Močna, odločna in ostra, vse to in še več je Nataša Matjašec Rošker

Močna, odločna in ostra, vse to in še več je Nataša Matjašec Rošker (foto: Aljoša Rebolj) Aljoša Rebolj
Vir: Story
15. 3. 2020

Gledališka igralka Nataša Matjašec Rošker že dobro desetletje navdihuje in navdušuje na odru SNG Maribor. Po videzu krhka, po energiji pa izjemno močna, tudi nepopustljiva, navdih namreč išče predvsem v tragediji, a se nadvse uspešno znajde tudi v komediji. Rojena Prekmurka je v otroških letih občudovala dive svetovnega filma, kar jo je peljalo na odre, najprej amaterske, po končani igralski akademiji pa se je gledališču posvetila tudi poklicno.

Lani ste premierno nastopili v treh vlogah in hkrati dobili dve pomembni nagradi za vlogo baronice Sophie von Essenbeck v uprizoritvi Somrak bogov, ki ste jo kreirali leto dni prej. Je to običajen tempo za igralca?

V bistvu ne vem, kaj je običajen tempo za igralca, verjetno je pri vsakem drugačen in tudi vsak igralec/igralka ga doživlja drugače. Zelo različni smo, kar izraziti individualisti, čeprav velikokrat ne dajemo tega vtisa. Moj tempo variira iz meseca v mesec … Ni pravila, seveda se mi včasih zdi, da igram preveč, potem spet premalo. Čim manj se poglabljam v to.

Prebrala sem, da ste kot dekle občudovali velike igralke, tako evropske kot hollywoodske, na primer Ingrid Bergman, Jean Moreau, Lauren Bacall, Jean Seberg, Bette Davis, Greto Garbo, Marlene Dietrich, Sofio Loren. Je bilo to občudovanje odločilno za vašo odločitev, da boste tudi sami igralka?

V nekem zgodnjem, še otroč­jem trenutku odraščanja prav gotovo. Bila sem precej introvertirana punčka, vendar z zelo bujno in predrzno domišljijo. Zato sem se tudi upala vpisati v dramski krožek in pozneje v amatersko gledališko skupino v okviru mladinskega Kluba mladih v Murski Soboti. Med študijem pa mi je hitro postalo jasno, da so v Sloveniji fantazije o igralski filmski karieri popolna utopija. Film Babica gre na jug smo snemali tik pred vzpostavitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško, potem je sledila vojna med nekdanjimi skupnimi republikami, skratka ne čas in ne prostor nista bila naklonjena igranemu filmu. Stalnost in vitalnost gledališke produkcije sta me kot študentko in pozneje mlado igralko opogumljali in osmišljali moje prepričanje, da hočem biti in da bom igralka.

Zgoraj naštete vzornice so bile velike dive svetovnega filma. Tudi vas pogosto označujemo tako – diva slovenskega gledališča, ki blesti v težkih, karakternih vlogah. Kako se počutite ob tem?

Hm … mi pa že godi in laska. Tudi zato, ker smo Slovenci kar skopi s pohvalami, cinične pripombe in sarkastične opazke so nam bližje. Tako da, naj traja, dokler traja.

Če se vrneva k nagradam, leta 2017 ste postali komedijantka leta na Dnevih komedije v Celju z vlogo Florence Foster Jenkins v uprizoritvi Glorious!, v Zagrebu pa ste dobili nagrado za najboljšo žensko vlogo v klasični grški tragediji Medeja. Kaj vam je bližje, komedija ali tragedija?

Florence je moja edina dobesedno komična vloga in priznam, da me je precej utrudila. Čeprav si mislim ali vsaj domišljam, da sem kar duhovito bitje, sem se med procesom bolj redko smejala. Operne arije so ojojoj, glasovno zelo zahtevne za pevce, kaj šele za igralko. Čeprav imam širok glasovni razpon, je moja impostacija glasu postavljena in nastavljena drugače od pevske. Veliko sem vadila in samo Simonu Krečiču, umetniškemu vodji mariborske Opere, ki je imel z mano glasbene vaje, se lahko zahvalim, da sem zmogla. Florence sem posvetila veliko časa. Od mene je zahtevala veliko, morala sem se naučiti peti najprej prav, potem pa narobe, in to v noro visokih legah. Zaradi Florence imam živčne glasilke, kar pomeni, da če so preobremenjene, rade dobesedno otrpnejo. Komedija zahteva drugačno kondicijo, telo preprosto drugače diha, veliko je razpoloženjskih obratov, vse je na meji, zato je prava mera ključna, vse je salto mortale. Ampak je super, po predstavi sem sicer fizično utrujena, vendar totalno nabrita. Po tragediji ali drami pa sem pogosto votla in nekakšen čuden občutek osamelosti brije ...

S SNG Maribor veliko gostujete po festivalih v nekdanjih republikah Jugoslavije in drugje po Evropi, z Medejo ste pred leti navdušili tudi na festivalu v Bogoti. Kako se razlikujejo občinstva po svetu, kakšno je južnoameriško v primerjavi z evropskim?

Z Medejo smo gostovali tudi v berlinskem Teatru Gorki, na kar sem prav posebej ponosna. V nemški gledališki prostor se je namreč zelo težko prebiti, zato sem bila zelo vesela tega povabila, kot sem tudi vesela in navijaška za Matejo Koležnik in Oliverja Frljića, ki sta uspešna režiserja v nemško govorečih državah. Sicer pa Nemci nas, majhne Slovane, torej ne Rusov, vsaj v gledališču radi gledajo malo pokroviteljsko. Zato nam je po bučnem aplavzu v Berlinu dejansko odleglo. Občinstvo v Bogoti je povsem drugačno, zelo čustveno, odziva se s smehom, s solzami, z glasnimi vzkliki … Sicer pa na festivalih pogosto do konca, torej do aplavza, ne veš, kako občinstvo gleda predstavo, ker igramo z nadnapisi in je velik del pozornosti gledalcev skoncentriran na branje. Spomladi smo z uprizoritvijo Somrak bogov povabljeni na festival v Budimpešto, kjer imajo prakso, da predstave prevajajo simultano.

V vaši filmografiji najdemo vloge v Anžlovarjevem Babica gre na jug, v Cvitkovičevem Od groba do groba, v Burgerjevih Ruševinah, manj znano pa je, da ste stalnica v filmih Eme Kugler, nazadnje v Človeku s senco, ki je bil premierno uprizorjen junija lani, v katerem igrate z Markom Mandičem. Za kakšne filme in vloge gre?

Emo spoštujem in cenim kot žensko in umetnico, njena razmišljanja in vizije me čudijo ter navdihujejo. Čeprav jo uvrščajo v žanr eksperimentalnega videofilma, je Ema zame režiserka znanstvenofantastičnih filmov, ki pa so vsi po vrsti družbeno angažirani in kritični do ravnanj sistemov v odnosu do narave, do planeta, do človeka oziroma do ljudi kot vrste. O kako veliki umetnici govorimo, pričajo nagrade, ki jih njeni filmi nizajo na festivalih v tujini. Ema v zelo nezavidljivih okoliščinah, z minimalnimi sredstvi in s skoraj nečloveško energijo dobesedno čara svoje filme. Kapo dol.

Igralski poklic je nedvomno izjemno naporen, ne le psihično, temveč tudi fizično. Kako skrbite za kondicijo?

Poleg naporov je tudi veliko ali pa še več radosti in ustvarjalne lucidnosti, ki je zelo poživljajoča. Sodobni uprizoritveni procesi so zelo različni in vključujejo klasično analizo teksta, improvizacije, soavtorstvo pri dopisovanju besedila, koreografske ali gibalne vaje, petje … skratka vse živo. Ko sem prosta, se rada potuhnem in poskušam ne delati ter predvsem ne misliti na nič, kar je v bistvu zelo težko, ampak zelo pomaga. Zaradi težav s hrbtenico ne tečem več, kar je grozno, in ne vem, ali bom to sploh kdaj lahko doumela. Tek nadomeščam z nordijsko hojo, med katero v glavi v bistvu tečem ali pa mislim na morje, da postanem skoraj riba. Zelo rada in veliko namreč plavam. Sicer pa miselne napore in dvome najbolje premagujem v družbi dobrih knjig ali z ogledom likovnih razstav.

Med vašimi vlogami je veliko močnih, nepopustljivih žensk. Ste tudi sami po značaju takšni?

Hm … pravzaprav ja. Z leti sem postala, hkrati pa tudi močna in nepopustljiva ter vztrajna in odločna in ostra in …

Je težko preklopiti med vlogo in resničnim življenjem?

Ne, nikoli nisem tavala. Verjetno tudi zato, ker delam počasi, poglobljeno in velik del procesa zelo racionalno oziroma skoraj formalno. Čustveno se angažiram šele v zaključni fazi procesa nastajanja uprizoritve oziroma vloge. Če hočem vlogo ponavljati, moram imeti zgrajen zelo čvrst temelj, ki me ščiti, da me čustva ne spodnesejo, in ki me hkrati osvobaja, ker vzpostavlja avtonomen teritorij, v katerem lahko prosto bivam brez bremena svojih intimnih vrednotenj, pomislekov ali predsodkov, v skladu s strategijo uprizoritve kot celote, seveda.

Kaj vam pomenijo glamur, kostumografija, scenografija, ta likovni oz. vizualni del gledališča?

Vse našteto in še glasba, luč in tudi video so oziroma so lahko ključna sredstva za vtis in odtis uprizoritve kot celote. V določenih režijskih poetikah pa gre za namerno odpoved posameznih izraznih sredstev predstave. Kakorkoli, igralci se adaptiramo in prenesemo vse ali pa skoraj vse okoliščine. So pa to lahko tudi dejstva ali izhodišča za oblikovanje in umeščanje vloge. Kostumografija in scenografija igralcem narekujeta socialni status, način gibanja, časovni kontekst in podobno. Aktualna slovenska gledališka scena in praksa sta zelo raznoliki in v zadnjem času tudi generacijsko zelo mešani, pravila 'igre' se kršijo in na novo vzpostavljajo. Mlada generacija zelo pogumno in smelo vstopa na sceno, užitek jih je gledati in tudi delati z njimi.

Od leta 2007 ste zaposleni v SNG Maribor, kjer ste ustvarili zavidljiv niz izjemnih vlog, za katere ste prejeli številne nagrade. Koliko ste bili, ko ste prišli, že izoblikovani kot igralka?

Mislim, da sem bila zato, ker sem bila izoblikovana in uveljavljena igralka, tudi povab­ljena v ansambel SNG Drama Maribor. Imela sem srečo, da je moja ustvarjalna potenca dobro sovpadala z vizijo Vilija Ravnjaka, ki je bil moj prvi umetniški vodja in me je znal zelo točno umestiti in angažirati.

Bi si upali ponovno spustiti se v svobodnjaške vode, v katerih ste bili pred zaposlitvijo v SNG?

Pogum?! Odvisno od okoliščin in ponudbe.

Kaj vam je dalo to obdobje 'svobode'?

Definitivno me je stesalo in prisililo, da sem razvila preživetveni nagon do mojstrstva.

Si predstavljate, da bi počeli kaj drugega kot igrali?

Predstavljam si že, ampak se je vse izšlo tako, da lahko počnem samo to, kar imam najraje in v čemer sem jaz, Nataša, sebi najboljša.

Februarja je minilo deset let od prve uprizoritve predstave Od blizu. Ob tej priložnosti so v Mariboru odigrali že 83. ponovitev, v predstavi pa enega izmed štirih zahtevnih karakterjev odigra prav Nataša Matjašec Rošker, ki je za vlogo Anne prejela tudi številne nagrade.

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri