September se mi je od nekdaj zdel tisti 'pravi' začetek leta. Po dopustih se vsi sveži vrnejo na delovna mesta, rojevajo se novi projekti, začenjajo nove oddaje, dogodki, ... in če govorimo o oddajah, je to jesen težko izpustiti novo oddajo Miše Molk Zgoraj brez.
Z veliko radovednosti in – priznam – malce vznemirjenja sem se tokrat podala v njeno pisarnico v prostorih RTV Slovenija in z njo poklepetala o oddaji, podcastu oziroma pododdaji ter o tem, kako se je njena televizijska pot pravzaprav začela.
Miša, v vaši novi oddaji, v podcastu, v življenju ... povsod so pomembne dobre zgodbe.
Danes je zgodba vse. Sama informacija ne zadostuje več. Novice izvemo že zjutraj in so opoldne že zastarele. Zato je novicam treba dodati zgodbo, ozadje, vključujoč pogled naprej. Novica je dogodek dneva, zgodba je dogodek časa. Pod nekim naslovom, ki je sicer lahko mamljiv, vržen iz konteksta, k čemur stremi senzacionalistično novinarstvo, se mora zgoditi zgodba. In pomembno je, kako jo pelješ. In tu seveda dobri novinarji izstopajo. Zaradi znanja, izkušenj in pristopa.
Nove zgodbe boste odkrivali tudi v oddaji Zgoraj brez. Je to oddaja, ki ste si jo želeli?
Moji predlogi so bili sicer za oddajo v žanru pogovornega šova, tematski. Imela sem spisanih že devet scenarijev, vsakič s po tremi gosti in z vsemi dramaturškimi zapleti in odpleti. Žal se ni izšlo. Zdaj sem pri eni osebi in drugem žanru. Ne gre za dokumentarističen portret, ampak za intervju, ki ga označita beseda in govorica telesa. Ker me ljudje zanimajo in ker sem radoveden in empatičen človek, tudi to delo z veseljem opravljam.
Oddaja ima sicer zelo provokativno ime ... Morda, ampak tudi naslov je lahko zgodba. Od kod ta ideja?
Torej, šla sva na kavo, mogoče na kokakolo. Malokrat se srečava, ko pa se, se vedno dotakneva tudi stroke. Veliko si poveva tudi o sebi. Aljoša Bagola je človek, vreden zaupanja, in že vrsto let imava lep odnos. Torej, šla sva na klepet in beseda je nanesla tudi na oddajo. Nič ni razmišljal ali pa rekel, da bi o tem razmislil ... rekel je samo: Zgoraj brez. Minuto in pol sem bila mogoče tiho, potem pa sem mu rekla, da točno vem, kaj je imel v mislih. Zaznala sem to pozitivo v navidezno izzivalnem naslovu. In res se je izkazalo, da so gledalci takoj razumeli, za kaj gre, in se zelo pozitivno odzvali, ko so naslov povezali z grafiko, ponazorjeno z odmikom prsta na ustnicah. Všeč mi je bilo tudi, da je odgovorna urednica razumela ta pristop.
Niste le urednica oddaje, ampak tudi voditeljica, gostiteljica, ki bo postavljala vprašanja. Velikokrat se tudi sami znajdete v vlogi intervjuvanke ... Na kateri strani se počutite udobneje?
Tako navajena sem vprašanj, da je to zagotovo lažje. Nimam nobenih posebnih zavor, če novinarje, ki se pogovarjajo z mano, spoštujem. Na gosta pa se moram temeljito pripraviti, ga prej vsaj malo spoznati in ujeti njegovo energijo. Niso vsi vajeni kamer, zato izjemno cenim zaupanje, ki mi ga s privolitvijo v intervju izkažejo.
In če se vrnem k zgodbam ... Ste kdaj prisluhnili kakšni, ki vas je spodbudila k novemu koraku v življenju? Vas je navdahnila?
Od nekdaj sem zelo rada poslušala ljudi. Najprej doma, ker smo se radi pogovarjali o tem, kako sta starša živela, kar mi je dalo osnovo pri razmišljanju in razumevanju življenja z več plati, ker nista imela ravno mehkega življenja. To je torej najprej prišlo od doma in še danes rada nastavljam ušesa. Zanima me človek, dogodek precej manj. Ampak ne to, kaj se s človekom z določenim imenom in priimkom dogaja, ampak kot fenomenologija življenja. Kaj vse se lahko komu pripeti, zakaj, kako je kdo reagiral v določenih okoliščinah. Kaj vse je človek sposoben reči, napisati, narediti, ustvariti ali zamolčati. In tja ne drezam. Veliko časa preživim ob kakšnem klepetu. Hkrati pa so mi zgodbe prinašali filmi, gledališče in knjige. Če knjig ne bi brala, če ne bi poznala vseh teh zgodb, bi bilo moje dojemanje sveta in življenja precej bolj linearno in vsi odmiki bi mi bili tuji in težje sprejemljivi. Ker pa malo vem, malo pa slutim, kaj vse se ljudem dogaja in kaj vse se jim plete po možganih in pod nogami, lažje razumem tudi sebe. Zgodbe najprej popivnam, potem pa predelujem.
Pa se prav kakšna takšna močna zgodba skriva za tem, da ste se navdušili nad delom na televiziji?
Ne bi rekla. Na televizijo sem prišla delat pri 18 letih kot študentka. Na avdicijo sem šla zgolj z namenom, da zaslužim kakšen cekin. Ker je bil pri nas samo oče v službi, mama pa tista skrbna ikona družine, sva s sestro zelo zgodaj začeli delati in skrbeti zase. Televizija sama po sebi me ni fascinirala, me je pa hitro navdušila, ker sem imela s prvim urednikom res srečo. Vsak teden smo mu morali prinesti na mizo predloge za prispevke, skupaj smo jih predebatirali in hitro nas je pognal na teren. Več let smo tako ustvarjali oddajo Mladi za mlade. Potem so sledila številna strokovna izobraževanja in dobila sem občutek, da televizija vlaga v nas, mlade kadre, da ji res nekaj pomenimo. Zelo zelo sem ji hvaležna za te izjemno dragocene izkušnje in znanje. Vsa zgodba je potem stekla zelo hitro do voditeljice, urednice, odgovorne urednice in na vedno nove projekte.
Potem je naključje nekako določilo vašo prihodnost.
V naključja ne verjamem. Nekaj te sprehaja, žene, če ne korak, te pa misel usmerja. Vse se zgodi z nekim vzrokom in namenom.
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec