Življenje nas vedno znova postavi v različne situacije.
Nekatere so celo tako krute, da lahko popolnoma spremenijo naša življenja. Slednje je spoznala tudi modna oblikovalka Petra Kraus, ki je v nesreči ostala brez prsta na levi roki. A v težki tako fizični kot psihični preizkušnji je našla pot. Pot upanja in zavedanja, na kateri je pomembno samo to, da se ne predaš, tudi ko misliš, da je konec vsega!
Story: Petra, pred kratkim ste ob zapisu na družabnih omrežjih razkrili osebno zgodbo. Kako se počutite danes in kako gledate na to, kar nam življenje ponuja?
Danes se počutim odlično, hvala. Na omrežju sem poudarila zgolj življenjsko izkušnjo, če hočete, da se pogovarjava o moji življenjski zgodbi, bova potrebovali še vsaj osem strani. (smeh) Šalo na stran. V resnici verjamem, da ima vsak od nas veliko takšnih in drugačnih zgodb, nekatere so slabe, druge dobre. Opazila sem, da si prevečkrat zapomnim slabe izkušnje, kot da so dobre samoumevne. (smeh) A sem tudi ugotovila, da se moramo iz slabih izkušenj učiti. Če padeš, moraš vstati in se iz tega naučiti kaj koristnega. Moja ‘lekcija’ po nesreči je bila ta, da lahko v življenju počnem kaj drugega in da se lahko novih stvari resnično naučiš tudi sam.
No, tole sicer zveni enostavno, pa ni, in to ve vsak, ki je bil v kakšni obupni situaciji. Pomembno je samo to, da se ne predaš in ne odnehaš, tudi ko misliš, da je konec vsega. Sama sem nekje vmes ugotovila, da je moje življenje v resnici res lepo. Imam krasnega otroka, streho nad glavo in poleg vsega še svojo trgovino, ki sem jo pred kratkim prenovila. Mogoče se mi pa nič od tega, kar imam danes, ne bi zgodilo, če bi nadaljevala modeling kariero. (pomežikne) Nikoli ne veš.
Story: Življenje nas res nenehno postavlja pred preizkušnje. Tega se premalo zavedamo, in tudi če včasih vzame, spet na drugi strani nekaj vrne. Kako v takšnih situacijah pregnati negativne misli? Kje ste vi črpali energijo za vse pozitivno?
Delno sem odgovorila že zgoraj. Glede zavedanja pa mislim, da mora vsak posameznik ugotoviti, kaj mu je res pomembno. Življenje ne jemlje, ker nič nikoli tudi ni bilo moje. Če sem do nedavnega mislila, da mi karkoli pripada, zdaj mislim, da mi je bilo vse dano, in to z namenom. S tem mislim tudi na slabe stvari, ki so se mi zgodile. Moja osebnost oziroma jaz je zgrajena iz vseh izkušenj, ki sem jih doživela. Ko sem ugotovila, da nimam nikakršnega nadzora nad tem, kaj mi življenje ponuja, sem se prepustila. Ko sem to spoznala, so v istem trenutku izginile vse negativne misli.
Story: Kako se je zgodila nesreča?
Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Z nekdanjim partnerjem sva na barki v ne najlepšem vremenu naletela na hrvaško barko, na kateri je bila mlada družina s tremi malimi otroki. Morje je bilo precej razburkano in videti je bilo, da se ne znajdejo najbolje. Odločila sva se, da jim pomagava tako, da jih priveževa za najino barko in jih odvlečeva na varno. Reševanje je potekalo slabih 20 minut. Nekajkrat sem vrgla vrv, a neuspešno. Preprosto nisem imela dovolj moči, da bi s takšne razdalje lahko vrgla vrv. Zato smo zamenjali manever. Moški s hrvaške barke je metal vrv meni, jaz pa sem jo nekajkrat poskušala ujeti. Glede na to, da so bili valovi precej visoki, sem se morala z levo roko držati bitve na barki, bilo je kar napeto. Po nekaj poskusih mi je vrv le uspelo ujeti.
Vezati sem začela takrat, ko sta bili barki zaradi valov obrnjeni druga proti drugi - mogoče si je težko predstavljati, pa vendar. Zgodilo se je med zavezovanjem vozla, ko sta se barki zaradi vala obrnili navzven. Vrv je v tistem trenutku hitro zategnilo, moj prst pa je bil na popolnoma napačnem mestu, vse skupaj se je zgodilo tako hitro, da sta mi vrv in sila obeh bark v manj kot sekundi dobesedno izpulili prst. Še danes se zgodi, da v sanjah kdaj pa kdaj vidim to sliko. Če je bolelo? Ne. V bistvu sploh nisem dojela, kaj točno se je zgodilo.
Spominjam se le tega, da sem izpustila vse iz rok, dvignila roko, pogledala dlan, v kateri sem držala svoj prst. Odmevale so besede, kletvice in tako naprej. Zdelo se mi je, da je bil on v večjem šoku kot jaz. Odšla sem v kabino barke, oblekla majico, povila roko z brisačo in prišla nazaj na palubo. Bolečine nisem čutila nobene! Bilo je le nekaj malega krvi in to je vse. Med tem je poklical prijatelja, ki naju je čakal v marini, da naj priskrbi rešilca in prvo pomoč. Kdor je že kdaj jadral ali se vozil s čolnom, ve, da v marini obstajajo določena pravila, recimo glede hitrosti vožnje.
No, midva sva takrat dejansko poletela na pomol! Med vožnjo do pomola pa se spominjam, da sem kričala. In to tako zelo močno kot nikoli v življenju, nikoli in nikdar, ne prej ne potem in še danes ne vem, zakaj, zaradi prsta ali njegove vožnje po marini. (smeh)
Story: Grozljivo ... Kako ste prišli domov?
Pričakali so naju osebni avto, vrečka ledu in njegov prijatelj. Bili smo na poti v bolnišnico v Splitu. Med vožnjo je bilo slišati kletvice, tekle so solze, jaz pa še vedno nisem čutila nobene bolečine. Ne znam opisati, kaj sem doživljala tisti trenutek ... celotno pot do bolnišnice sem skorajda držala prst v dlani. Počasi je prihajalo za mano, kaj se je zgodilo. Adrenalin je začel popuščati.
Groza, tega občutka se ne da opisati. Prispeli smo v bolnišnico v Split. Sledilo je takojšnje slikanje roke in nato operacija. Po tem pa se vse skupaj začne zavijati v meglo, kratki ‘fleši’ ... Operacija ni bila uspešna ... Rešilec, letališče, zasebno letalo - nimam pojma, čigavo - neurje, bliskanje, strele, pilotova armatura v rdečih barvah ... Zaprto letališče Brnik, prisilni pristanek, invalidski voziček, bolečine, urgenca, UKC ... operacijska soba in stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila: “Nujno potrebujemo čudež!”
Story: Kaj je sledilo?
Sledilo je pet operacij. Vsak dan operacija, vsak dan narkoza ... Neznosne bolečine, tokrat ne fizične. Neznosno me je bolel želodec, vse dni, konstantno me je sililo na bruhanje. Jesti nisem smela, saj niso vedeli, kdaj grem ponovno pod nož. Vsako uro je prišla sestra pogledat barvo in toploto prsta, podnevi in ponoči. Spominjam se, da sem veliko molila, smešno, saj vem, ampak le tako sem lahko ohranila kanček upanja, ker res ni kazalo najbolje. O občutkih ne bi, lahko rečem samo, da je to živa groza. Pekel, če hočete. Spominjam se, da ko sem bila vsaj malo v prisebnem stanju, sem klicala menedžerja v Milano. Potem pa smo jokali, vsi.
Story: Kako ste se spoprijeli s situacijo?
Po štirih neuspelih operacijah je bilo dokaj jasno, kam vse skupaj pelje. Prst je postal moder, takrat kri dobi neki poseben vonj, ki žal ni prijeten. Ves čas mi je bilo slabo. Na poti na vizito sem opazovala druge paciente, ki so ležali v sobah, eden brez tega, drugi brez drugega uda; vse skupaj je bilo preveč za glavo in želodec, odšla sem do stranišča in bruhala. Po glavi mi je zvenelo: “Petra! Faking prst! Lahko bi bila roka, lahko bi bila ‘glava’!” Se pravi popolna zmeda. Po eni strani se zavedaš, da si ostal brez prsta, po drugi strani pa si vesel?
Kratki stik. Stranišče. Bruhanje. Spat. Spomnim se, da je pogovor s psihologinjo, ki ti jo pošljejo, ko izgubiš kakšen ud, trajal točno tri minute. Rekla je samo: “Gospa Kraus, opažam, da imate glavo še na mestu. Srečno!” Ta trenutek bi rada izkoristila za zahvalo celotni ekipi UKC Ljubljana, ki se je izkazala za izredne posameznike, prav vsi, do zadnjega, posebna zahvala gre seveda kirurgu dr. Arnežu, ki se je trudil do konca in ves čas upal na čudež. Vsem res iz srca hvala.
Story: Kot model ste bili vajeni, da se vse vrti okoli popolnosti. Zapisali ste, da bi izguba prsta za vas pomenila konec kariere, konec sveta. A vaš svet se je začel vrteti v drugo smer, drži?
Ja, takrat sem vedela, da je z mojo kariero konec, v tistih časih sploh ni bilo prostora za modele z devetimi prsti. (smeh) Mogoče bi danes kak kreator iz tega še naredil zgodbo, ampak pred 15 leti zagotovo ne. In ker je bila moda vse, kar sem znala, vse, kar sem dihala in ljubila - in to počnem še danes, samo ne pred objektivom - se mi je seveda sesul svet. Nisem vedela, da obstaja svet zunaj modelinga, bala sem se, ker je bil prav modeling to, v čemer sem blestela, kategorija, v kateri sem se počutila doma in bila v svetovnem vrhu.
Če sem malo predrzna, lahko povlečem paralelo z vrhunskim športnikom, ki si potrga vse vezi v kolenu in konča kariero. Občutki so po mojem enaki. Konča se nekaj, za kar si živel, garal, grizel in trpel, ker si to ljubil. Trajalo je kar nekaj časa, preden sem vse skupaj predelala. Človek nekje vmes ugotovi, da gre življenje naprej in te ne sprašuje, kako se kaj danes počutiš. Odločila sem se, da še vedno ostanem del modnega sveta, ker ga ljubim. In ja, moj svet se je za začetek začel vrteti, nisem pa še vedela točno, v katero smer. (smeh)
Story: Bolečin, ki ste jih prestali, se verjetno ne da opisati z besedami. Ni zgolj fizična, temveč tudi psihična, s katero ste se spopadali. Kdo vam je v vsem tem najbolj stal ob strani in vas podpiral?
Kaj pa vem, njega je takrat verjetno najedal občutek krivde, da je verjetno imel več dela s sabo kot z mano. Imela sem občutek, da sem sama, da moram stvari vzeti v svoje roke in se sestaviti. Težko rečem. Vem, da so mi najbližji stali ob strani, pa vseeno sem vedela, da sem sama.
Story: Nazadnje, ko sva se pogovarjali, sva govorili o modi, lepoti, vašem delu, modnem oblikovanju čudovitih kreacij. Za nekaj časa ste se po nesreči umaknili, kako je zdaj, boste naprej gradili svoje sanje?
Ja, res je, za nekaj časa sem se odmaknila, zgodilo se mi je življenje. Imam prekrasnega sina, ki sem se mu popolnoma posvetila, ker ima dan samo 24 ur. Julian je zdaj že ‘dec’ in pol, kar pomeni, da mi ostaja več časa. Moda bo vedno moj napoj in moja strast, nikoli ni bilo drugače. Prav tako nikoli nisem nehala sanjati, imam kar nekaj idej za prihodnost in upam, da je v meni še dosti energije, da jih uresničim.
Story: V nekem trenutku ste spoznali, da je nesreča tudi na svoj čudni način blagoslov. Koliko moči človek premore, da to spozna?
Ja, kot sem že omenila, če se mi ne bi zgodilo to, kar se je, je vprašanje, kako bi se moje življenje obrnilo. Ko zdaj gledam, kaj vse se mi dogaja in kaj vse imam, sem v resnici vesela. Nisem prepričana, da bi lahko bilo bolje. (resno) Naučila sem se ceniti to, kar imam. Niti ne gre za to, da bi za spoznane človek potreboval energijo, v mojem primeru je šlo ogromno energije za - kako naj se izrazim - ‘predelavo’ vsega skupaj. Spoznanje je posledica nekega poglobljenega razmišljanja. No, že filozofiram ... (smeh)
Story: Ključ vsega je, da ravno v takšnih situacijah človek ne odneha. Kako ste si vi zastavili nove cilje in kaj vas vodi naprej?
Ja, res je, ko se znajdeš v taki situaciji, te najprej sesuje do temeljev. Potem pa je vse odvisno samo od tebe. Na koncu ugotoviš, da se vse da in da praktično nič, res nič, ni nemogoče. Treba je biti pozitiven, vztrajen in trmast kot bik. (smeh) Cilji? Huh, kaj pa vem, v ta izjemni mozaik ženske mode želim položiti tudi svoj košček kreativnosti, če sem malo poetična. Mislim, da je poslanstvo nas vseh predvsem v tem, da družbi dajemo nazaj. Vsak po svojih močeh in zmožnostih, seveda. Če bi bilo to vodilo vseh, bi bil ta svet izredno lep. Sama se trudim svoje znanje in ideje deliti z izjemnimi ženskami, koliko mi to uspeva, je druga zgodba, je pa namen lep.
Pred kratkim sem startala z blagovno znamko Kraus Fashion, ki se danes super manifestira v moji spletni trgovini KFL Concept Store. Še vedno prisegam na italijansko oblikovanje in kakovostne materiale in res ne prenesem poplave kitajskih izdelkov iz plastike, ki jih je na našem trgu čedalje več. Pa nimam nič proti Kitajski, da ne bo pomote, (smeh) ne zagovarjam pa t. i. sweat shopov in cenenih pol izdelkov. Drage dame, če obleka v spletni trgovini stane 15 evrov, vam zagotavljam, da je z njo nekaj narobe. (smeh) Saj veste, da bom izkoristila to priložnost, da povabim vse dame, ki berejo tale intervju, naj pridejo na splet po svoj kos: https://kraus-fashion.com.
