Miss Slovenije Miša Novak Marlis je nosila lento najlepše leta 1998. Po tistem pa jo je dokaj kmalu ljubezen odpeljala v tujino. Danes tako s hčerko Maro in možem živijo v Grčiji na otoku Zakintos, kjer dela kot profesorica angleškega in nemškega jezika.
Story: Miša, zapustiti Slovenijo verjetno ni bila lahka odločitev. Kako ste se privadili življenja na otoku Zakintos?
Sprememba ni bila tako drastična, kot bi bilo pričakovati. Že samo zaradi klime mi je življenje tukaj privlačnejše. 350 dni sonca na leto ni tako švoh, a ne? (smeh) Pomembni dejavnik pa so tudi ljudje, ob katerih sem se takoj počutila domače. Ljudje na otoku niso nikoli diskriminirali tujcev, ravno obratno, še bolj spoštljivi so do njih kot do svojih ljudi. Ne vem, ali lahko temu rečem neke vrste 'rešpekt' do tujega, bolj kot do domačega. (smeh) Ker njihove otroke poučujem tuje jezike in ples, me imajo zelo radi. Kadar se srečamo na cesti, me tako lepo, spoštljivo pozdravijo z: "Dober dan, gospa profesor." Učenci pritečejo k meni in me objamejo. Doma v Sloveniji šolniki zagotovo ne uživajo takega slovesa in tretmaja. Jezila me je le nesposobnost komuniciranja z ljudmi v njihovem jeziku. A v 13 letih življenja v grško govorečem okolju mi je grščina skoraj tako domača kot slovenščina.
Story: Ste v tem času tam tudi doživeli kakšno krizo, ko ste si rekli, da bi odšli najraje domov?
Seveda. Po rojstvu hčerke Mare mi ni bilo lahko. Takrat sem si pogosto zaželela mamine pomoči. Nisem imela nikogar, ki bi popazil na otroka in me v tistih prvih, napornejših letih materinstva malo razbremenil. Moževa starša živita 600 km stran, v Solunu, tako da sva se morala znajti sama. Ni bilo lahko. Zato sva morebiti tudi ostala pri enem otroku. Je pa po drugi strani tudi izjemno zadoščenje, da si nekaj zmogel sam, še posebej, kadar je to podkrepljeno z vzornim zakonom in otrokom. Nemalokrat sem razmišljala o možnostih, ki bi jih morebiti imela, če bi ostala doma. Predvsem, kar se tiče mojega poklica. Medtem ko sem si morala tukaj vse zgraditi tako rečeno z ničle. A ker je bilo takšno razmišljanje bolj destruktivno kot konstruktivno, sem ga s trudom in z leti odpravila. Po vsem tem, kar pa se zdaj dogaja pri nas, pa vse pogosteje razmišljam o morebitni prihodnosti zunaj meja Grčije. Predvsem zaradi Mare in načeloma mladih, sposobnih ljudi, ki nimajo tukaj več o čem sanjati. S sedanjega vidika tukaj žal nimajo prihodnosti.
Story: Na otoku torej poučujete angleški in nemški jezik ter grški. Je veliko otrok? Vaš mož tudi poučuje, če se ne motim?
Tako je. Mož poučuje v osnovni šoli, ki v Grčiji traja šest let. Nato sledijo tri leta nižje gimnazije in tri leta višje gimnazije, na koncu katere se opravlja matura. Prav tako imajo učenci od 13. leta naprej (torej od prvega letnika gimnazije oz. po slovenskem sistemu 7. razreda) pred koncem šolskega leta izpite za napredovanje v višji razred. Kljub rednim preizkusom znanja med šolskim letom je treba no koncu ponoviti celotno gradivo vseh pomembnih predmetov, kar je fizično in psihično zelo naporno. Govorim iz izkušenj, saj je moja Mara letos morala prestati to mukotrpno proceduro opravljanja izpitov. Za 12-letno deklico je to kar zalogaj. Sicer pa imamo na otoku okrog 30 osnovnih šol in šest gimnazij ter katedro fakultete za naravovarstvo in ekologijo.
Story: Kakšen je grški učni sistem in kako delujejo šole na otokih? Kako je s tujimi jeziki, ki jih poučujete?
Na osnovnošolski ravni je njihov izobraževalni sistem zelo učinkovit, medtem ko se je na višjih ravneh treba prepogosto zatekati k inštrukcijam. Čeprav se otroci učijo tujih jezikov v šoli, je to za zagotovitev dostojnega delovnega mesta premalo. Povsod namreč zahtevajo certifikat znanja najmanj enega tujega jezika, ki ga ne izdaja javna izobraževalna institucija, temveč zasebne jezikovne šole. Tako kot na primer jaz, ki sodelujem največ z britanskim svetom (British Council) in Univerzo v Michiganu ter institutom Goethe v Nemčiji. Ti ponujajo širok izbor izpitov iz angleščine in nemščine tako za otroke kot za odrasle. Ker sem zadnjih deset let delala v jezikovni šoli in ob ustreznih kvalifikacijah opravila še dodatne izpite, sem si lahko pridobila licenco za odprtje svoje jezikovne šole. To je bila moja velika želja tudi zaradi Mare, ki je izredno nadarjena za jezike. Pri 12 letih namreč tekoče govori grško, slovensko, angleško in nemško. Če bo želela ubrati to pot, bo tako imela gotov posel in stranke. Jaz ji tako rekoč pripravljam teren. (smeh)
Story: Navadili ste se skromnega življenja in ne živite v dolgovih kot večina Slovencev. Kaj mislite, kako bi se Slovenci znašli v krizi, kot se Grki? Bi znali živeti tako skromno?
Ne verjamem, da bi se v Sloveniji lahko zgodil tak črni grški scenarij. Prepričana sem, da si Slovenija ne bi nikoli tako brezglavo izposojala denarja s tako 'podivjanimi' obrestmi. Slovenci smo preveč disciplinirani in preudarni za tak 'fiasko'. Grčija je že pred vstopom v skupno monetarno unijo javno trošila več, kot je bila sposobna pobrati z davki. Davčna utaja je pereč problem, s katerim se nobena vlada doslej ni znala uspešno spoprijeti. Pa cerkev, ki ni obdavčena, a ima v lasti več kot polovico Grčije. Grškim politikom je bilo vendarle jasno, da drvimo v prepad. Zakaj niso potegnili ročne zavore, ni jasno nikomur. Kaj jaz vem, menda je Grčija edina dežela na svetu, kjer trikrat na leto izmenoma volijo iste tepce. Oprostite izrazu, a tako je.
Story: V Grčijo vas je takrat gnala predvsem ljubezen in spoznali ste občutke materinstva. Kako sta se z Georgom spoznala in kako se danes, po vseh teh letih razumeta?
Georga sem spoznala med počitnikovanjem na otoku. Po končani fakulteti smo se tri najboljše prijateljice nagradile s počitnicami v Grčiji. Georg je odraščal v Nemčiji in tako sva se zlahka sporazumevala. Vizualno in značajsko mi je bil takoj všeč. Da sva kljub razdalji in obveznostim ter takšnim in drugačnim skušnjavam ostala skupaj, je bil dokaz, da je zveza resna. No, in letos mineva 18 let, odkar sva skupaj. Odlično se razumeva, sva najboljša prijatelja in, odkrito povedano, si življenja brez njega ne znam in nočem predstavljati. Edino, kar me osrečuje bolj kot to, da je moj mož, je to, da je Mari oče. Zelo sem hvaležna, saj imam vse, kar potrebujem.
Story: Mara ima že 13 let. Se občuti že to najstniško obdobje?
Trinajst let bo dopolnila decembra in ne, za zdaj je hvala bogu še ne 'nosi' puberteta. Bolj kot kaj drugega jo zanimajo rolanje, divjanje s kolesom, plezanje po drevesih in različne akrobacije.
Story: Kakšna je Mara, kako doživlja življenje na otoku in kako trenutke, ko pride v Slovenijo? Je kdaj izrazila željo, da bi kdaj živela v Sloveniji?
Življenje na otoku je idealno za otroke. Živimo zunaj mesta, 10 minut stran od plaže, na 40 arov velikemu posestvu. Tukaj ima Mara svoje tri kužke in kup potepuških mačk, ki so pri nas našle zavetišče ali pa smo jih kot mladičke rešili iz kakšnega smetnjaka. Zelo rada je zunaj, v naravi. S sosedovimi otroki so pravi razbojniki. Obožuje morje. Zlepa je ne dobiš ven iz vode. Načeloma zelo veliko plavamo, se potapljamo in vozimo s kanujem na neobljudene, težko dostopne plaže. Kot kaže, smo vsi trije bolj divji po duši. Obiska Slovenije se vsakokrat zelo razveseli. Še posebej snidenja z babico in dedkom ter prijatelji in sorodniki. Rada se pohvali, da je pol Grkinja, pol Slovenka in da zna tekoče slovensko. Mamina domovina ji je zelo všeč, navdušujeta jo predvsem njena slikovita, zelena pokrajina in vzorna čistoča. Če pa bi bila pripravljena zapustiti Grčijo za Slovenijo, pa si je doslej nisem drznila vprašati.
Story: Ravno pred nekaj tedni ste se vrnili v Slovenijo in preživeli nekaj trenutkov z družino. Kako je bilo in kaj ste počeli?
Ja, sredi avgusta sva z Maro slaba dva tedna dopustovali pri starših na Ptuju. Bilo je, skromno rečeno, imenitno. Dnevi so bili namenjeni srečanjem z vsemi ljubimi ljudmi, ki so kljub veliki razdalji nepogrešljiv del mojega življenja in po katerih se mi najbolj toži. Ti trenutki, preživeti v domovini, so za nas izseljence neprecenljivi.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
