Mojca Mavec: "Še vedno bodo sončna jutra"

Mojca Mavec: "Še vedno bodo sončna jutra" (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
9. 5. 2020

Del pogovora smo opravili, še preden nas je izbruh koronavirusa potisnil za zidove stanovanj, a Mojca Mavec, simpatična voditeljica in popotnica, nas je odpeljala daleč stran in hkrati k sebi nazaj, zato smo se odločili, da zapis objavimo, čeprav smo prisiljeni ostati doma.

Ena od redkih oseb, ki se dandanes še smeje na a. S pripovedovanjem o svojih popotniških dogodivščinah me je popeljala v daljne kraje, a mi hkrati dala vedela, da ni treba daleč, da se imamo lepo. Morda se ne more pohvaliti z najnovejšim jeklenim konjičkom, zato pa je njena zakladnica zgodb tako bogata, da se pred njo skrijejo vse plehnate pošasti.

Kako vam je koronavirus prekrižal načrte za prihodnje mesece?

Kot vsem – obrnil mi je svet na glavo. Marec je sezona, ko se po zimski suši spet začnejo projekti, moderiranje prireditev, snemanja na tujem. Delam na področju, kjer bomo zelo občutili izpad rednega dohodka.​

V kolikšni meri pa je virus okrnil vaš potek dela?

Tudi jaz sem #ostanidoma in grem iz hiše samo zaradi najnujnejših opravil in pripravo oddaje Dobro jutro. Ekipa dela večinoma od doma, v studiu in režiji vladajo posebni ukrepi, smo na primerni razdalji, stvari se dotikamo v rokavicah, vsi gostje se oglašajo prek spletnih aplikacij. A prihodi v studio me pomirjajo te dni. Ne glede na izredne razmere in stavke, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Še vedno bodo sončna jutra, prvi požirek kave, prijazen pozdrav vratarja in sploh dobri kolegi.

Kakšne misli vas prevevajo zadnje tedne? Se počutite varne? Ste v skrbeh, negotovi?

Na začetku je bilo težje, kot je zdaj, ko smo že več tednov v karanteni. Človek je bil vedno mojster preživetja. Vedno smo našli nove oblike delovanja. Prepričana sem, da bo tudi kaj dobrega ostalo od te krize. Morda manj nepotrebnih sestankov v živo, več dela od doma, manj sprehodov po nakupovalnih središčih in več nakupovanja po spletu. Predvsem pa se je s krizo vrnil spet občutek za 'mi', za 'nas', nič več samo 'jaz' in 'moje', komolčenje na vse strani. Spet smo dobili občutek za skupnost. Ko bi tako vsaj malo tudi ostalo.

Kako bo koronavirus spremenil dinamiko potovanj? Mislim predvsem o času, ko bo epidemija obvladana, ko bomo spet lahko prestopili meje.

Popotniki smo morda med prvimi občutili, da gre zares. Odpoved poletov, zapiranje posameznih destinacij. Svetovni svet za turizem in potovanja ocenjuje, da bo zaradi posledic pandemije ogroženih 50 milijonov delovnih mest, potovanja naj bi se zmanjšala za več kot četrtino. A po drugi strani je tudi turizem ena od tistih panog, ki lahko hitro okreva. Ali ki se vsaj hitro lahko prilagodi na nove razmere. V prihodnje bodo morda tako še bolj v ospredju trajnostni turizem, projekti, ki so bolj družbeno odgovorni. Prve mesece po krizi bo imel priložnost domači turizem. Čez planke v Slovenijo.

Kam bi se prežarčili v tem trenutku, če bi le imeli to možnost, ko smo na žalost prisiljeni biti doma?

Ne prav daleč. Ne potrebujem velikih razdalj. Verjetno bi se podala na izlet v Trst. Koronavirus tudi za popotnike obrača svet na glavo. A šla bi v mesto ob morju, v Sredozemlje. Sem sredozemski tip človeka, ki med pogovorom krili z rokami in se ne boji osebnega stika. Ob Sredozemlju se počutim resnično doma. Mislim, da me je pri tem močno zaznamovala moja nona, ki je živela blizu, na Krasu. Tudi danes se tako rada podam v Trst. Ljube so mi besede italijanskega pisatelja Claudia Magrisa, ki prav tako obožuje Trst in ga v svojih delih pogosto omenja. Morda prav Magris najlepše opisuje 'srednjeevropskost'.

Kaj nas dela posebne. Srednja Evropa je povezala številne narode in kulture, mi pa radi potujemo tako zelo daleč, čeprav živimo v osrčju kontinenta, bogatega z jeziki in kulturami. In to na relativno majhni površini, tik za mejo sta kultura in jezik že povsem drugačna. Živimo v predelu sveta, kjer res lahko razumemo druge kulture in smo posledično bolj odprti. Prav zato me preseneča, da še vedno s skepticizmom zremo na nove prišleke, se počutimo ogrožene. Srednja Evropa je resnično prostor, kjer se lahko marsikaj naučimo od drugih. V Trstu je mogoče občutiti res posrečeno mešanico tega, kar srednja Evropa v resnici je.

Imate torej v Trstu svoj najljubši kotiček? Kam največkrat zahajate?

Obožujem kavarne. Življenje v kavarni. Nekaj, kar je bilo pred vojno prisotno tudi v Ljubljani, potem pa je počasi zamrlo. V tržaških in dunajskih kavarnah imajo stranke svoj ritual. Dunajske meščanke se vsak dan usedejo za točno določeno mizo, ob točno določenem času, že zadnjih petdeset let, t. i. Stammtisch. Počasi se kavarniška kultura sramežljivo vrača tudi v Ljubljano. Trst je ponosen na svoje kavarniško življenje. Tudi kava ima drugačna imena kot drugje po Italiji. V Trstu se pije 'caffé in B', kava v kozarcu. To je eno najpomembnejših pristanišč za uvoz kave, njene obsežnosti pa se niti ne zavedamo. V Trst vsak dan priplujejo številne ladje s kavnim tovorom z vsega sveta. Kava je našla pot tudi v kulinariki, koktajlih. Negujejo dolgoletno tradicijo in so na ta način izpostava dunajske kulture ob morju.

Ali nekatere stvari v življenju le ostajajo stalnica?

Res je, to me pomirja. Odraščala sem v hiši, kjer so starši izjemno cenili lepe kose porcelana. Velike družinske večerje in praznike smo preživljali ob mizi, polni dobrot, peli, se družili. To me je zaznamovalo. Čeprav danes živim v majhnem stanovanju v središču Ljubljane, si rada izmislim svoje tradicije, sobotna kava z mlekom in brioš brez dvoma spadata v to poglavje.

Zaradi epidemije ste bili prisiljeni spremeniti tudi ta ritual? S čim ste ga nadomestili?

Skodelica kave je ostala, samo pecivo je zdaj iz domačega, kvašenega testa. In to zgnetenega na roke. Zdaj, ko imam čas, toliko bolj brskam po starih kuharskih knjigah. Še bolj kot sami recepti me navdušujejo listki s pripombami, vtaknjeni v knjigo. Recepti moje babice in mame, skracani na hitro na list papirja in shranjeni v knjigi do naslednjega kuhanja. Danes je to ena najlepših dediščin v moji kuhinji.

Dejali ste, da ste sredozemski tip človeka. Kako pa se torej znajdete v kulturah, ki so nekoliko bolj zadržane, recimo Japonska?

Zanimivo, a mislim, da sem bila sama za Japonce večji kulturni šok kot oni zame. V Afriki so moj smeh označili za afriškega, češ da se smejim na a. V Evropi se smejimo na i, se hihitamo, hehetamo, nihče več se ne hohota. Na a pa se v vsakdanjem življenju smejimo redkeje. Lahko si predstavljate, Japonci so bili povsem osupli. Niso mogli dojeti, kaj se dogaja. (smeh) Mislim, da so potrebovali nekaj časa, da so se prilagodili. Ker ne govorim japonsko, je bilo na začetku kar zabavno, saj se tudi njihove kretnje razlikujejo od naših. Tako tudi z govorico telesa nisem prišla daleč. Najbolj pa me je presenetilo dejstvo, da resnica v deželi vzhajajočega sonca le ni takšna vrlina kot pri nas.

