Priljubljeno in vedno nasmejano voditeljico Mojco Mavec lahko zadnjih sedem let spremljamo tako v jutranji oddaji Dobro jutro kot tudi v popotniški Čez planke.
In če je na eni strani televizijsko delo vedno v stresu, se življenje daleč stran od kamer pri Mojci odvija bolj počasi. In z veliko več časa za stvari, ki jih ima najraje, kot je recimo brunch.
Ko spremljamo vaše fotografije na družabnih omrežjih, jih je le malo s sončne strani Alp. Ste sploh kaj v Sloveniji ali vedno uidete čez planke?
Življenje na družabnih omrežjih se zdi lepo. In puščave in sončni vzhodi nad Lizbono verjetno pridejo lepše do izraza kot pokrajina, ki jo poznamo. V resnici sem veliko doma. Sploh zdaj v sezoni, ko je veliko povpraševanja po moderiranju prireditev, predvsem v tujih jezikih. Pravkar smo z ekipo končali zanimiv projekt za irsko televizijo, Dan narave, v kateri smo predstavili gamse in Triglavski narodni park, te dni pa pripravljam dokumentarno oddajo o zgodovini RTV Slovenija, o inovacijah in izumih, ki jih je dala naša hiša.
Kam ste nazadnje skočili čez planke, kam še nameravate? Mimogrede, koliko številčna je sploh ekipa, ki pripravlja to oddajo, ki je vedno polna zanimivosti?
Letos se ni začelo najbolje, saj so oddajo najprej ukinili. Ne razumem, da v hiši ni dovolj razumevanja za domačo popotniško oddajo, medtem ko vsako leto kupujemo tuje. Na tem mestu bi se rada zahvalila Mariu Galuniču in vsem drugim, ki so si prizadevali, da se oddaja ponovno vrne na zaslone. Zdaj jo pripravljam v še bolj okrnjeni obliki, sama. A brez negodovanja. Zgodb in izkušenj ti ne more vzeti nihče in s sponzorji pokrijem vse stroške. Tako bomo v tem izjemnem športnem letu predstavili Bahrajn, prvo arabsko državo, ki ima svojo profesionalno kolesarsko ekipo, konec meseca se odpravljam v Gruzijo po poteh tradicionalnega vinarstva in nato še v osrednjo Nemčijo, kjer bomo predstavili zgodovino kulinaričnih posebnosti, navsezadnje gre za državo, kjer je celo kultura kruha zaščitena pod Unescom.
Maja smo vas lahko spremljali, ko ste za nas odkrivali evrovizijsko Lizbono. Kako zelo vas je navdušila Portugalska?
Malo je mest na svetu, ki bi jih glasba tako zaznamovala. Že sama evrovizijska popevka, ki je bila celo ena od skritih znakov za začetek nageljnove revolucije. Prvič sem bila v portugalski prestolnici ob obletnici tega dogodka in neverjetno, kako živa je še vedno tradicija uporniških pesmi. Portugalska še zdaleč ni samo domovina fada in nam je v oddaji uspelo predstaviti podobne motive, kot so jih tudi uporabili na evrovizijski prireditvi – portugalsko kitaro, grafiti z glasbenimi motivi po mestu, vplivi afriške in druge glasbe, tako da smo z oddajo bili lep uvod v sam festival.
Kaj pa bo z oddajo Dobro jutro, kjer vas prav tako spremljamo?
Z oddajo Dobro jutro zaključujemo poletno sezono v zadnjem tednu junija. Pripravljamo posebno izdajo na več lokacijah. Del ekipe sem že sedmo leto in všeč mi je, ker je to resnično oddaja, ki jo sooblikujejo gledalci. Rada imam neposreden kontakt, sploh v kuhinji, kjer si v živo izmenjamo veliko novih idej, pa tudi recepte kakih posebej posrečenih babic. Tako sem se naučila priprave marmelade v pečici in krepke koroške župe. Saj ljudje velikokrat rečejo, joj, na televizijah samo še kuhate, a pri nas to počnemo v živo, brez olepšavanja in ovinkov, pa čeprav potem včasih zasolimo jed ali pozabimo kaj v pečici.
Je sicer težko zgodaj vstati? Ste se kdaj sami pri sebi vprašali, kaj mi je bilo tega treba?
Sem jutranji tip, od nekdaj sem rada vstajala zgodaj. Že zato, da sploh lahko opravim vse jutranje rituale. Eh, teh je kar nekaj: lonček za čaj, sklece in trebušnjaki, Odmevi preteklega dne, zajtrk, vsaj ena stran v knjigi in všečki za nazaj na Facebooku ... Zdi se kot kak 'loop' iz filma Groundhog day, a zame so zagotovilo za dober začetek dneva.
Ste morda kdaj zaspali pred jutranjo oddajo in je bil celi cirkus zaradi tega?
Ja, enkrat. In sprva sploh ni bilo cirkusa, ker enostavno nihče ni opazil. Telefon mi je zazvonil šele 20 minut pred začetkom oddaje. Še dobro, da imam tekaške noge, v studio sem pridrvela pravočasno, v spodnjem delu pižame in brez ličila. Med oglasnimi bloki so me potem počasi sestavili. A vam povem, še nikoli toliko komplimentov gledalcev, kako sem danes sveža in fit.
Kakšen je dan Mojce Mavec, ko ni povezana s televizijo?
Loop, samo bolj počasi. In z veliko več časa za stvari, ki jih imam najraje. Recimo brunch. Obožujem pozne nedeljske zajtrke s prijatelji, samo kaj, ko jih v Ljubljani še vedno ni veliko in te po navadi ob enih že izrivajo množice, ki čakajo na kosilo. Če boste kaj v prestolnici konec tedna, pridite v nedeljo v Repete na Gornjem trgu ali vsaj v Črno zrno na kavo. Rada grem tudi na Ljubljanico. Svojčas sem imela svojega kapitana z leseno barkačo, zdaj pa včasih skočim tudi med turiste.
Besedilo: Alesh Maatko
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"