leti popusti, pustiš odgovornost človeku, torej otroku. Imam svoje mnenje, rada ga izrazim, četudi se ne strinjava. Nimam pa več pričakovanj, da bo ravnala tako, kot sem si zamislila jaz. Da bo vse tako, kot si predstavljam. Tega ni več. Prav to je tisto, kar vzame strah, da bo mati nastopila z močjo avtoritete. Tako se vse bolj približaš prijateljstvu. No … Rada jo imam! Od nekdaj. A bila sem dokaj stroga mama. Red je red. Pomembno se mi je zdelo, da se drži dogovorov, izpelje stvari do konca. To so pravila, ki jih je treba spoštovati, da se imaš sam bolje. S tem izkazuješ lep odnos do samega sebe. Če kršiš pravila, se hitro zagozdiš.

Ula: Tudi v odnosu mati-otrok sva hitro šli čez vse avanture, potovanja, smučanja. Kot moj prvi polet z letalom. Podali sva se v svet. Midve. Zato sva si morali zaupati. Če ne bi bili druga drugi opora, se ne bi držali za roko in si pri 40 stopinjah na Cipru vedno najprej sami zagotovili kozarca vode, potem bi težko shajali.

Miša: Veliko sva prepotovali sami, res je. Prav zato je bilo treba spoštovati določene dogovore. Mislim, da je bilo Uli pet let, ko sva odpotovali na Ciper. Tudi na potovanjih obstajajo pravila, ki jih je treba še bolj spoštovati. Biti blizu staršev, recimo. No, ob avanturistični mami, kot sem bila sama, sva imeli kar srečo. (smeh) Spomnim se, da sva enkrat zvečer šli prevzet fotografije in nenadoma je šla elektrika k vragu. Znašli sva se sami v popolni temi z neznancem. Nisem vedela, ali je morda namenoma ugasnil luč. Bila sem namreč oblečena vročini primerno. Torej skoraj nič. Midve pa sva bili vsaka na svojem koncu zelo velike hale. Začela sem zelo glasno, a prijazno govoriti z lastnikom. In po nekaj minutah so se prižgale luči … Priznati moram, da me je življenje pri mojih pustolovščinah kar precej čuvalo.

Ula: Z vsakim od staršev sem vzpostavila svojo vez. Zdi se mi, da celo globlje spoznaš starše, če veliko časa lahko preživljaš z njima tudi ločeno. Ko sem očetu pri sedmih pokazala, kako me je mami naučila skakati na glavo, ga je skoraj kap. On bi s tem počakal še nekaj let. Tako vzpostaviš intimen odnos z vsakim posebej, najsi bo obisk tržnice ali pa izlet v Novigrad. Z njunimi strastmi, preglavicami, strahovi, univerzumi. Menim, da sem imela najboljše od vsakega od njunih svetov.

Kako spretni pa ste onkraj slovenskih meja? Katera se na tujih tleh bolje znajde?

Ula: Odvisno v čem. Mislim, da se danes odlično znajdem v tujini, se pa spomnim, ko sem kot deklica obiskala Lizbono in se z metrojem prvič vozila naokrog. Bilo me je strah. Očeta sem se trdno in čvrsto držala za hlačnico. Nisem bila vajena, da v podzemlju menjaš kovinske zabojnike in te ti pripeljejo na cilj. Mami me je naučila obvladati letališča. Ne vem, katera izmed naju je spretnejša. Obe! Glede na sodobno tehnologijo, za Google Maps in navigacijo sem pa jaz 'jača'. (smeh)

Miša: Ja, jaz dam več na intuicijo. (obe planeta v smeh)

Ko smo že pri izletih in potovanjih … Kaj pa izlet v televizijske vode. Miša, vas je ob Ulini odločitvi stisnilo, glede na to, da ste sami izkusili vse plati televizijskega sveta?

Miša: Seveda. Televizija je neusmiljen medij, še zdaleč ne tako ljubezniv, kot se zdi. Vedela sem, da jo čakajo očitki, predsodki, primerjave … Zdelo se mi je bolje, da bi se v velikem loku ognila temu svetu. A Ula je medijski človek, izjemno nadarjena in komunikativna. Z odličnim spominom. Ko sem gledala nekatere prireditve, ki jih je vodila, tudi odlično Emo, sem obnemela, koliko teksta si lahko zapomni in kako z lahkoto in s kakšnim entuziazmom ga posreduje. Vendar ta svet, ta medijska pokrajina je zelo robata. Prav nič obzirna in spoštljiva. Pri nas v službi, kot marsikje drugje, je zaposlenih veliko tet, stricev, mož in žena, bratrancev in sestričen, sinov in hčera, a bognedaj, da bi bil to kdo od Miše Molk! Tako to gre. A obstaja tudi drug, lepši svet. Tak, kjer ljudje niso zlobni ali na silo prijazni. Pripravljen pa moraš biti na oboje. Če želiš to doseči, potrebuješ tudi umazane izkušnje, ki jih Ula ob prihodu na televizijo še ni imela. Ko pa te ljudje zbrcajo gor in dol, se le nasmeješ, v resnici pa si z eno nogo že skozi vrata. Ravno zadnjič sem se pogovarjala z Matejo Koležnik, ki mi je z občudovanjem dejala: "Veš, kako si ti izvrstno popucala tele dedce v hiši. V ksiht si se jim smejala, v resnici si bila pa že s kljuko na zunanji strani vrat." Mogoče res, ne vem … Sicer je pa zloba ženskega spola.

Vas je bilo strah, da njena koža ni dovolj debela?

Miša: Ravno v tem je štos. Čeprav moraš imeti trdo kožo, je treba ohraniti občutljivost. Ne želim imeti trde kože, saj želim čutiti in pivnati življenje. Če nisi dobro opremljen za življenje, je težko. V našem primeru je bilo drugače. Nas sta opremila dvorišče in ulica. Danes otroke zavijamo v vato, življenje zunaj na cesti oz. na ulici se zdi preveč divje.

Ula: Zagotovo, a mene odzivi od zunaj nikdar niso prizadeli toliko kot tisti od znotraj. Vem, da nikoli tam zunaj ne moreš biti všeč vsem. Najtežje mi je bilo znotraj vsakega projekta, vsake redakcije ugotoviti, kakšen je ta 'drugi svet. To je šele lahko umazana igra. Sicer pa sem odrasla z mamo, o kateri pač poslušam nekako od sedmega leta. Ko na primer nisem smela plesati Lambade v podaljšanem bivanju, da ne bi bila preveč podobna Miši Molk. Jaz pa samo nisem čisto dojela, da nismo več v vrtcu in da se bomo igrali drugače … Jebi ga! Ni šlo za nekakšen nastop, ki naj bi ga prinesla od doma. Jaz sem se le želela imeti dobro. (smeh) Znotraj družine, v kateri sem odraščala, kjer sem opazovala, kako oba starša z resnostjo jemljeta svoj poklic, sem spoznala predvsem, kako dobro se da delati, če imaš dobro ekipo. Kaj pomeni biti profesionalec! In kako zajebano je, če želiš delati po teh merilih, ker se da, izpadeš pa zajeban in težak, ker bi ostali delali bolj na izi. Stari moj, da se! Vse je mogoče - s profesionalnostjo in angažiranostjo.

Ula, so vam opazke na račun mame kdaj prišle do živega?

Ula: Ne … Veste, kaj pa mi je prišlo do živega? Vsi so želeli, da 'to' počnem zaradi mame. Ker sem bila hči Miše Molk, sem vse od petega razreda osnovne šole vodila vse mogoče prireditve, podelitve bralnih značk, valete, deklamacije in predstavitve razredov … Vse zato, ker imam to v genih. Ker imam mami. Sama sem bila v tistih letih bolj preplašen otrok, še zdaleč nisem bila tako samozavestna kot danes. Nisem imela želje po biti to ali postati. Pri sedmih letih pa tudi pozneje še nisem imela niti te suverenosti.

Miša: Pri petih pa si! Povsem sama, s seznamom v roki si odkorakala v trgovino. Bila si otročja na otroški način, a bila si strašno odgovorna.

Ula: No, odgovorna in zrela sem od nekdaj. (obe planeta v smeh) Takrat je povsod vladalo prepričanje, da bom odvodila vse mogoče pasje procesije, glede na to, da imam doma medijsko vešče starše. Študentska ulica je bil prvi televizijski projekt … (z nasmeškom doda), ki sem ga vodila, ker sem se na delo pri projektu prijavila sama. Počasi sem se začela vpletati v televizijo. Metod Pevec in Hit poletja sta bila prvi stik z igralskim svetom, prvi preboj, ob katerem sem ugotovila, da mi godi preleviti se v nekoga drugega, da sta mi ljubi kamera in igra. Biti voditelj je precej podobno. Moraš si podjarmiti občinstvo, dogodek. Moraš biti mojster šova. In interpretirati. Televizija mi je postala bolj ljuba, ko sem se spoprijateljila s kamero in začela v tem uživati, takrat pa se je pojavila težava ... (smeh) Bom morala spet kakšno podelitev Vegovih priznanj odvoditi! (smeh)

Torej zunanje opazke in kritike kljub vsemu štejejo. Ne glede na to, kako neutemeljene so?

Miša: To niso kritike! To so 'šank debate'.

Ula: No, saj vidite, to je nekaj, kar bi se rada naučila od mame. Vreči nonšalantno čez ramo.

Miša: Ja, to ni kritika. To je čvekanje brez strokovnega podstata.

Predvidevam, da to nonšalantnost prinese kilometrina.

Miša: Včasih smo imeli kritike - televizijske, literarne, gledališke, filmske. Le malo njih je ostalo in le malo jih vztraja. Danes je vse v redu. Vse prav. Medijski svet plimuje. V slabotnosti in šibkosti. Če pa kdo napiše strokovno kritiko, naš medijski svet plane in grozi. Televizija je sploh kritiško obnemogla. Spremembe so prišle, ko se je spremenil medijski svet. Prišli so tabloidi, resničnostni šovi. S tem so na plano vzklili ksihti, ki jih sicer nikdar v življenju ne bi poznali. Iz medijev brbota o ljudeh, o katerih pojma nimamo. Ljudje pa to kar kupujejo in berejo. Ni več kritične distance. Na srečo obstaja drug, precej manjši svet, odmaknjen od množic, že skorajda odrinjen, ki še vztraja, da ne bi povsem potonili v tem, z vsemi lajki prenasičeni spokojnosti in prijaznosti.

Ula: Vse je postalo zelo poceni. Opraviš enotedenski tečaj manekenske hoje in si manekenka. Stari moj, ne! Nisi. Spomnim se reklam in produkcij nekdaj, režiserjev, scen, naročnikov in honorarjev. Danes za 50 evrov lahko pristaneš na plakatu za McDonalds! Zbijanje cen je ubilo medije. Instant lahko postaneš vse. Z manj lahko postaneš več. Ne bom s prstom kazala na potrošniško kulturo in neoliberalizem, a tekoči trak teče tako hitro, da ni več časa za strokovnost, študij. Ne splača se več biti 'stručko'. Če lahko s tleskom prstov, malo Pinteresta in nekaj Instagrama zaslužiš tri jurje, ja, potem boš čez noč postal tudi načrtovalec porok, če bo treba.

Glede na to, da je dandanes najbolj cenjena prav zunanjost, vsebine praktično ne potrebuješ več. Vsekakor pa se strinjate, da je televizijski svet do ženskega spola dosti bolj krut kot do moškega?

Miša: Zagotovo. Žensko preverjajo z vseh mogočih plati, moški pa samo so. Lažje, z veliko manj talenta in delavnosti lahko vstopijo v televizijski svet.

Ula: Pa tudi, kdo so ženske na naših medijskih kanalih? Predvsem je zaželeno, da so bodisi prijazne prijateljice ali nekdo, ki bi ga predstavil tašči. Kje so pri tem ženske s karakterjem!? Ženske frajerke!? Lado Bizovičar je lahko frajer na malih zaslonih. Kje je torej naslednja Lada Bizovičarka? Danes poznamo čarovniško zašiljene Vesne Milek ali pa medene in prijazne Bernarde Žarn. Jaz ne sodim ne v eno ne v drugo skupino. Zmesi med urbanim, uličnim, intelektualnostjo in popom. To pa ne obstaja! Kje in kdo so nove generacije hudih bejb?!

Ženske se le redko vrednotijo glede na en sam kriterij, dejavnikov za izgradnjo mnenja je ogromno. Od tega, kakšna je kot mama, kako se znajde v odnosu do partnerja, kako se obnese v kuhinji ali pa kakšno postavo ima.

Miša: Tako je, ženska se prerešeta! Popolnoma. Dva minusa, pa izvisiš.

Ula: Spomnim se tudi, kako so tebe v začetku devetdesetih podajali kot vzor. Zakaj pa moja Mojca ne more biti kot Miša? Super voditeljica, mama, eno, drugo, pa še estrada! Mislim, pa daj no. Pismo! Radi imejmo svoje Mojce. Stereotipno so doživljali tudi to, kaj pomeni biti huda bejba. Huda bejba ni le ena sama. Vse smo lahko! Zajebano je. Odkljukati moraš vse predalčke, da si lahko v celoti huda. Čeprav se mi danes zdi, da so kljukice na vseh predalčkih prav tako grožnja in bog ne daj spet takoj 'preveč'.

Miša: Tako je, znati moraš komunicirati. Ampak priliznjeno komunicirati. To pa je lahko zelo samouničevalno. Ljudem moramo pustiti značaj, emocije, način izražanja! Kje je smisel, da povsem obrežeš človeka in pustiš le tisto, kar se tebi zdi prav?! Jaz rada rečem: "Peruti porezati, ubil si človeka". Človeka je lažje umiriti, kot pa mu nekaj pridati, dodati nekaj, česar nima. Robotizacija je nesmiselna. Danes je medijska podoba cela zmeda. Vse je površno, hitro, koketno, ponarejeno in medijsko sproducirano.

