Športnik Mitja Duh je moral prestati kar nekaj težkih trenutkov, preden se je odločil za velike spremembe. Danes je ponosen, da mu je uspelo in da s svojo življenjsko zgodbo lahko navdihuje tudi druge!
Story: Mitja, kakšna je bila vaša preteklost in kako živite danes?
Moja preteklost je bila do približno 18. leta zaznamovana s konstantno borbo s kilogrami ter problemi z zdravjem in telesnimi poškodbami, kot so različni zlomi in zvini. Moram reči, da mi je bilo kar težko, vedno sem globoko v sebi občutil hrepenenje biti 'suh' in tudi zdrav! Resnično sem si želel biti 'normalen' kot ostali sošolci in prijatelji, saj sem bil eno leto celo edini prekomerno težek sošolec v razredu. V četrtem razredu srednje šole smo šli na težko pričakovani sanjski maturantski izlet na Kreto. Tam sem maksimalno užival ob hrani ter pijači in na svoje razočaranje sem imel po enem tednu sedem kilogramov več, poleg tega sem si zadnji dan zlomil še prst, mezinček na nogi. Vsi drugi sošolci in sošolke so lepo nadaljevali življenje, jaz pa sem moral spet hujšati. Resnično sem si želel, da letalo strmoglavi in da se mi ni treba vrniti v realno življenje. Želja se mi, hvala Bogu, ni uresničila in moje tedanje močno razočaranje je vodilo v največjo motivacijo in bil sem odločen, da številka na tehtnici ne bo več trimestna, ampak dvomestna! S fizično aktivnostjo in spremembo prehranjevanja - v glavnem sem čisto preprosto manj jedel - mi je to in še 'malo' več tudi uspelo. V devetih mesecih sem shujšal 37 kilogramov. S 104 na 67 kg.
Story: Naredili ste veliko preobrazbo, ki je bila pogojena tudi z določenimi 'odvisnostmi'. So res življenjske situacije tiste, ki nas pripeljejo do teh spoznanj?
Pot do preoblikovanja telesa je razdeljena na dva glavna prelomna trenutka. Prvi trenutek je, ko sem iz največjega razočaranja imeti trimestno številko na tehtnici hkrati dobil tudi največjo motivacijo ne imeti trimestne številke. Na poti izgube 37 kilogramov sem pridobil določene odvisnosti in težave, kot sta anoreksija in predvsem obsedenost z večkratnim vsakodnevnim tehtanjem. Vnos hrane je bil odvisen od številke na tehtnici. Če je ta kazala želene kilograme, sem lahko jedel in tudi pil vodo, pa čeprav sem vedel, da voda ne redi. Če je bila številka previsoka, nisem ne jedel ne pil. Vedel sem, da je to narobe, pa vseeno je bila ta odvisnost prevelika in me je obvladovala. Zavedanje obsedenosti s številko na tehtnici in imeti anoreksijo ter ogromna želja imeti lepo, izklesano, mišičasto telo so vodili do naslednjega prelomnega trenutka. Ko sem se neko jutro po prekrokani noči zbudil in na svoje razočaranje v ogledalu videl, da sem dejansko že presuh, se je v meni prebudila motivacija, da sem začel delati nekaj, kar bi me pripeljalo do tistega sanjskega telesa. Želel sem biti kot modeli na naslovnicah revij! (smeh) Tako sem prav vsak dan začel dvigovati uteži in telovaditi. Pri 20 letih sem se vpisal tudi na fitnes in se vanj zaljubil na prvi pogled.
Story: V bistvu ste iz razočaranja do sebe zajadrali v športne vode ... Kaj je sledilo?
Ko sem uvidel, kako suh sem, se je rodila motivacija imeti lepo, mišičasto ter izklesano telo. Sprva sem začel telovaditi in dvigovati uteži doma. Spomnim se, da sem takrat poznal samo tri vaje: sklece, trebušnjake in vajo za biceps - takrat svojo najljubšo vajo. Prepričan sem, da je še komu jasno, zakaj sem delal samo te vaje. (smeh) Čas je mineval, neki prijatelj je začel hoditi na fitnes in tako sem začel hoditi tudi jaz. Kot rečeno, sem se v fitnes zaljubil in ga redno obiskoval. Najprej dvakrat, trikrat na teden, potem že petkrat do šestkrat na teden in nazadnje še vsak dan. Zdaj je prišlo celo tako daleč, da sem na fitnesu ne samo vsak dan, ampak večino dni ves dan. (smeh)
Story: Kakšen moto vas danes spremlja skozi življenje?
Spremlja me jih več. (smeh). Nimam samo enega, se pa skozi različna življenjska obdobja spreminjajo. To leto je bil glavni moto 'Whatever it takes' ali slovensko karkoli je potrebno, da dosežem zastavljene cilje oz. v povprečju napredujem, ne samo karierno, ampak celostno, da postanem boljša oseba. Seveda konstanten napredek ni možen, vedno pridejo situacije, problemi in nepričakovani zapleti. Ko odgovarjam na zastavljena vprašanja, v bistvu spoznavam, kako pomemben je bil ta moto predvsem v času velikih sprememb, ki so bile pri meni kar velike. Menim, da shujšati 37 kilogramov in nato preoblikovati svoje telo do neke točke, da sem lahko vzor drugim, in, najpomembnejše, biti zadovoljen sam s sabo niso od muh. V zadnjih mesecih pa se je pojavil še en nov moto oziroma življenjska misija. Ta je, da bi živel maksimalno čudovito ter nepozabno življenje, polno doživetij in nepozabnih trenutkov, ki me v bistvu osrečujejo ter delajo zadovoljnega, izpopolnjenega in dajo mojemu življenju neki višji smisel.
Story: Zdrava prehrana je za zdravje tudi ključna in čedalje več ljudi se ozavešča na tem področju. Kdaj ste se vi tega začeli zavedati?
To zelo pomembno spoznanje se me je prvič zelo globoko dotaknilo, ko sem shujšal in sploh bil v povprečju bolj zdrav kot ne, saj so me, kot že omenjeno, v otroštvu in tudi v najstniških letih vedno spremljale zdravstvene težave. Takrat sploh nisem razmišljal o zdravju in ne biti zdrav je bil zame edini poznan način. Zdaj je zdravje zame osnovna in najpomembnejša vrednota, prav vsak dan se za zdravje tudi zahvalim! Rad bi poudaril, da odkar se zanj zahvaljujem in ga cenim, še nisem bil bolan, in to zdaj traja že malo več kot eno leto.
Story: Kje ste nato pridobivali znanje s tega področja?
Znanje s področja prehranjevanja sem dobil in dobivam z branjem različnih spletnih strani, ki so namenjene tej temi, skozi knjige in različna predavanja. Letos sem uspešno opravil tudi tečaj iz osnov nutricionistike neke akademije iz Irske z imenom Shaw Academy. Ta tema me zelo zanima in z njo sem dnevno povezan. Rad bi pa poudaril, da sem se največ naučil skozi prakso in izkušnje dela z ljudmi, ki jih je, kot rečeno, že več kot tisoč!
Story: In kakšna hrana je po vašem mnenju za človeško telo najpomembnejša? Kakšne kombinacije hrane uživate predvsem zdaj, ko je poletje?
Po mojem mnenju je za telo najpomembnejši vnos vseh hranil v pravem razmerju in seveda v pravih količinah. Rad bi poudaril, da je odgovor v bistvu zelo preprost, kakšna pa sta to razmerje in količina določenih hranil, pa na žalost zelo, zelo variira. Trditve in mnenja se konstantno spreminjajo in ljudje so, opažam, že čisto zmedeni in sploh ne vedo več, koga bi poslušali ali kateremu načinu prehranjevanja bi sledili. Tudi sam sem bil zmeden in sem, kot rečeno, poskusil marsikatero 'dieto'. Iz izkušenj vseh teh različnih režimov prehranjevanja in sledenjem različnim dietam, ne samo pri sebi, ampak tudi pri ljudeh, s katerimi delam, sem spoznal, da je za telo najpomembnejši vnos predvsem ogljikovih hidratov, ki naj bi zajemal 70 do 80 odstotkov dnevnega kalorijskega vnosa. Viri so predvsem naravni, nepredelani ogljikovi hidrati, kot so vsa zelenjava, žitarice, kaše, stročnice in tudi obvezno sadje ... Vnos beljakovin je med 15 in 20 odstotki, priporočam predvsem rastlinske vire in čim bolj omejeno vnašanje beljakovin iz živalskih virov, s tem, da se mlečni izdelki v popolnosti odstranijo. Maščob naj bi vnesli od 10 do 15 odstotkov iz predvsem takih virov, ki so bogati z maščobnimi omega 3 kislinami, kot so lanena semena, chia semena in orehi. Seveda je zelo pomemben tudi vnos zadostne količine vode, priporočam vsaj dva, tri litre dnevno, za športnike tudi več! Obroki naj bi bili časovno razporejeni na tri do štiri ure!
Napisala MIMA
Fotografije osebni arhiv
