Poljska uspešnica Pisma sv. Nikolaju že navdušuje gledalce v Sloveniji, režiser Mitja Okorn pa je dokazal, da ni samo brez dlake na jeziku, ko je treba jeziti slovenski filmski lobi, ki ga ne spusti do finančnih sredstev, temveč tudi to, da je izjemen talent.
Upamo le lahko, da v prihodnje ne bo snemal samo v tujini, saj je verjetno edini, ki lahko v Slovenijo prinese oskarja ...
Story: Po dobrem mesecu predvajanja na Poljskem je film Pisma sv. Nikolaju na osmem mestu najbolj gledanih filmov vseh časov. Kaj to pomeni?
Vemo, da si bo film ogledalo okoli 2.400.000 gledalcev, kar je šesto mesto na lestvici vseh poljskih filmov. Naš cilj je peto mesto, saj bi tako premagali edino romantično komedijo, ki je med prvimi desetimi.
Pred nami bi ostali le še zgodovinski filmi Wajde, Hoffmana ..., ki so prejeli oskarja in so na obveznem repertoarju vseh osnovnih in srednjih šol.
Če pa med poljske filme dodamo še vse tuje filme (Avatar, Titanik ...), smo nekje na 20. mestu. Glede na to, da je to moj prvi film na Poljskem in da nisem Poljak, je to velik uspeh.
Story: Govori se, da ste šli z glavo skozi zid za ta film ...
Ja, tako nekako. Po snemanju filma so me skoraj vsi člani ekipe sovražili. Tudi moji nadrejeni so imeli z menoj veliko težav. Moje dekle, ki je asistentka produkcije in dela za televizijo, ki je producirala film, je na sestankih nenehno poslušalo, da se z menoj ne da delati.
Domov je prihajala vsa potrta. Sam sem jo vedno miril in ji govoril, da naj počaka, da bo film končan. Meni so namreč s tem delali odlično reklamo, saj sem vedel, da bo film odličen in bodo pozneje morali vse to požreti. (smeh).
No, zdaj ko je film dober in žanje uspehe, oni pa služijo ogromne denarje, me hvalijo in govorijo, da je z mano vredno delati, da sem super ... Res je težko in sem zatežen, toda uspeh je zagotovljen.
Story: Kaj ste delali, da so vas imeli za tako tečnega?
Delal sem to, kar počneta Spielberg in Cameron. Bil sem perfekcionist. Kar pomeni garanje in ukvarjanje z vsakim detajlom v neskončnost, dokler ni perfektno, za nekatere pa je to le kompliciranje.
Ker v življenju še nisem ustvaril toliko kot zgoraj omenjena režiserja, mi je večina v ekipi nenehno težila in dvomila o moji sposobnosti in po njihovem “manku vizije”. To se Spielbergu gotovo ne dogaja. Nihče mu ne upa reči, da komplicira in da po nepotrebnem 30-krat snema isti kader.
In to sem počel - včasih tudi po 70-krat, dokler nisem dobil tistega, kar sem hotel. Kar zna biti za člane ekipa resnično naporno. Še posebej, če imajo doma družine in hočejo kar se da hitro domov. In potem se začnejo kregati, upirati in delati probleme.
Po premieri je k meni prišla objokana in navdušena maskerka, ki se je najbolj pritoževala, in mi rekla, da ni vedela, da sem ves čas imel celoten film v glavi in sem vedel, kaj delam. In mi od srca čestitala. (smeh) Bolje je, da te kratkoročno sovražijo, ker si zatežen, kot pa dolgoročno, ker si naredil slab film.
Napisala Sonja Javornik
Fotografije Marcin Makowski/MAKUFLY, Story press Helena Kermelj
Več v reviji Story
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
