Modrijani razkrivajo, kako si delijo dobiček

Blaž je priznal, da se je enkrat močno zaljubil v  v kanadsko Slovenko. (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
10. 9. 2013

Narodno-zabavna skupina Modrijani je razcvet doživela z uspehom hita Ti moja rožica, spregovorili pa so o svojih začetkih in vseh dogodivščinah, ki so jih že doživeli.

Blaž Švab, Rok Švab, Franjo Oset in Peter Oset so svojo zgodbo začeli še v najstniških letih, ko nobeden izmed njih ni imel še niti vozniškega izpita. Pogovarjali smo se z Blažem Švabom, pevcem skupine in tistim, ki je v skupini odgovoren za dajanje intervjujev:

"Imeli smo 13 let, v bistvu je naše igranje v nekaj več preraslo iz otroške igre. Brata Oset in bratranca Švab smo prijatelji iz otroštva, sicer po značaju povsem različni. Tudi rojeni smo vsak v drugem letnem času. Ime Modrijani je nastalo, ker je bil eden bolj pameten kot drugi. Vsak od nas vidi stvari po svoje. Imamo zelo različne okuse za avtomobile, ženske, hiše, hrano. In iz tega se je razvila zgodba. Inovativnost in izvirnost se zgodita takrat, ko se zelo različni ljudje družijo in se krešejo mnenja. Glede na to, kako različni smo si, bi se morali že zdavnaj raziti, a glasba je naše premočno vezivo. Skupaj smo tako od leta 2000."

Prvič so igrali na odprtju neke trgovine

Vsi štirje člani Modrijanov sicer prihajajo iz podeželskega okolja, kjer je tradicija domačega družinskega in ljudskega petja zelo močna. "To pomeni, da je za praznike še v navadi, da fantje hodijo po hišah in prepevajo, na primer za svete tri kralje ali okoli božiča. To so naši očetje redno počeli. Oče je igral pri folklorni skupini, dedek pa je kot ljudski godec igral na ohcetih. In tudi narodno-zabavna glasba izvira iz ljudskega godčestva," je pojasnil vpliv ljudskega petja na Modrijane Blaž Švab.

Pravi še, da so bili na začetku veseli, če so sploh dobili priložnost kje igrati: "Prvič smo igrali na odprtju neke trgovine. Igrali smo pol ure, in to vse, kar smo znali, to je bil ves naš program. Honorar je bil skoraj ničen, le za potne stroške. Sicer pa smo vrsto let igrali za simbolične zneske. Moja teta je imela gostilno Pri Mark pri Novi Cerkvi, in ko je kakšna druščina tam praznovala, je rekla, da lahko priskrbi še štiri fante, da bomo za malo drobiža igrali vso noč. Takrat smo res za nekaj tisoč tolarjev igrali vso noč. Za nas je bil 20 tisočakov blazno velik honorar, kar je pomenilo pet tisočakov na enega. S tem smo bili že frajerji, za to smo dobili že ene kavbojke ali en pulover." 

"Ne gre nam za podiranje rekordov"

Prve inštrumente so jim seveda kupili njihovi starši: "To, da se otrok ukvarja z glasbo, je velik strošek, učenje inštrumenta je drago, mentorstva so draga, tudi glasbena šola ni poceni. Ampak je vredno, če otrok uživa v tem, mi smo bili pridni, to ni bil stran vržen denar. Ne nazadnje morajo za marsikaj poskrbeti tudi starši. Moj oče Peter nas je redno pobiral po domovih, nas vozil na špile, pomagal postaviti ozvočenje, potem pa je šel spat, si napeljal kalorifer v kombi, da je bil na toplem, čakal do štirih ali petih zjutraj, nam pomagal pospraviti opremo in nas nato razvozil po domovih. Tako je bilo leta in leta."

Danes Modrijani veljajo za najbolj priljubljeni narodno-zabavni orkester pri nas. Njihova Noč Modrijanov, ki je napovedana za oktober, je bila razprodana v enem dnevu, ampak o tem, da bi celjsko dvorano Golovec zamenjali z dvorano Stožice, ne razmišljajo:

"Ne gre nam za podiranje rekordov, ampak kako dober produkt lahko na tem področju naredimo. V zadnjih desetih letih se je zgodil preporod narodno-zabavne glasbe, ansambli igrajo, dobro delajo na terenu, in to ni nikjer dokumentirano. Na veselicah in v diskotekah se ne snema, sploh pa zdaj, ko ni denarja. Mi pa lahko z Nočjo Modrijanov to dokumentiramo in pišemo arhiv. Dvorana sprejme šest tisoč ljudi, delamo pa dva večera, v pol ure sta bila oba večera prodana. Bolj nam gre za vsebino kot za količino. Morda kdaj v prihodnosti, zdaj še ne. Malo tudi pazimo, da se ne dogaja prav vse v Ljubljani, da morda še kakšna stvar ostane za Maribor, Celje, Koper, Postojno, da se stvari ne centralizirajo."

Rezervacije za koncerte sprejemajo že za leto 2016

Vstopnice za Noč Modrijanov so se prodajale tudi v vseh naših sosednjih državah, v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem: "Na koncert pride tudi veliko zdomcev, ves čas nas vabijo, da bi jih obiskali Avstraliji, v Kanadi, ampak nam naš urnik tega žal ne dopušča. Rezervacije za koncerte sprejemamo že za leto 2016. Zdaj moramo določiti urnik za leto 2016 in temu prilagoditi nastope. Zagotovo pa tempa, kot ga imamo zdaj, ne bo mogoče imeti še naslednjih 20 let. Tako bo šlo recimo še pet do 10 let. Sicer pa smo bili nazadnje v Kanadi pred desetimi leti," je o natrpanem urniku Modrijanov povedal Balž Švab in nam zaupal še, da se je takrat v Kanadi tudi močno zaljubil:

"Skoraj bi ostal tam. Zaljubil sem se v kanadsko Slovenko. In ja, obdržala sva stike, a ona ima zdaj že družino. Plesala je pri neki folklorni skupini v Torontu, zelo simpatična punca. Tam smo bili tri tedne in kot fantje smo bili navdušeni nad velikimi avtomobili in velikimi tovornjaki. Igrali smo zdomcem, ki so zelo simpatični, preprosti, luštni, nekateri tudi zelo uspešni. Zdaj bi šli z veseljem, ampak ne moremo, zasedeni smo do leta 2016. Vse sobote in nedelje. Če bi na primer zdaj spoznal punco in bi nama zelo resno kazalo, bi najbrž na skrivaj rezerviral termin za čez tri leta, eno soboto, če bi se želel poročiti - tako zasedeni smo."

In ob toliko nastopih in še rednih službah, ki jih fantje ob tem opravljajo, nas je zanimalo, kam vlagajo vsa sredstva in kaj si privoščijo. Blaž se je ob tem vprašanju nasmejal in povedal, da nobeden izmed njih nima nikakršnega vikenda ob morju, da pa dobro živijo in denar sproti porabijo za svoje potrebe:

"Honorar in dobiček imamo razdeljen na štiri enake dele, tako je naj-bolj pošteno, vsi imamo pregled nas vsem, vsi se skupaj dogovarjamo, vsi z vsem razpolagamo. Imamo  pa visoke stroške z opremo, ozvočenjem, inštrumenti, videospoti, snemanji ... Od denarja, ki ga zaslužimo, dobro živimo, skrbimo pa za sprotne stroške. Jaz na primer naredim 85 tisoč kilometrov na leto. In če to pomnožiš s stroški za bencin, je to kar velik znesek."

Kako je nastala mega uspešnica Rožica?

Blaž nam je zaupal, kako je nastala tolikokrat zapeta Ti moja rožica: "Tega se še dobro spominjam. Vozil  sem se po avtocesti Ljubljana-Celje, mimo počivališča Lopata, kjer sem si začel peti melodijo. Prišla je od boga dana, ne vem, od kod mi je prišla v glavo. Poslal sem jo Roku na telefon, on jo je poslušal, obdržal refren, vrgel kitice stran in dodal svoje kitice, Jože Galič pa je nato napisal besedilo. Njen uspeh je res neverjeten, predvajajo jo tudi na vseh športnih prvenstvih, Grki jo vrtijo tudi na svojih križarkah. Prljavo kazalište je zapelo Rožico na Rožniku, klape so jo pele na obali, bendi si delajo priredbe, tudi v nemščini."

Nina Keder za revijo Story

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 37/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story Story 37/2013

Story Story 37/2013, od 04. 09. 2013