Ko smo že pri pričakovanjih ... Miša, ste kdaj morali izbirati med televizijo in materinstvom?

Miša: Neprestano. Takrat sem bila na vrhuncu svoje kariere. Novopečena presrečna mama, ljubljena sopotnica. Spomnim se, da sem v garderobah velikokrat jokala, ker v tistem trenutku nisem bila doma. Ni bilo mobilnih telefonov, da bi lahko poklicala svoje drage z vseh mogočih koncev, kjer sem takrat ali vodila prireditev ali bila gostja na njih. Hudo mi je bilo, seveda mi je bilo zelo težko. Kar naprej me je zasledovala slaba vest. Ko sem delala zvečer, me je preganjala silna želja, da bi Ulo in Silvana poljubila za lahko noč, če sem se odrekla delu, sem se zbala, da ponudb ne bo več in da bodo mislili, da iščem izgovore.

Ula, ste to občutili tudi vi?

Ula: Ne tako, sem jo pa pogrešala, ko je ni bilo doma. Nisem vedela, kaj počne toliko časa. Ko sem prišla iz podaljšanega bivanja, sem jo poklicala in nestrpno čakala, da pride domov. Bilo mi je devet let, in če se je zaradi sestankov in obveznosti kje zataknila, sem jo čez čas ponovno poklicala. "Kdaj prideš?" (smeh) Spomnim se, da sem si želela, da bi prej prišla domov. Starejši si, hitreje se potem začne tvoj svet širiti. Ko je pozneje mami prišla domov, sem se pa jaz že okrog potikala s prijateljico. Tu sva se pogosto lovili. Ko je tako ona imela čas, sem se jaz odpravila na sprehod s psom, v lajf. Želeli sva biti druga z drugo, a ko je bilo meni do tega, se njej ni izšlo, ko pa ji je uspelo, sem že imela svoje načrte. Tu je pogosto prišlo do navzkrižja.

Se kdaj spreta tudi zaradi velikih osebnostnih vzporednic?

Enostavno zato, ker ste si precej podobni? Ula: Uh, mislim, da si sploh nisva. Imava podoben smisel za humor in estetiko. Karakterno pa sva si povsem različni. Obe sva intenzivni, a vsaka je svoje vrste vihar. Mami je precej bolj urejena, jaz pa sem bolj umetniško razpršena oseba. Skozi naivnost marsikaj pogoltnem, sprejmem. Mami je pri tem precej bolj odločna.

Miša: Pri tem si ti zelo podobna moji mami. Očitno je ta značaj preskočil eno generacijo. Moja mama je imela impulziven, temperamenten značaj. Zanimala sta jo glasba in ples. Ljudje. Izjemno dinamična. Jaz sem v sebi še vedno divjak, na zunaj pa sem postala bolj umirjena.

Ula: Nikoli ne bom pozabila, kaj si mi rekla, da pride z nekaj desetletji. Ne, da ti postane vseeno, temveč, da si že izpolnil svojo karierno pot. Otroci so odrasli, služba izpolnjena … Ne hlastaš več za ničemer. Mirnejši si. Z lahkoto potem rečeš ne. Ali pa 'zatežiš', da pohitijo z juho. Jaz se le zdrznem, češ: "Joj, mami, daj no." A kaj, ko se ji mudi. Vseeno ji je. Sčistiš se. Komaj čakam, da pridem do tja.

Po besedah sodeč, sem dobila občutek, da ste perfekcionistki. Da ne dopuščata površnosti, ne poznata polovičarstva. Se motim?

Miša: Ne, perfekcionizem je bil dolga leta moj uničevalec. Najsi bo prenova stanovanja, delo, reševanje kvizov ali pa popravljanje videorekorderja. Ko sem se stvari lotila, sem jih dokončala, četudi ob dveh zjutraj. Perfekcionizem imam v sebi, vendar tega več ne zahtevam od sebe za vsako ceno. Danes to počnem v mejah užitka.

Ula: Jaz pa ne. (smeh) Tudi to je ena izmed stvari, ki sem jih 'podedovala' od obeh staršev. Moj oči je bil namreč prav tako velik perfekcionist. Po drugi strani pa, ko vidim, kaj lahko z željo po popolnosti potegnem iz sebe, kakšen je v tem primeru moj performans, igra … To je pa orgazmično! Tam se splača. Stremeti k najboljšem in največ. Ko presežeš samega sebe in se zavedaš, da ne moreš več, vendar se v tistem momentu zgodi še pet odstotkov in se povzpneš do vrhunca. Takrat letiš. Tega v polovičarstvu nikoli ne spoznaš.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord