Vlasta Nussdorfer je priznana pravnica, ki je na več kot štiri desetletja dolgi poklicni poti opravljala številne funkcije.
Bila je namestnica tožilca, okrožna, višja in vrhovna državna tožilka, slovenski javnosti pa je najbolj znana kot varuhinja človekovih pravic in ustanoviteljica, pozneje pa tudi predsednica Belega obroča Slovenije, društva za pomoč žrtvam nasilja. Svojo razgibano življenjsko in poklicno pot je popisala v avtobiografiji Nekaj vam želim povedati.
Pred nami je vaša enajsta knjiga, a tokrat prvič pišete o sebi, tako zasebno kot poklicno. Kdaj je pravi čas, da se človek, ki seveda ima kaj povedati, loti avtobiografije?
Če o tem povsem resno razmislim in pošteno odgovorim, je zanjo pravi čas takrat, ko lahko pogledaš na pretežni del svoje življenjske poti. Ko se lahko spominjaš otroštva, mladosti in zrelosti. Ko imaš ljudem kaj povedati in celo podeliti nekaj življenjskih naukov, ko si veliko dosegel ali to vsaj želel doseči. Ne predstavljam si, da bi pisala avtobiografijo na začetku službene poti. Seveda nekateri dosežejo vrh kariere mnogo prej in ljudi zanima njihova strma pot navzgor. A večina to lahko stori dokaj pozno in tako je tudi prav. Šele takrat lahko preletiš življenje in pripoved skleneš še s kakšno vsaj skromno željo ali pričakovanjem tudi za naprej. Nikoli ni torej prepozno, je pa lahko kdaj prezgodaj.
Vaša življenjska pot je nenavadna že od najzgodnejše mladosti. Imeli ste dvoje staršev, eni so vas rodili, drugi vzgojili. Je bilo to za vas breme ali morda celo dar?
Prav posebno otroštvo me je usodno zaznamovalo. Imela sem zgolj ljudi, ki so me imeli zelo radi, in to je bila velikanska prednost. Veliko težje bi bilo, če bi iz ene družine odšla v drugo, ker bi se me radi znebili. Tako pa so se vsi potegovali zame. Dobila sem trde korenine in lahka krila. Dovolj za vse življenje.
Zgodnje otroštvo ste preživeli pri teti in stricu, kjer sta vladala red in disciplina, najstniška leta pa tudi pri starših, kjer ste občutili več svobode. Ali in kako sta tako različna modela vzgoje vplivala na vaše življenje?
Res sem spoznala oba modela vzgoje, bolj permisivnega k sreči šele takrat, ko sem bila že izoblikovan otrok. Od prvega je bilo prav zabavno preiti v drugega. Vendar se je k sreči prvi model s kontrolami še kar nadaljeval. Nikoli me ni utesnjeval, celo uživala sem, če sem pokukala še kam drugam, a dobro vedela, kaj je prav in kaj ne. To je bila največja dota življenja. Hvaležna sem zanjo.
Mislite, da je čut za prav in pravičnost pa tudi dobrodelnost in skrb za druge, ki so gotovo vaše opazne lastnosti, prirojen ali privzgojen?
Čut za dobroto je lahko pri nekaterih prirojen, tako je bilo zagotovo pri meni, s prijazno in zelo poučno vzgojo pa ga je mogoče tudi privzgojiti. Otroci posnemajo najbližje in vidijo vse. Tako je treba živeti, ne le pridigati.
Kdaj ste vi začutili poklicanost k temu, da pomagate drugim, da ste dobrodelni?
Prvič sem pomoč ponudila že na začetku osnovne šole, ko sem skrivaj pomagala sošolcu in pri tem uživala. Doma tega nisem povedala, ker sem se bala, da mi ne bodo pustili, saj je bil deček problematičen. Seveda nisem imela z njim nikakršnih težav in pozneje, ko sem delala kot tožilka na mladoletniškem oddelku, sem pogosto premišljevala o njem. Predvsem o tem, kako pogosto otroke obsodimo, da so nevzgojeni, nemirni, divji, agresivni, v resnici pa je to njihov veliki klic na pomoč.
Vašo poklicno pot so v veliki meri zaznamovala leta, ki ste jih preživeli kot tožilka, od pripravnice do vrhovne tožilke. Zakaj se niste nikoli podali v sodniške ali odvetniške vode?
Tožilstvu sem se zapisala za celih 35 let. Takoj po pravosodnem izpitu mi je sicer predsednica izpitne komisije, hkrati pa tudi predsednica vrhovnega sodišča, ponudila prestop med sodnike, a sem se ji le zahvalila, saj me je k sreči čakalo mesto na tožilstvu. Tudi med odvetniki se je tu in tam našel kdo, ki bi me sprejel v odvetniško pisarno. A vloga organa pregona storilcev kaznivih dejanj mi je bila pisana na kožo. Nikoli me ni mikalo, da bi jo zapustila.
Delo tožilca si marsikdo predstavlja precej filmsko, a v resnici je težko in kruto. Bili ste priča številnim hudim zgodbam. Kako ste se spoprijemali s tem?
Delo tožilca je res zelo zahtevno in ves čas me je motilo, da kot tako ni dovolj prepoznano. Sicer se to spreminja in danes se o njem veliko več govori. Tudi v knjigi sem ga želela vsaj malo predstaviti.
Kakšni primeri so vas najbolj prizadeli?
Vedno so me najbolj pretresla 24-urna dežurstva. Zlasti ogledi krajev umorov ali smrtnih prometnih nesreč. V spisih in na obravnavah pa predvsem hude oblike družinskega nasilja in spolne zlorabe otrok.
S področjem spolnih zlorab in pedofilije ste se veliko ukvarjali. Ste kdaj pomislili, potem ko ste dosegli obsodbo, da bi lahko bil obsojeni nedolžen?
Res je, ukvarjala sem se tudi s tovrstnimi kaznivimi dejanji na škodo otrok. Tožilec v dvomu toži, sodnik v dvomu oprosti. Kljub vsem uporabljenim pravnim sredstvom in potrditvi zadeve na vrhovnem sodišču sem se v enem primeru, ko sem po obsodbi na 15 let doživela celo grožnje, spraševala, ali je možno, da to ne bi bilo res. Kako in kdaj se je usodno razpletlo, si preberite v knjigi. Zelo zanimivo.
Iz vašega dela tožilke na področju družinskega in spolnega nasilja izhaja tudi Beli obroč Slovenije, društvo za pomoč žrtvam nasilja. Se vam zdi, da je za žrtve danes bolje poskrbljeno kot pred desetletji?
Zagotovo. Med drugim so zagrožene višje kazni, zastaranje kaznivega dejanja pa začne teči šele, ko žrtev dopolni 18 let. Če so žrtve otroci, dobijo pooblaščence iz vrst odvetnikov, ki lahko že v kazenskih postopkih uveljavljajo tudi premoženjskopravne zahtevke. Evropska direktiva je v zadnjo novelo zakona o kazenskem postopku vnesla še nekaj oblik pomoči, prihaja pa tudi 'hiša za otroke'.
Gre za pomoč po vzoru skandinavske hiše Barnahus, kjer delujejo strokovnjaki z različnih področij, tako da otrok dobi vso potrebno podporo na enem mestu. Otroci so zaslišani v primernih pogojih in imajo na voljo tudi psihoterapevtsko obravnavo. Zakon je v fazi sprejemanja, v Sloveniji načrtujemo dve ali tri take hiše. Začeli bi z eno.
Ste z žrtvami nasilja, s katerimi ste delali, bodisi kot tožilka bodisi pozneje, v okviru Belega obroča in kot varuhinja človekovih pravic, kdaj navezali tudi osebne stike in jih morda ohranili?
Žrtev, ki sem jih v dolgih letih spoznala, je na tisoče, a zgolj z nekaterimi sem ohranila redne stike. Spremljam njihovo življenje. Srečujemo se in si pišemo. Res pa me na dogodkih širom Slovenije marsikdo tudi ogovori in pove, kako sem mu ali ji pomagala. To me vedno dobesedno gane.
V knjigi zapišete: “Glede kariere: zanjo se lahko odločite takoj po zaključku šolanja ali pa si prej ustvarite družino, in ko vas ta ne potrebuje več v takšni meri, je čas za službene podvige. Oboje skupaj je skoraj nemogoče, vsaj ne brez prask, ki so veliko večje pri ženskah kot pri moških.” Ampak vi ste očitno zmogli vse to in še več. Kako?
Bili so trenutki, ko sem res komaj zmogla. A nisem obupala in neka skrivna, kar čudežna moč me je gnala naprej. Ob meni sta bila vedno čudovita in enkratna otroka, skupaj smo bili močnejši. Reči jima moram: hvala. Imeti zdrava in zelo pridna otroka je namreč življenjska sreča. Sem se pa v njunem otroštvu intenzivno posvečala najprej njima, kariera je bila tedaj v drugem planu. A hitro sta zrasla.
Med tožilci in sodniki je precej več žensk kot moških. Se vam zdi ta poklic preveč feminiziran?
Določeni poklici se res vse bolj feminizirajo. Ko sem prišla na tožilstvo, smo bile ženske zelo redke, danes so v večini. Zlasti na sodišču. Sem za spolno uravnoteženost, a kako v zahteven in zelo stresen poklic privabiti moške kolege? Izziv za ministre in predsednike sodišč, pa tudi generalnega državnega tožilca in vodje tožilstev.
Opisujete tudi polena, ki ste jih dobivali pod noge v lastnih tožilskih vrstah. Kakšne narave so bila?
Polen je bilo toliko, da bi z njimi lahko dolgo kurila. A vse slabo se vrne prav tistemu, ki to povzroča. Samo počakati je treba. In zgolj to sem storila. Moram pa povedati, da sem imela težave le z nadrejenimi ženskami, z moškimi nikoli.
Do polnoletnosti svojih otrok se nisem pretirano izpostavljala, veliko sem delala, vendar sem bila umaknjena od oči javnosti. Potem sem postala predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije, kar mi je prineslo večjo prepoznavnost. Imela sem številna predavanja in javne nastope, ustanovili smo Beli obroč …
Takrat so se začele težave, za katere je bila najbrž kriva zavist, morda celo ogroženost. Če sem na primer hotela nastopati v javnosti v vlogi tožilke, sem morala na tožilstvu prositi za dovoljenje. Le v času začasnega vodje Franca Mazija mi tega ni bilo treba. Sporočil mi je, da lahko grem kamorkoli in povem karkoli, saj sem ponos tožilstva. Mislila sem, da sanjam v barvah. Pri čemer pa sem se pod ženskimi vodji pogosto počutila kot sodobna Pepelka, ki mora le pridno delati, ne sme pa od doma. Šefice sem doživljala kot svojevrstne 'mačehe'.
Kakšne odnose pa ste imeli s svojimi podrejenimi?
Nisem avtoritativen tip vodje, svojim podrejenim sem vedno puščala veliko svobodo, želela pa sem si, da so učinkoviti. Kot vodja se moraš obdati celo z bolj sposobnimi od sebe. To ti zgolj koristi. Seveda moraš biti dovolj samozavesten, da se ne počutiš ogroženega. Ljubosumje je odveč.
Lahko primerjate svoja občutja pri pisanju prejšnjih knjig in avtobiografije?
Povsem drugače je pisati avtobiografijo. Marsikaj bi rada izpustila in kar pozabila. Pa bi bilo to prav? Potem to ne bi bilo več moje življenje. Res pa sem se prvič ob koncu pisanja vprašala, kako sem vse to sploh zmogla in si rekla: tega danes ne bi več. Res ne.
Trenutno ste svetovalka predsednika republike, ki ima še dve leti mandata. Že načrtujete, kaj boste počeli potem?
Že v mladosti nisem delala po jasnem načrtu, nisem bila ambiciozna v smislu, da hočem točno določeno funkcijo. Te so prav počasi prihajale. Le delavna sem bila in vse sem si prigarala povsem sama. Brez botrov in privilegijev. Bolj kot na cilju sem uživala na poti. Med svoje največje uspehe pa štejem to, da sem lepo vzgojila svoja otroka, ohranila družino in da smo kolikor toliko zdravi.
Tudi funkcije svetovalke predsednika republike nisem načrtovala, sprejela sem jo na povabilo gospoda Boruta Pahorja. Vendar mi dela očitno nikoli ne bo zmanjkalo. Prav na dan izida knjige sem na primer postala tudi predsednica Nacionalnega odbora za otrokove pravice pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Morda bom še pisala knjige, imam nekaj ponudb, in to bi z veseljem počela. Preživljala bom čas z vnuki, kuhala. Dolgčas mi zagotovo ne bo, tega stanja namreč sploh ne poznam.
Imate še kak dolg do sebe?
Uresničila sem praktično vse, kar sem si zadala. Mogoče potrebujem celo malo več miru. Čeprav se mi zdi, da bo to težko uresničiti. Hčerka mi v šali pravi, da tudi ko bom v žari, bo še kdo potrkal in rekel: "Gospa Nussdorfer, zadnji nasvet, prosim!" Najbrž bom vedno glas ljudi. Sicer pa nimam posebnih načrtov in želja, mirno lahko zaključim svojo zgodbo. Lepo mi bo.
Napisala: Lena Kreutz // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
