Sončno zimsko popoldne.
Ura je ravnokar odbila dve, sončni žarki pa so pokukali tudi na malo teraso nad prestolnico. Pustili sva jim, da naju nežno pobožajo, medtem ko sva s pogovorom odtavali na oder, v gledališče, k novi najnovejši komediji Odhodi vlakov. Igralka Mojca Funkl se tokrat poigrava z realnostjo igralskega poklica, pogosto kruto in neusmiljeno, ki pa ji jo uspe v predstavi zaviti v celoto, polno smeha in zmešnjav.
Story: Za ogrevanje. Kaj mislite, da vas bolj ljubi: kamera ali oder?
Uh, kakšno vprašanje. Težko odgovorim na to. Všeč mi je, da sem že dvakrat lahko izkusila svet serij. Igralci v Sloveniji imamo manj možnosti za snemanje filmov. Prav zato nimamo izkušenj, ki pa jih z vsakim takšnim projektom lahko pridobimo. Pri nas so snemanja zelo kratka, hitra, intenzivna. Enostavno ni časa, da bi si za dva prizora vzeli ves snemalni dan. Vaj ni. Prav zato moraš do obisti poznati svoj lik. A uživam v tem, gre za izkušnjo, ki jo jemljem z enako resnostjo kot vlogo v teatru ali filmu.
V nasprotju z gledališčem si v filmu del procesa, ki ti ne omogoča neposrednega procesa z občinstvom, poleg tega zaporedje dogodkov ni nujno kronološko. V filmu zaznavaš publiko šele, ko se pomešaš med gledalce, svoj dokončni vložek pa prepustiš rokam montažerjev in režiserja. V gledališču pa je ravno nasprotno. Režiser odide in predstava ostane igralcem. Poleg tega ti gledališče ponuja povezavo z živo publiko. Ne vem, kaj imam raje. Kot bi me vprašali, ali si bom lase navila na trajno ali pa zravnala z likalnikom. Ne glede na to, kaj izberem, bodo to še vedno moji lasje. Tako kot v tem primeru igralski poklic.
Story: Ta je osrednja tema tudi v vaši novi predstavi Odhodi vlakov, kjer si oder delite le s soigralcem Primožem Pirnatom. Kakšen je občutek, tako v ‘dvoje’?
Fantastično! V tej vlogi se nisem znašla prvič, vse predstave, kjer sem si oder delila le s soigralcem, pa so mi ostale v lepem spominu. Zelo so vplivale name. Spominjam se, da sem bila še študentka na akademiji, ko me je Samo Strelec povabil k projektu Marjetka stran 89 z Gojcem. Odigrala sva jo več kot 200-krat. Tudi ta predstava se je dotikala igralstva in gledališča. Od tega je minilo že skoraj 20 let. Z Odhodi vlakov pa se vnovič dotikamo te tematike. To mi je ljubo. Rada imam ta pink ponk med dvema igralcema, ta odnos, odzive.
Ne gre le za to, da imaš dva dobra igralca, temveč se moraš s soigralcem enostavno ujeti. Z nekaterimi soigralci ti ni treba kaj dosti govoriti, pa se enostavno razumeš, ujameš. Res sem bila vesela, ko so mi povedali, s kom in v kakšni predstavi bom sodelovala. Ne morem opisati veselja, ki me je takrat preželo. Tako neizmerno sem hvaležna, da sva v malem balončku na mali sceni, v besedilu, ki se tiče teatra. Z nekom, s katerim sem si leta želela delati. Najtežje so po mojem mnenju monodrame.
Story: Zakaj? Z vidika zahtevnosti ali dolgčasa?
Z vidika zahtevnosti. Ker se lahko opiraš le nase in publiko. Ta pa je zelo raznovrstna.
Story: V predstavi zaigrate v kar štirih različnih vlogah. Na to gledate kot na izziv ali bolj v smislu težavnosti?
Menim, da je to povsem odvisno od tega, kakšna sta besedilo in režiserjev koncept. S tem se kaj dosti niti nisem obremenjevala. Veliko smo se ukvarjali s tem, kakšni smo igralci, kdo smo, kaj vse počnemo zato, da lahko ustvarjamo. Velikokrat moramo iti čez sebe, sprejeti vloge, ki nam niso blizu. Vseeno moramo plačati račune, živeti. Kaj pa, če si na svobodi in te ne pokličejo? Lahko ustvarjaš v kopalnici, za štirimi stenami doma, pa od tega enostavno nimaš nič.
Potrebujemo publiko. Tema naše predstave je gledališče. Švic teatra, stiska teatra. Včasih igramo z vročino! Igrala sem tudi z 38 vročine, monodramo. Navadno se ne potim veliko, takrat pa je na odru kar teklo z mene. Enostavno nisem mogla odpovedati. Pridemo na pol bolehni, ker se zavedamo, da nas čaka polna dvorana. Čutimo blazno odgovornost, da damo, po kar so ljudje prišli.
Story: Še danes gojite tolikšno ljubezen do igralstva kot na samem začetku?
Ja! Naš poklic je specifičen, saj ga moraš opravljati z veliko strastjo. Nekateri ne marajo svojih služb, svojo strast pa morda izživijo v hobijih. Sama sem že dolgo hvaležna, da lahko počnem to, kar sem si želela. V srednji šoli sem imela mentorico Nino Skrbinšek, ki mi je nekoč dejala: “To je neverjetno lep poklic, a neverjetno krut. Krut do družine, prijateljev. Lahko ti kdo drug dela kariero in odloča, kam se boš razvijal. Ves čas se izprašuješ. V tem najti svobodo ustvarjanja in obdržati ljubezen. To je super.”
V življenju vedno nastopi nekakšna kriza. Pridemo v obdobje, ko se že dlje ukvarjaš s poklicem in si misliš: “Hm, a to je zdaj to?” Poznaš svoje omejitve. So to omejitve, ali omejujemo le sebe? Jaz imam družino, dva otroka. Kar naenkrat vidiš, da se tvoj poklic precej razlikuje od tistega, ki ga imajo drugi starši. Zvečer me velikokrat ni doma. Zato z otrokoma preživljamo popoldneve. Pomembno mi je, da čim več časa preživimo skupaj. Upam, da bosta to čutila in vedela. Včasih je hudo, ko zvečer greš. Otroci jokajo.
A želim, da vesta, da grem delat nekaj, kar počnem zelo rada. A igralski poklic še zdaleč ni enostaven. V Sloveniji od filma ne moreš živeti. Igralci tu počnemo vse mogoče, delimo tudi letake, če ne gre drugače. Upam, da so v predstavi vidne tudi stiske ... Kako se je raziti s soigralcem, pa vendar skupaj nastopati v predstavi. Nikoli ne vlači svojih osebnih težav na oder, reče Igralec v predstavi. To je težko, saj navadno na oder postaviš sebe. Nekaj je privatizem, drugo privatno. Od določenih stvari se moraš odmakniti.
Story: Prevečkrat pozabimo, da ste tudi igralci le ljudje, kot mi vsi krvavi pod kožo. Za oder morate pozabiti na osebne težave, kar ni vedno lahko. Pred letom dni je v javnosti odjeknila novica o razvezi. Je po vašem mnenju prav ta izpostavljenost v medijih slaba plat poklica?
V resnici ne čutim tovrstnega bremena medijev. Veliko stvari enostavno ignoriram. Nisem želela govoriti o tem. Zakaj bi? To je samo najino. Različnih novic nisem želela niti komentirati, saj bi tako v vsakem primeru nekaj povedala. Tu se pokaže, ali človeka spoštuješ ali ne. Boš šel prek ega ali boš šel čez. Nisem človek, ki bo gnev držal v sebi, saj verjamem, da s tem zabijam le žeblje v svojo krsto. Verjamem pa, da ... Z Gregorjem sva vedno imela SP, kot se je sam rad šalil, strogo profesionalni odnos. Takoj ko sva prišla v gledališče, je bil najin odnos drugačen. To je super. Še vedno rada delam z njim. Seveda v najakutnejših trenutkih vidiš izzive, a se igralci trudimo, da lastnih težav ne nosimo na oder.
Story: Ljubezen v povojih, razveza ... to so obdobja, v katerih smo ljudje še prav posebej krhki. Je težko, če si ob tem izpostavljen očem javnosti?
Zdi se mi, da igralci uspešno skrivamo svoje zasebno življenje. To so brez dvoma neprijetne stvari, a jih moraš vzeti v zakup. Nimam izkušenj s tem, a se mi zdi, da moraš to ignorirati. Objave se me niso tikale. Mediji so pisali, kar so, saj ljudje to kupujejo. A marsičesa nisem rekla. S tem si nisem belila glave.
Story: Če pogledamo z drugega vidika. Ste le človek s poklicem. Brez težav bi lahko bili tudi računovodkinja v neki pisarni ali pa poslovodja manjše trgovinice. V tem primeru vaš poklic ne bi bil ves čas izpostavljen javnosti.
Zdi se mi, da so serije, kar se tega tiče, pravi fenomen. Ljudje s teboj na kavču preživijo vsak večer. In ko te vidijo, rečejo: “Sonja, živijo!” No, jaz nisem Sonja. Sem precej drugačna od Sonje. A zato čutijo, da so si s tabo blizu in te poznajo.
Story: Serije dajejo določeno vrsto prepoznavnosti, gledališče morda dosti manj.
Morda zveni smešno, a sem še vedno presenečena, da me kdo prepozna. Spomnim se v Usodnem vinu, ko sem stala poleg Gregorja. Vsi so ga prepoznali in me prosili, ali jih lahko fotografiram. (smeh) Očitno sem bila videti tako drugače. Seveda me tudi danes na ulici kdo prepozna, a do zdaj imam samo prijetne izkušnje.
Story: Se vam ne zdi zaman? Nešteto gledaliških vlog, na ulici pa vas morda ustavljajo zaradi vloge v nadaljevanki.
Mi imamo svojo publiko v gledališču. Rada vidim, ko kdo pove, da si je ogledal predstavo. To je res lepo. Na televiziji te poznajo po enem liku, v gledališču pa morda po več. A to mi niti ni pomembno. Se pa to manjkrat dogaja. Včasih sem pri našem gledališkem vratarju dobila tudi čestitke in rožice, kar mi je bilo prav posebej lepo. Spominjam se tega, danes se to redkeje dogaja. (smeh)
Story: Vam je kdaj žal, da ste izbrali igralski poklic?
Ne. Včasih v veselem decembru, polnem predstav in koncertov, pomislim, da sem le del tistih, ki delamo. Z vidika druženja. Zelo se moram potruditi, da se lahko dobim s prijatelji. Le redko sem ob večerih prosta, če se to zgodi, sem rada z otrokoma, drugače pa z velikim veseljem grem na kakšen koncert, prireditev. To so prav posebne priložnosti. (smeh)
Gledališče je močen medij: Imamo moč!
“Rada imam to delo in vesela sem, da to lahko počnem. Presežki niso odvisni le od posameznika, temveč se mora poklopiti ogromno stvari. A gledališče je še vedno zelo močen medij. Imamo moč, da s predstavo orišemo ali kritiziramo družbo.”
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil, Peter Giodani
