Mojca Fatur je filmska in gledališka igralka, mama trem otrokom in zaročenka Klemna Slakonje. Trenutno nastopa v priljubljeni monokomediji Nikoli ni prepozno in pravi, da se je v njej resnično našla.
Kakšno kavo pijete?
Ne pijem kave. V življenju sem spila samo tri požirke, ker me je prisilila 'šlogarica', ker je potrebovala usedlino. Sem bolj ljubiteljica čokolade. (smeh)
Če nimate kavnih trenutkov, ki številnim pomeni trenutek sprostitve, kje vi najdete ta čas?
Najbolj me sprostijo sprehodi v naravo. Čisto vsako jutro si vzamem čas in se odpravim čez Golovec. Tudi danes sem šla. Pomirja me tudi dobra knjiga, pogovor s prijatelji, igra z otroki in kad. Kadar se me kaj loteva, v kad natresem sol in eterična olja, in takrat me vroča voda zelo pomirja. Takrat sem prerojena.
Imate doma kakšno domačo žival?
Imamo psičko Olivijo. Zanj smo imela v mislih drugačno ime, ampak ko smo jo šli iskat, je bila zavita v odejico in otroci jo gledajo in rečejo: "Mami, oči ima zelene kot olive. Ali je lahko Olivija?" Seveda sem rekla da. Zdaj imamo psičko že dve leti, prej pa s Klemnom nisva bila najbolj prepričana, ali bi imeli psa, saj je to velika odgovornost. Že zaradi poklicev, ki ju imava.
številni mislijo, da sta s Klemnom Slakonjo poročena, ampak v resnici sta zaročena že od leta 2010.
Res je! Ja, sva zaročena, dokler se ne poročiva. (smeh) Malce sva lena. Ko bi se eden poročil, drugi misli, da ni pravi čas, in obratno. To je formalnost, zdi se mi, da je največja zaprisega tako ali tako otrok. Ko imaš otroka, se vzpostavita odgovornost in vez, takrat postaneš še večja celota. Tudi dva sta družina, ampak otrok ti da neko povezanost.
Kako dolgo sta že skupaj?
Skupaj sva že od začetka leta 2010, kar pomeni, da sva skupaj že skoraj 13 let. Zaročila sva se potem jeseni, ampak istega leta.
S Klemnom imata tri otroke, kajne? Kakšne so njihove starostne razlike?
Milo imam iz prejšnje veze in bo stara 17 let. Ruj bo marca enajst, Lev pa je sedem. Imamo malo razlike, ja. Usklajevanje obveznosti je zelo zanimivo, moram priznati. (smeh)
V življenju ste premagali že dva težka izziva. Dvakrat ste se že spopadli s hudima diagnozama. Kaj se je dogajalo?
Imela sem krvno obolenje oziroma obolenje kostnega mozga. Obe diagnozi aplastična anemija in mielodisplastični sindrom sta bili težki, ampak moja primorska burja in trma sta mi omogočili, da sem se prebila čez to. Zdravljenje v otroštvu je bilo agresivno, zato zdaj moje telo zelo burno odreagira. Med eno in drugo diagnozo se mi je dogajalo ogromno. Boris Cavazza se je šalil, da bi mi moral UKC narediti apartma čisto blizu, da bi bila njihovo študijsko gradivo, saj se mi je vse po vrsti kompliciralo. Kot po učbeniku. Rekla bi, da imam prirojeno zelo močno življenjsko voljo. Čutim žar do življenja.
Druga diagnoza je veljala za neozdravljivo, ampak vi ste jo premagali. Nam opišete svojo pot?
Jaz rečem, da sem jo ozdravila. Ko sem izvedela novico, sem začela zelo optimistično. Vsako jutro sem si stiskala zdrave zelenjavne sokove in si mislila, da bo telo že našlo svojo inteligenco. Takrat se žal ni nič popravilo in zgodil se je prvi šok, ki me je malce prizemljil. Potem sem se odločila, da se vsega lotim nekoliko bolj organizirano. Rekla sem si, da nisem samo fizično telo, ampak tudi mentalno, čustveno in energijsko. Začela sem sodelovati z gospo, ki deluje z bioresonančno napravo, ampak je hkrati velika zakladnica znanja kitajske medicine in drugih znanj. Postopoma sva čistili telo, hkrati pa sem hodila še na terapijo, kjer sem spoznavala podzavestne vzorce. Nato pa še na odkrivanje energetskih točk.
Odšla sem tudi na delavnico Joeja Dispenze. Takrat še ni bil tako znan in delavnice še niso bile tako drage. Nisem pričakovala, da bom takoj ozdravela, ampak sem se naučila, kako slišati svoj notranji glas in prepoznati pretok energije. Da bi slišala, kdaj grem v pravo smer in kdaj ne. Vedela sem, da moram očistiti navlako in vzorce, ki so podedovane od družbe in sem z njimi bila zaznamovana. Bolj ko sem se čistila, boljše sem bila.
Verjemite, da vsako telo zna sporočati. Številni pravijo, da ne čutijo intuicije, a se ne zavedajo, da ima vsako telo drugačen način sporočanja. Nekateri bodo imeli le kurjo polt, in to bo znak. Jaz v prsih čutim toploto. Prepričana sem, da zna vsako telo sporočati, samo umiriti se moramo. En dan se je zgodilo. Imela sem res globoko meditacijo in vedela sem, da sem zdrava. Vrednosti krvi še niso bile v redu, ampak v svoji točki zavesti sem vedela, da sem zdrava. Ta informacija se je še prebijala čez vse plasti v telesu. Vsakič, ko sem šla na kontrolo, je bilo moje stanje boljše.
Kako ste se počutili, ko ste izvedeli novico?
Bilo je grozno. Že od malega opažam, da si najprej pustim 14 dni drame, kjer si dovolim najhujše možne scenarije, ko to mine, se to obdobje prekine in grem iskat rešitve. Vedno sem tako delovala - ko sem se recimo razšla s fantom. Najtežja misel ni bila, da bi umrla jaz, ampak da bi otroci ostali sami. Ta misel me je čisto napsihirala. Na začetku sem veliko jokala in nisem mogla spati. Ker sem se spomnila še zdravljenja iz otroštva in ker sem vedela, da imam tri majhne otroke, sem bila prepričana, da ne bom zdržala tega napora.
Kaj vas je naučila bolezen?
Na prvem mestu me je bolezen naučila potrpežljivosti na vseh nivojih. Vedno sem imela občutek, da mora biti sto in ena ideja realizirana v trenutku. Zdaj pa vidim, da vsaka stvar potrebuje svoj čas, da dozori, odcveti in se zmedi. Do sebe moraš biti nežen in potrpežljiv.
Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Peter Giodani In Marko Pigac
- Morda bi vas še zanimalo: "Nikoli ne bi šla nazaj, ampak v preteklosti ne bi spremenila nič." Pogovor s Floro Emo Lotrič je nadvse zanimiv, več pa boste izvedeli v spodnjem posnetku. Vabljeni k ogledu.