Včasih te tako potolažijo ali pa spravijo v boljšo voljo z besedami, ki niti niso nujno resnične, le da od njih odideš srečen in vesel. Pustimo to, kako je, ko izveš, da le ni vse res. (smeh) Japonska je ena izmed dežel, kamor se rada vračam. Morda sem prav po zaslugi Japoncev začela ceniti trenutke. Pri njih je vse podrejeno natančnosti, preciznosti, trdemu delu in napornemu ritmu, kljub temu pa so se pripravljeni sredi ulice ustaviti in zagledati v nebo. O tem sem se, ko so cvetele češnje, lahko prepričala na lastne oči. Ustvarijo se, vdihnejo, se začudijo in gredo naprej. To je njihov kratek trenutek zen budizma. Evropejci se tega vse premalo zavedamo. Za to, da se počutiš bolje, je potrebnih le nekaj sekund, kratek vdih.

Zdaj nam je po večini dano nekaj več časa. Številni so prepričani, da nas bo trenutno stanje spet vrnilo k sebi, k bistvu. Da si bomo spet znali vzeti čas zase, za hvaležnost, za bližnje. Se strinjate? Ja. Vse skupaj doživljam bolj kot resetiranje družbe, kot vračanje k osnovnim vrednotam.

Nekje sem zasledila, da tudi po zaslugi potovanj še bolj cenite drugačnost, raznolikost? Da ste še okrepili empatijo?

Potovanja so sodobna šola za vse nas. Že res, da smo si različni, vendar sama vedno iščem tudi vzporednice s Slovenijo. Potovanja te naučijo tolerance. Zagotovo sem boljši človek, odkar potujem. Zagotovo sem tudi boljša Slovenka, odkar sem veliko po svetu. Začneš se zavedati svojih korenin po eni strani, pa tudi raznolike kulture po drugi. Ves čas sem si tako predstavljala, da prihajam iz zelo narodnostno raznolike družine, pa to ne drži ravno. Po očetovi strani Mavci že skoraj pet stoletij živijo v isti vasi. (smeh) Moja nona je imela čudovito ime – Helena Poli.

Prav zato sem bila prepričana, da njene korenine segajo tudi v Grčijo. A sem se motila. (smeh) Baje se nismo kaj dosti selili. Po mamini strani pa se čuti vpliv priseljevanja narodov, moj praded je bil Čeh, cestni inženir, ki je prišel v Kranj, ko je gradil cesto čez Ljubelj. Do teh spoznanj sem prišla šele ob obisku Prage, ko sem v izložbi zagledala naš družinski nakit. (Smeh) Praga mi vedno prikliče spomine na mojo babico, ki je imela zavidanja vredno kolekcijo češkega porcelana.

Se vam je kdaj zgodilo, da se v kateri državi niste počutili dobrodošlo?

Ne, empatija in občutek za ljudi sta pri potovanjih zelo pomembna ter odpreta marsikatera vrata. Prav zato je lepo potovati tudi sam. Motijo me velike skupine turistov, ki so pogosto zelo glasne. Kraj tako dojemaš povsem drugače, kot če se tam znajdeš sam. Neverjetno izkušnjo sem doživela v puščavi, kjer je tišina tako močna, da tudi sam začneš šepetati. Popotništvo nas nauči marsičesa, tudi lepega vedenja.

Dandanes se je razpasel strah nad drugačnostjo, najsi bodi na osnovi vere, barve polti ali spola.

Sem rdečelaska že od malih nog in starši so me na to dobro pripravili. Dali so mi vedeti, da ne bo vedno enostavno, ker sem drugačna, čeprav sem Slovenka, belka. Kljub temu sem bila deležna opazk, posmeha, roganja. Vse zaradi barve las. Poleg tega se pišem Mavec, kar tudi ni bilo v pomoč. (smeh) Morda me je prav to pripravilo, da se bom v življenju velikokrat soočali z drugačnostjo. Slovenci se radi obregnemo ob druge, morda tudi zaradi precej nizke samopodobe.

Prav zato potrebujemo veliko pohval in komplimentov. Vreden si le toliko, kot te vidi tvoj sosed. Morda prav zato toliko ekstremnih športov in dosežkov. Ja, kdo je prvi smučal z Mont Everesta? Slovenec! In kdo je prvi preplaval vse najdaljše reke? Ja, Slovenec, kdo pa. (smeh) Potrebujemo konstantno samopotrjevanje, kar se mi zdi moteče. Prav zato sem svoje popotniške zgodbe želela deliti z drugimi in tako se je rodila oddaja Čez planke.

Ob odkrivanju drugih kultur spoznaš, da je prav drugačnost tista, ki nam daje svojo vrednost.

Na popotovanjih ugotoviš, da drugačnost ni slaba. Da bogati. Zanimivo, ob petkih v kuharskem delu oddaje Dobro jutro se ljudje hitro razburijo, če v rižoto dodam kanček kurkume. “Spet ta vaša eksotična hrana,” se jezijo. Pa hudiča! Polovica zelenjave na moji mizi prihaja od drugod, je uvožena. Vse od sort fižola, krompirja, bučk … Vse te vrste smo dobili z drugih koncev sveta stoletja nazaj. Tako kot tuje sestavine bogatijo našo kuhinjo, nas lahko obogatijo tudi druge kulture. Včasih je le treba pogledati širše. Zgodba zelenjavne juhe nas lahko veliko nauči. (smeh) Zadnjič sem bila prav vesela klica ene od gledalk: “Ma veste, da sem dala kurkumo v rižoto, ma sploh ni slabo!” (smeh)

Med brskanjem po spletu sem spoznala tudi drugo plat Mojce Mavec. Če se ne motim, ste tudi turistična vodnica?

Pred prvomajskimi prazniki se pogosto prelevim v turističnega svetovalca, saj nas zasuje plaz klicev in sporočil ljudi, ki iščejo pravi prvomajski oddih. Vesela sem teh kontaktov, vedno pa sem razmišljala, da bi me veselilo organizirati potovanja, kjer bi ljudi vodila po svetu. Moje ideje so naletele na plodna tla. Gre za nabor desetih, precej eksotičnih potovanj od Butana do Peruja. Ta še zdaleč ni le dom Machu Pichuja, temveč izjemno zanimiva dežela že s kulinaričnega vidika. Lima je kulinarična prestolnica Latinske Amerike. Največ je bilo zanimanja za safari v Južni Afriki pred koronavirusom.

Kakšna pa je slovenska kultura potovanj? Uvrščamo raziskovanje tujih krajev med prioritete?

Potovanja še vedno vidimo kot dopust, ne toliko kot možnost spoznavanja in učenja. Do mene se že vse življenje obnašajo, kot bi pravkar prišla z dopusta. (smeh) “U, je bilo luštno? Kaj si jedla? Si si kaj lepega kupila?” (smeh) Mislim, da Slovenci vse več potujemo. Zaradi bližine različnih kultur in jezikovnih skupin imamo odlične temelje za potovanja. Predstavljajte si, da v Latinski Ameriki lahko letiš ure in ure, pa ljudje še vedno govorijo špansko. Imamo možnost odraščati z drugačnostjo, raznolikostjo, kar so odlične predispozicije za popotnika.

