Modni oblikovalec Marjan Krnjič je pred natančno letom dni po uspešno predstavljenem modnem dogodku v Sloveniji doživel najhujšo tragedijo.
Po kruti nesreči, ki mu je vzela brata, se mu je življenje ustavilo. Potreboval je čas za prebolevanje izgube in čas, ki mu je pokazal, kako nadaljevati. Kljub bolečini, ki je ostala.
Story: Marjan, pred natančno letom dni sva se pogovarjala in nastal je intervju za revijo Story. V tem letu se je zgodilo veliko. Preveč ... Kako ste?
Bolje. Nekje pred enim letom sva nazadnje govorila, ko je prišla 15-članska ekipa Slovencev k nama v London. Takrat smo pripravljali velik projekt MK exclusive v Londonu, ki smo ga uspešno predstavili v Sloveniji, a ga zaradi mojih osebnih razlogov na začetku tega leta nismo nadaljevali.
Story: V bistvu mineva zdaj že tretje leto, odkar ste se preselili v London. Kako ste sprejeli novo mesto kot nov dom in kako ljudi? Kako je London sprejel vas?
Najprej je seveda sledil kulturni šok, kar smo lahko videli tudi v najinih prvih oddajah London Overdose na YouTubu. Moja reakcija je bila klasično slovenska. Bojimo se pač vsega, kar je tuje in drugače od nas. Vendar ti mesto in veličina ljudi odpreta glavo in razum. Lahko bi rekel, da me je London naučil sprejemanja in tega, da si upaš, in ne samo želiš. Tukaj ti zveze in poznanstva nič ne koristijo. Prej omejujejo. Tukaj sta pomembna samo delo in realizacija, zato mislim, da so naju sprejeli dobro. Ker pač delava dobro.
Story: Boj za obstanek v takšnem velemestu ni enostaven, številni poskušajo svojo srečo in nekaterim uspe, drugim ne. Kaj menite, v čem je skrivnost?
Sami veste, koliko modnih oblikovalcev ima Slovenija. Potem si lahko mislimo, koliko jih je samo v Londonu ali pa Angliji. In ne pozabimo še na vse priseljence, plus tiste, ki bi se radi dokazali. Enako je pri pevcih, fotografih, modelih. Polovica naših pevcev bi zelo težko pela že na londonski podzemni železnici, kaj šele kje drugje. Je pa dobro, da se tega zavedajo in zato ostajajo v Sloveniji. Skrivnost je predvsem v premiku v glavi in garanju ter dobrem delu brez napak. Za vse bi bilo pametno, da bi odšli v tujino in tam poskusili, preden bi komentirali s kavča.
Story: Čeprav živite v Londonu, ste precej aktivni tudi na domačih tleh. Lani smo vaše kreacije lahko spremljali na prav posebnem velikem modnem šovu v Mariboru. Kakšni so novi izzivi? Se nam obeta kakšna nova modna poslastica?
Res je. Prvi del našega projekta se je zgodil v Mariboru zaradi ljudi, ki so naju pri projektu podprli. Zakaj Maribor? V tem mestu sem začel oblikovati in prav se mi zdi, da se vsake toliko ‘vrnem’. Po letu dni premora se nekako sestavljam in vračam v normalne tirnice. Zato lahko zagotovo pričakujete veliko novega, saj sem zadnje leto porabil predvsem za globok razmislek.
Story: Sami modne šove zapeljete tudi v svojevrstne zgodbe. Od kod črpate navdihe?
Vedno iz svojega življenja in trenutnega počutja ter razmišljanja. Najprej nastane ideja, ki jo potem še mesece pilimo in gradimo. Ekipa, s katero delava, je z nama že leta, zato je realizacija produkcije pri nas že ustaljen postopek.
Story: Kako gledate na domači trg? Ima potencial ali je še vedno tujina tista, ki nam narekuje modne smernice?
V Sloveniji imamo kar nekaj dobrih oblikovalcev. Vendar se mi zdi, da ne vidimo realne slike. Je pa gotovo veliko vpliva tudi iz tujine nekako prilagojenega domačemu okolju. Zagotovo. Saj so to naše stranke in pravi oblikovalci že dolgo več ne oblikujemo samo za dušo.
Story: Preteklo leto je bilo za vas tako na delovnem kot tudi na osebnem polno težkih preizkušenj. Dobro leto bo januarja minilo od trenutka, ko vas je pretresla grozljiva novica. Kako ste se spopadli s tem?
Res je, ko živiš v drugi državi in je tvoj naslednji dan odvisen od tebe, pač razmišljaš o sebi in svojem delu. Tako sem imel v decembru dogodek v Mariboru, ki je bil odlično sprejet, in nikoli si nisem mislil, da bom leto 2018 začel s takšno novico namesto z dogodkom. V trenutku se mi je vse ustavilo, izgubil sem voljo do dela in življenja. Zgodila se je blokada v glavi.
Story: Prezgodaj ste se morali posloviti od mlajšega brata Maria. Kako ste predelali tragično nesrečo?
Takoj po novici sem priletel domov in si govoril, da ni res, da bo vse okej. Dokler nisem na lastne oči videl brata v bolnišnici. Takrat sem si verjetno že potihoma priznal, da je to to, in izgubil vse upanje. Vendar ga pogrešam. Vsak dan bolj in vse bi dal, da bi bil še vsaj nekaj minut z njim. Preprosto ne dojemam.
Story: Ste našli odgovore, kaj se je pravzaprav zgodilo?
V dnevu, ko so se zadeve zgodile, je prišlo na dan sto zgodb in vsako je preverilo več ljudi. Tukaj so svoje dodali še novinarji, ki so mojo prepoznavnost izkoristili. Dejstvo je, da se je Mario znašel na napačnem kraju ob napačnem času. Je pa res, da policija ni naredila svojega dela, kot tudi sedaj ne dela svojega dela niti tožilstvo. Bolno in skrajno žaljivo je, da nekoga pomagaš ubiti in se lahko pogajaš, kje boš opravljal družbeno koristno delo. Bolan svet in vesel sem, da ne živim v tej lepi, a pokvarjeni državi. Z ljudmi na čelu. Zanimivo je recimo, da tožilstvo obtoženim ni ponudilo še kakšnih bonov za trgovino. V Londonu, recimo, bi to bilo posneto z javnimi kamerami. Povzročitelji pa bi dobili dosmrtne kazni. V Sloveniji se ti pač splača ubiti človeka. Preverjeno.
Story: Smrt bližnjega nas vedno zaznamuje in marsikdo ne najde izhoda žalosti. Kako danes ohranjate misel na mlajšega brata? Kaj vas drži pokonci?
Jaz kot jaz več nisem enak. Po mojem mnenju niti ne razmišljam več enako o okolici in življenju. Izgube dolgo nisem predelal. Šlo je za različna zatekanja. Nazadnje mi je resnično pomagala dolgoletna prijateljica Anna Paynich, ki mi je predlagala odhod na Stonehenge na zimski solsticij. Tam mislim, da sem se sprijaznil in doživel res pretres in čiščenje skozi tamkajšnje energije. A resnično sprijaznil se ne bom nikoli.
Januarja se je umaknil na Ptuj: Prav poseben kotiček za ženske
“Januarja nekako nisem imel več želje po javnem nastopanju, javnem delu in življenju. Tudi London me ni več zanimal. Zato sem nekaj mesecev ostal v Sloveniji, kjer sva na Ptuju odprla res čudovit kotiček za ženske. Ptuj mi je takrat predstavljal mir, mesto, ki je dovolj odmaknjeno od Maribora, da te ljudje ne zaslišujejo, ter dovolj blizu družine. Čez nekaj časa sva ugotovila, da se je vseeno dobro vrniti in delati to, kar naju veseli. Zato sva zgodbo na Ptuju prodala.”
Besedilo: MIMA // Fotografije: Tortoise Media
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
