Mojca Javh v treh mesecih izgubila 20 kg!

5. 12. 2013 | Vir: Lea
Deli
Mojca Javh (foto: Goran Antley)
Goran Antley

Mojco Javh iz resničnostnega šova Gostilna išče šefa smo spoznali v vlogi kuharice. A če bi na podlagi tega zaključili, da ji hrana pomeni največ na svetu, bi se zmotili.

Ne le, da se mora marsičemu odreči, ker ima celiakijo in se zato ne sme pritakniti živil, ki vsebujejo gluten – pri prehranjevanju se močno nadzira tudi, ker ji veliko več pomeni lepa in vitka postava.

"To se mi zdi estetsko," pove. "Ne maram, kadar so ljudje zamaščeni, ker vem, da lahko naredijo marsikaj, da bi to spremenili. Potreben je samo samonadzor." Pravi, da bi tudi sama lahko v kuhinji ves čas jedla in imela nato 100 kilogramov, ampak si tega preprosto ne dovoli.

"Zato, ker meni to pomeni zelo veliko. Nekaterim, kot je recimo Martina, pa pač ne. Med nosečnostjo sem se zredila za 20 kilogramov, ki so mi nato vsi ostali. Ampak sem potem naredila eno intenzivno shujševalno kuro in v treh mesecih shujšala nazaj na svojo začetno težo."

Trdi, da je v tem času jedla tako rekoč le meso in sir. "Ampak največ je pravzaprav odvisno od genov," razmišlja. "Od tega, kakšen se rodiš. Potem pa samo nikoli ne poješ preveč. Jaz po šesti uri popoldne zelo redko še kaj jem. Takrat užijem kakšen jogurt, in to je to."

Zelo je sladkosneda

Vendar ima tudi Mojca svojo bolj grešno stran. Življenje zanjo ni dovolj sladko, če si vsak dan ne privošči vsaj nekaj koščkov sladice.

"Včasih mi je dovolj samo malo čokolade, mogoče enkrat na mesec se pa fejst pregrešim, ko si spečem rižev narastek. Takrat ga pa imam za zajtrk, kosilo in večerjo, pa nič drugega potem. Sladkarijam se res ne morem upreti, ampak morajo biti kakovostne. Kakšnih brezveznih piškotov nikoli ne jem."

Da pa se po takšnem razvajanju zagotovo ne bi nabral kakšen odvečen kilogram, se prav vsak dan kar za dve uri odpravi na bližnji hrib Orlek, medtem ko lep vikend izkoristi za druženje s prijatelji ob partiji golfa. 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol