Čeprav je to uvod, začenjam pri epilogu. Ob misli na srečanje z Mišo se mi kot prvi spominski utrinek ne ponudi pogled na avto, ki mi ga je v času, ko sva uživali v pogovoru, ‘poljubila’ toča, ampak to, da sva uživali. Resnično uživali. In če bi me vprašali: ‘’Upaš staviti, da bo tako?’’, ne bi upala. Cmok v grlu je bil namreč velik, strahovi že kar vidni, ona pa nekdo, ki je res Nekdo. A na koncu … spregovorila je celo o svojem Nizozemcu!
Na intervju je prišla vsa v belem, bilo je po službi. Na RTV? Seveda, kje pa drugje. Miša je še vedno na nacionalki, njena funkcija pa se glasi: varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV SLO.
Ombudsmana vidi kot tistega, ki je postavljen zato, da se gledalce in poslušalce res sliši, še več: ‘’da se jih sliši tako, da se tudi odreagira’’. In prav v tej smeri grize in se trudi. Ljudje jo največkrat kontaktirajo prek elektronske pošte, sem ter tja ‘prileti’ tudi kakšen klic ali pošta bolj zasebne narave, da bi delo nosila domov, pa si zdaj že nekaj časa ne dovoli več.
Dovolj ima namreč pogleda na jedilno mizo, ki se šibi od službenih papirjev. Zdaj na Kolodvorski raje ostane malo dlje, in ko zvečer prestopi domači prag, res pride domov, in ne v pisarno številka dve. ‘’Zelo rada imam intimno življenje, kar verjetno izhaja iz tega, da vse življenje živim povnanjeno, zunaj, med ljudmi, z ljudmi. In potem imam rada to zatišje.’’
Ko pride domov, vsak dan olajšano vzdihne: ‘’Doma. Lepo.’’ Da bi se v ljubljanskem stanovanju, ki ga je danes 25-letna hči Ula zapustila že pri 18 letih, počutila osamljeno, ne more reči. Ima izbrane obiske, enkratne sosede (mimogrede: poudari, da se ne obiskujejo v smislu, da si sposojajo čebulo, peteršilj, ampak pridejo, da se pogovarjajo), vsak vikend in še kdaj med tednom pa se na obisk povabi njena edinka.
V nasprotju z Ulo, ki še vedno vztraja, je njena mama že pred časom naredila križ čez jogo. Raje ima miganje, pri katerem se, po domače povedano, ‘orng zmatra’, zato teče. ‘Njena’ sta Golovec in Rožnik, da je malo bolj razgibano (beri lažje) kombinira hitro hojo in tek.
Ko pa sem jo že kar slišala, kako priznava, da se za tovrstno rekreacijo popolnoma zamaskira in tako pred ‘firbci’ skrije svoj rdeč in zasopihan obraz, pa sem samo debelo pogledala, ko mi je odgovorila na to vprašanje. ‘’Tudi kape – izjema je, ko je res vroče – ne dam gor zato, da bi se skrila vsaj pod kakšnim šiltom. To sem pri sebi že predelala.’’
Zdi se ji, da bo pristala v politiki
Na vprašanje, kje vidi nadaljnje delovne izzive, kje bi se v prihodnosti še gnala, odgovori, da je, generalno gledano, to vsekakor delo z ljudmi in za ljudi. V kakšni konkretni obliki, pa v tem obdobju še noče predvidevati. Ko podrezam, ali jo še vedno vleče v politiko, prizna, da ja. ‘’Zdi se mi, da bom enkrat pristala tam. Ne vem sicer, kakšna bo naša politična zgodba, a čutim, da ta možnost ni zanemarljiva.’’
Doda, da jo najbolj zanimajo polje medčloveških odnosov, marginalnih skupin, zaščita žensk, obramba pred nasiljem, enakopravnost spolov. Pomoč torej. Ko se tako namišljeno sprehajava v prihodnosti, prizna, da je razmišljala celo o tem, da bi tretje življenjsko obdobje preživela v drugi državi. V kateri, ne izda, vse, kar ponudi, je, da nekje na stari celini.
Da se je med vsemi domačimi Janezi naposled odločila, da srcu vrata odpre v tujini, pravi, ni bila načrtna odločitev. ‘’Tako me je odpeljalo. Ko sem si dovolila, se mi je pač zgodila ljubezen. Gre za tisti trenutek, ko v sebi narediš prostor, da se ti to sme zgoditi.’’
Torej se iskrica s tujcem ni zgodila zato, ker bi obupala nad Slovenci? Ne. ‘Fora’ je samo v tem, da je s slovenskimi moškimi vedno zelo hitro postala prijateljica, s tem, ko se spoprijateljiš, pa nekako zatreš tisto prvinsko strast. In potem ne moreš več delati korakov proti ljubezenskemu razmerju. Uspešnemu ljubezenskemu razmerju.
Nizozemec ji spodnaša tla pod nogami
Bolj kot to, od kod je partner, se ji zdi pomembno, da je ta človek tvoj dušni partner. ‘Soul mate’, kot temu rečemo privzeto. Kot odgovor na to, kaj potrebuje, da jo nekdo ‘zamaje’ v pozitivnem smislu, naniza dve nujnosti: »Dobrega sogovornika in seveda neki šarm, ki pa ga ne znam opredeliti. Vem le to, da malo moških nosi na sebi ta šarm.’’
Njen Nizozemec ga. Pri njem se ji ni zgodilo – kot že velikokrat doslej – da si je navdušeno rekla, o, šarmanten gospod, ko pa je spregovorila z njim, je v dveh besedah razočarano sklenila: votlo in dolgočasno. ‘’Tukaj se je združilo. Ta gospod je res šarmanten in zelo dober govorec.’’ Torej lahko reče, da je našla dober paket? ‘’Paket je kar ‘luškan’, ja, pa ‘mašnica’ tudi.’’
Ker ji pri moškem tako zelo šteje, da se lahko kvalitetno pogovarja z njim, nas je seveda zanimalo, kako se pogovarja s šarmantnim Ruudom. Zna nizozemsko? Znala bi več, če bi se več pogovarjala v nizozemščini, tako pa se on ‘šlepa’ na angleščino. ‘’Ljudje govorimo zelo različno; eni zelo razločno, eni mendrajo. In on mendra črke. Zaradi tega z mano raje govori angleško, če pa bi govoril razločno, bi jaz že tekoče govorila nizozemsko.’’
Ko nista skupaj, komunicirata prek računalnika in telefona, koliko je med njima tiste pristne komunikacije iz oči v oči, koliko sta torej sploh skupaj, pa nam ni uspelo izvrtati. Vse, kar je ponudila, je bilo: ‘’Povsem normalno funkcionirava.’’ Priznava, da jo včasih, ko bi ga neznansko rada stisnila, moti, da ga nima ob sebi, in dodaja, da si to, da pogrešata bližino drug drugega, tudi povesta. ‘’In je ‘fajn’, ker ko si to poveš, si si že blizu.’’
Čisto za konec me je zanimalo le še nekaj. Vem namreč, da sanja o hišici na drevesu. In vem, da bo, če ji teh sanj v življenju nihče ne bo uresničil, mislila, da je nihče ni imel dovolj rad. Zatorej: ima občutek, da bi ji Nizozemec postavil hišico na drevesu?
‘’Ja, on mi jo verjetno bi. Take drznosti rad sicer prepusti meni in v tem uživa, zato se mi zdi, da bi tudi to mojo željo zelo podprl. Razumel bi, da bi želela biti tam gor. Pa še praktičen je, je pač diplomiran urbanist.’’
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del