Zadnjič sem bila zelo ganjena, saj me je na družbenih omrežjih kontaktirala gospa in me prosila, da za njeno mamo, ki praznuje pomembno obletnico, posnamem pozdravček, čestitko, da ji vlijem pogum za potovanja. Mislim, da smo imeli po mojem posnetku vsi solzne oči. (smeh) No, gospa se je odločila za Benetke! Mlade generacije so še bolj nagnjene k skokom čez mejo, različni šolski programi in izmenjave pa to še spodbujajo. Veliko letim v London in pogosto na letalu srečujem mlade Slovence. Najprej sem mislila, da gre za turiste, v resnici pa na Otoku delajo, za konec tedna pa se vrnejo domov. Med mojim odraščanjem je bilo to vse prej kot običajno, zato sem vesela, da sem odraščala v družini, ki mi je zelo zgodaj dala krila.

Potovanja pa se ne ujemajo v celoti s potrošniško naravnano družbo, ki med najvišje prioritete uvršča zavidanja vrednega jeklenega konjička in lastniško stanovanje, hišo?

Joj, nič od tega nimam. (smeh) Nisem zgledna in pridna potrošnica. Mislim, da v današnjem času vse prevečkrat pozabimo na lastno srečo, morda je prav zato prisotne toliko 'fovšije'. Začnimo pri sebi, spremenimo sebe. Če to prenesem v popotniški žargon, tudi na letalu najprej masko nadeneš sebi, šele nato drugemu. Najprej moraš pomagati sebi, šele nato drugim. V Sloveniji je breme nepremičnin veliko. Za mano nepremičninskega imetja kaj dosti ne bo ostalo, bo pa zato kakšna druga dediščina, morda porcelan. (smeh)

Predvsem v velikih tujih mestih ljudje nimajo avtomobila, saj se v večji meri premikajo z javnim transportom. Tudi sama sem zagovornica tega. V Maribor se najraje odpeljem z vlakom, pogosto me na popotovanjih po Evropi najdete tudi na avtobusih. Ker zaradi narave poklica veliko letim, imam izjemen ogljični odtis, ki pa ga želim z vsakodnevnimi gestami vsaj nekoliko zmanjšati.

Brez lastniškega stanovanja, hiše … Kje pa potemtakem imate dom?

Dom je v slovenskem jeziku zelo močna beseda, vendar verjamem, da ne potrebuješ velike nepremičnine, da imaš svoj dom. Dom je tam, kjer so tvoji, kjer so tvoje najljubše stvari. Moj dom je premičen. Morda se sčasoma tudi to dojemanje doma spreminja. Nekdaj je nekaj veljala le velika hiša, danes pa številni ljudje v njih bivajo sami.

Je v vašem stanovanju sploh še dovolj prostora za vse spominke, ki so se nakopičili skozi leta?

Nazadnje ko sem se iz hiše selila v manjše stanovanje v centru Ljubljane, sem naredila selekcijo. Do tistega trenutka so z menoj potovali vsi spominki, od afriških mask do pohištva in keramike, ob tej priložnosti pa sem se odločila, da del podarim. Stanovanje je postalo premajhno. Poklicala sem Kralje ulice in jim podarila del svoje zbirke, nekaj sem jih podarila zbiralcem. Baje je bilo med njimi tudi nekaj dobrih investicij. Kadar se v nedeljo sprehajam po bolšjem trgu, še vedno naletim na katere izmed mojih nekdanjih sostanovalcev, ki so zaokrožili naprej. (smeh)

Lucy, žirafa iz Zambije, pa ostaja z mano. Podarili so mi jo otroci neke majhne zambijske vasi. Že med prevozom v Evropo je doživela velik stres, saj so ji na letalu zlomili vrat. S tem pa dogodivščinam žirafe še ni bilo konec. Ko sem se selila v stanovanje, naju je ujel dež in iz nje odplaknil vzorček. Tudi to smo sanirali, Lucy ima tako posebno mesto v mojem stanovanju. Je odlična merilna enota, kako hitro rastejo otroci. Obiski se pogosto merijo na njenem vratu. “Poglej, kako sem zrasel, sem že do vratu žirafe!”, potem odmeva. Lucy je magična meja med otroštvom in odraslimi leti. (smeh)

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri