Mojca Funkl je improvizatorka v pravem pomenu besede. In če že ne verjamete v 'moža besede', potem verjemite nagradi, ki jo je v preteklosti prejela za najboljšo improvizatorko sezone. Je tudi edina stalna ženska članica improvizacijske skupine Pa me ustreli!, žena, mamica in ne nazadnje, ko je treba organizirati vse skupaj, tudi prava superženska.
Story: Veliko igralk je poročenih z ljudmi, ki delajo v gledališču/filmu. Se vam zdi, da je poklic takšen, da je združevanje dela in zasebnosti lažje, če oba prihajata iz istih vod? Ali menite, da ste igralci tako ‘samosvoji karakterji’, da se med seboj najbolje razumete?
Odvisno od osebnosti. Je pa res, da veliko časa preživimo skupaj. Vaje. Predstave. Včasih prostega časa skoraj ni. Vsaj mene lažje razume nekdo iz naših vod, saj te veliko večerov ni doma. A ne glede na vse srce izbira po svoje.
Story: Vaju je z možem sicer združilo prav igralstvo?
Z Gregorjem sva se poznala že veliko prej, preden je preskočila iskrica. Še iz časov Šile (šolska improliga) in Improlige, predstav v MGL-ju. A lahko rečem, da naju je združilo gledališče.
Story: Pa vam je bilo ravno zaradi skupnega dela kdaj v zakonu težko?
Ne. Bilo nama je lažje. Razumela sva potrebe drug drugega, težnjo po miru, odsotnosti pred premierami, pogovore. Bilo pa je intenzivno obdobje po drugem porodu, ker je bil Gregor zaradi dela veliko odsoten.
Story: Veliko mladih mamic se po porodu veliko časa ‘razvaja’ s porodniškim dopustom. Kaj pa vi mislite, kdaj je pravi čas, da se vrneš na delo?
Težko bi se strinjala, da je porodniški dopust razvajanje. Skrb za otroka je služba za poln delovni čas. In to naporna, čeprav čudovita služba. Popolna predanost. Prej bi rekla, da se razvajaš, ko se vrneš na delo. (smeh) Pravi čas za vrnitev na delo je, ko se počutiš za to sposoben … ali ko je to pač treba.
Story: Kdaj ste se vi vrnili?
Narava našega poklica je taka, da sem začela delati, “ko delo ni več moglo čakati”. Oddaja Ustreli je recimo izziv, na katerega sem morala odgovoriti.
Story: Se vam zdi, da je bilo po porodu drugega otroka lažje? Tako z vrnitvijo na oder kot tudi z organizacijo časa, dela?
V gledališču začnem vaje za naslednjo sezono čez mesec. Ko se bodo začele redne predstave in vaje, bomo šele zares občutili kolesje zasedenosti. Se mi pa pogosto zgodi, da mi manjka tretja roka. A postaneš pravi specialist v organizaciji ‘kdo, kam, kdaj, kje’!
Story: Kaj pa takrat, ko imata z možem obveznosti ob istem času?
Imava srečo, da na pomoč lahko priskočijo obe babici pa dedek, nečakinja, sestra. Prednost velike družine v istem mestu. Se je pa tudi zgodilo, da so vsi zboleli ali nihče ni mogel. Takrat pa improvizirava!
Story: Je improvizacija sicer tudi del vašega osebnega življenja? V smislu, da stvari ne organizirate po urniku, ampak malo improvizirate?
V meni se tepeta dve skrajnosti. Del mene želi imeti vse popredalčkano, urejeno, organizirano. Drugi del pa se strastno bori proti vsem trem - spontanost, ležernost! Glede na to, da imava dva majhna otroka, si najbrž predstavljate, kateri zmaguje. (smeh)
Story: Je improvizacija ena od najbolj zahtevnih ‘vej’ igralstva, saj se srečujete tako s publiko kot tudi s hipnim iskanjem rešitev?
Jan (Hrušovar, op. p.) je v nekem intervjuju izjavil, da je publiki všeč, če vidi, da igralci na impru malo trpimo. Mogoče pa smo tudi mazohisti, ker moram zbrati kar veliko poguma in se ‘vreči’ v prizor, ni časa domisliti se, razmisliti, kam prizor peljati. Ne vedeti, kaj te čaka, nič pričakovati, biti pa pripravljen na vse in se hkrati zavedati, da zelo hitro lahko zafučkaš. Uf. A aplavz in smeh odtehtata strah.
Story: Na odru je videti, kot da vam je impro pisan na kožo in da nimate niti najmanjših pomislekov … Kaj pa se vam pravzaprav podi po glavi?
Bolje, da se mi po glavi ne mota nič. Če bi se mi, si verjetno ne bi upala premakniti niti prsta, ničesar izgovoriti. Nič ne bi bilo dovolj dobro. Um bi premagal spontanost in zaupanje, da s soigralci lahko ustvarimo super prizor.
