Voditeljica Miša Molk ne skriva, da se tistega večera in noči ne spominja kaj preveč rada.
"Uh, nič lepa zgodba. Sedeli smo v enem od ljubljanskih lokalov. Počasi smo se odpravljali domov in moški pri sosednji mizi se je prijazno ponudil, da nas, če nimamo prevoza, lahko odpelje domov. S prijateljem Tonetom Škrjancem – saj res, lani je prejel častno književno nagrado velenjica – čašo nesmrtnosti za svoj pesniški opus – sva torej sedla v njegov avtomobil, rdečo katrco, se mi zdi. Že po nekaj sto metrih je začel zelo pospeševati; v nekem trenutku je sunkovito odprl sprednja vrata, jaz pa šokirana zagledam Toneta, kako se kotali po cesti.
Voznik ga je porinil iz vozečega se avtomobila! Zagrabila me je grozna panika. Nisem vedela, ali naj bom agresivna ali pomirjajoča. Pojma nisem imela, s kakšnim psihopatom imam opravka. Vedno hitreje je vozil, bolj po jarkih kot po cesti, kar nekaj kilometrov navkreber v vas z nekaj hišami.
Vlekel me je po temnem hodniku, dokler se nisem znašla v majhni sobi sama z njim. Nekaj ur sem preživljala grozo, se v mislih že poslovila od življenja. Suval me je, vlekel za lase, vpil name. Morala sem odgovarjati na bizarna vprašanja, ob katerih mi je vsakič znova zagrozil, da mi bo, če mu ne odgovorim, ugasnil cigareto na telesu.
Nenehno jo je približeval moji koži in mi jo držal čisto blizu, da sem čutila vročino njenega ognja. Ko sem bila že povsem obupana, sem v nekem trenutku zaprosila, ali lahko grem na stranišče. Začuda mi je verjel in rekel, naj grem, če že moram, da je stranišče na drugi strani hodnika.
Blodila sem v temi in odprla prva vrata, ki sem jih zagledala. V sobi je nekdo spal na postelji, poleg njega je bila zibelka za dojenčka. Kar na posteljo, zraven njega sem se ulegla. Človek se zbudi, me zmedeno pogleda, jaz pa mu prestrašena zaupam, da bom do jutra počakala z njim, če lahko, kajti neki moški me je ugrabil in me zadrževal v sosednji sobi.
Moški poleg mene povsem nepretreseno odvrne: »Ah, že spet?!« Aha, očitno je to redna praksa tega norca, sem si mislila. Nadaljeval je, da sicer lahko ostanem z njim do jutra, a da moram nato oditi, kajti zjutraj se bo odpravil po ženo in novorojenčka v porodnišnico. Ko se je naredil dan, mojega ugrabitelja ni bilo več nikjer. Šla sem domov. Še vedno ne vem, kako mu je bilo ime, niti ga nisem nikoli več srečala."
Vir: Onaplus
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del