Mojca Redjko: “Otroci si bodo sami razložili dogajanje na odru”

Mojca Redjko: “Otroci si bodo sami razložili dogajanje na odru” (foto: Gaja Kutnjak, Boštjan Lah) Gaja Kutnjak, Boštjan Lah
Vir: Story
17. 10. 2015

V času, ki je prenasičen z materializmom, sodobno tehniko in novodobnimi komunikacijami, je še kako pomembno, da otrokom omogočimo neposredno interakcijo v pravljični svet. Le tega se dobro zaveda tudi velika ekipa Lutkovnega gledališča Maribor, ki pod taktirko umetniške vodje Mojce Redjko uspešno pluje že desetletja.

Story: Pred petimi leti je LGM dobil nove prostore v prenovljenem minoritskem samostanu na Lentu. Kako so novo lokacijo sprejeli obiskovalci in kakšen je obisk vaših predstav?

Nova lokacija je sprožila lutkovni bum. Zdaj se je stanje umirilo, a je obisk predstav v domačem gledališču dvakrat večji kot pred selitvijo v prelep minoritski samostan. Okoli 65 tisoč obiskov beleži naš 25-glavi kolektiv.

Story: Lani ste praznovali tudi 40 let delovanja. Kako bi strnili misli o razvoju lutkovnega gledališča in kakšne pomanjkljivosti so danes tiste, ki bi jih želeli odpraviti?

V 40 letih se je gledališče do kraja profesionaliziralo, k čemur so pripomogli tudi ustrezni pogoji delovanja po jeseni 2010. Gledališče velja za tisto, ki postavlja visoke standarde na področju slovenske lutkovne umetnosti. Program je drzen, a komunikativen, žlahtno začinjen s spoštljivim vnašanjem tradicionalizma. Mariborska publika ima izjemno rada svoje lutkovno gledališče, predvsem pa se med ustvarjalci in obiskovalci razvija dragocen odnos izmenjave in refleksije, kar podpira nadaljnji razvoj. Zahtevnost domačega občinstva najbolje prepoznavamo na gostovanjih drugih izvajalcev, ki jih tudi najmlajši gledalci sprejemajo skozi optiko domače izkušnje. Obisk je odličen, želeli bi si le še stabilnega financiranja, da bi lahko varno in brez skrbi razvijali repertoar in spremljevalne programe.

Story: Financiranje je torej tudi pri vas težava, s katero se redno srečujete. Koliko predstav izvedete in kakšen program, dodatne vsebine uresničujete kljub primanj-kljaju teh sredstev?

Gledališče izvaja šest novih premiernih uprizoritev v sezoni, zaokroženih v tematsko celoto, a tehnološko pestrih, ob tem ohranjamo na programu 25 predstav iz preteklih sezon. Izvajamo tri sklope spremljevalnih kulturno vzgojnih programov - predstavitvene in ustvarjalne delavnice, interaktivne predstave z namenom zgodnjega uvajanja v umetnost in studijski program. Predvsem v drugem delu nam zmanjka sredstev.

Story: Kakšna je vloga lutkovnega gledališča v družbi, mestu, življenju posameznika? Opažate porast obiska ali so številke vsa ta leta enake?

Število obiskov se je začelo umirjati po letu 2013, v letu po projektu evropske prestolnice kulture. Zdaj so številke precej stabilne, obisk se povečuje še na račun novih prizorišč v minoritskem kompleksu. Vsekakor ne zaznavamo upada, kot se dogaja mnogo kulturnim akterjem. Razlog za to je najbrž v specifiki našega dela - tri četrtine programa so namenjene mlademu občinstvu. In v sedanjih družbenih okoliščinah vzgojitelji (pri čemer imam v mislih tudi in predvsem starše) vedno bolj prepoznavajo pomen umetnosti v celovitem razvoju otrok.

Story: Kot omenjeno, so starši tisti, ki izbirajo, kam bodo otroka peljali. Kako zadovoljite njihove potrebe? Kaj je tisto, kar jih pritegne?

Najbolj pritegne odličen program. Otroci imajo nekatere predstave preprosto radi, večina se tudi vrača, ponavlja besedilo skupaj z igralci, prepeva pesmice, kot da bi v roke večkrat vzeli isto igračo. Ni to lepo? Predstave so zares tehtno premišljene v vseh svojih elementih - od uprizoritvene predloge, torej besed in tematike, prek likovnosti, tehnologije, zvoka in glasbe pa vse do sporočila. Pokušajo biti celovite, hkrati pa ne moralistične, temveč spodbudne v poudarjanju domišljije, radovednosti, ustvarjalnosti. Vse v skladu s sodobnimi teorijami razvojne psihologije in vzgoje skozi umetnost, ki poudarjata predvsem izkušnjo lepega kot temelj celostnega doživljanja umetnosti.

Story: Poskušajo starši vplivati na sooblikovanje kakšnega programa? Oziroma kako starši dojemajo predstave, na katere vodijo svoje otroke, in kaj bi svetovali tistim, ki posegajo v interakcijo otroka pri dojemanju teh predstav?

Seveda. Veliko teh pripomb tudi vzamemo resno. Ne vedno kot navodilo, temveč kot podlago premisleka, kaj starši potrebujejo kot oporo in vodilo. Poskušamo zadovoljiti njihove potrebe (ne nujno tudi njihovih želja). Vloga staršev je pomembna. Ogled predstave kot družinski dogodek pa je neprecenljive vrednosti. Lepo je, kadar so starši samo tihi spremljevalci, ki ponudijo naročje za občutek varnosti, otroku pa dovolijo samostojno spremljanje. Otroci si bodo sami razložili dogajanje na odru, starši pa naj vedo, da niti v gledališki dvorani niti v življenju ni ene same ali vsaj najboljše resnice. Dopustiti otroku možnost samostoj-ne interpretacije je največja svoboda, ki jim jo odrasli lahko dopustimo. Seveda gre v takem primeru tudi za zaupanje gledališču.

Story: Kako danes otroci dojemajo lutkovne predstave, glede na to, kar jim mo-derna tehnologija vse ponuja?

Otroci nimajo posebnih težav. Živ dogodek pred njihovimi očmi, tukaj in zdaj, še vedno premaga pisane zaslone, pa naj se tam še tako naglo menjavajo barve in si sledijo poki, bumi ali treski. Ni večje čarovnije kot spremljati spreminjanje sveta, biti priča čarovniji in doživljati emocionalne premete. Otrokom je lutkovna umetnost blizu, sploh najmlajšim v animističnem obdobju - osuplost ob oživljanju 'mrtvega' je močno doživetje, otroci ga potrebujejo, zato pa je s tem treba previdno ravnati.

Story: Kakšne predstave so bile v ospredju zadnjo sezono oz. kaj si bodo letos lahko ogledali?

V prejšnji sezoni so bile najbolj opazne predstave tri: Spake, Časoskop ter Mali modri in mali rumeni. Prva je namenjena odraslim - bila je sprejeta z velikanskim navdušenjem na eni in očitnim zgražanjem na drugi strani. Zaznamuje jo specifična estetika grdega, ki posega v sam temelj defini-cije lutke - nastopajo namreč tudi lutkovne spake (take lutke, ki se res slabo premikajo). Predstava pa je naletela na čudovit medna-rodni odziv in čaka jo lepo festivalsko življenje. Časoskop v sodelovanju z MCLU Koper in Pokrajinskim muzejem Maribor je poklon Mariboru, predstava o mestu, o njegovi naravi, duši, o tistem, kar mesto zaznamuje, ne da bi se tega sploh zavedali. Je predstava, nagrajena kot najboljša v slovenskem lutkovnem gledališču zadnjih dveh let. V eni oceni sem prebrala: "V Časoskopu dobi Maribor življenje, ki se v očeh gledalca prenese v mesto tudi po predstavi." Točno to smo želeli doseči. Mali modri in mali rumeni pa je najbolj inovativen prenos slikanice na oder - z občutkom, nepredvidljivo inovativnostjo in pretanjenim občutkom. Tudi že ovenčan v bienalno nagrado. Krasna, privlačna in odlično obiskana predstava o mešanju barv in prijateljstvu.

Story: Konec septembra so vas povabili na največji lutkovni festival na svetu, ki je potekal v Charleville-Mezieres v Franciji. Vsaki dve leti severnofrancosko mesto gosti več tisoč gledalcev. S katero predstavo ste se predstavili?

Predstava na največjem svetovnem lutkovnem festivalu je Proces ali Žalostna zgodba Josefa K. v režiji Matije Solceta (ki je režiral tudi Časoskop). Nastala je bežno po motivih romana Franza Kafke in se pogumno preigrava skozi tiste interpretacije Kafkovih raziskovalcev, ki poskušajo opustiti etične perspektive in ugotavljajo veliko količino humorja v Kafkovem pisanju. Predstava velja za eno izmed najbolj 'odbitih', a točnih upri-zoritev Kafke na svetu. Slovi pa tudi po bri-ljantni izvedbi dveh igralcev - Mihe Arha (LGL) in Mihe Bezeljaka (LGM).

Story: Proces ali Žalostna zgodba Josefa K. je že večkrat sodelovala v tujini, na zadnjem Bienalu lutkovnih ustvarjalcev pa je prejela glavno nagrado. Nam zaupate kaj o tem?

Glavno nagrado je prejela na preteklem bienalu, na tokratnem jo je prejel Časoskop. To je izjemno priznanje, saj gledališče s specifično lutkovno poetiko postavlja na sam vrh slovenskih lutkovnih ustvarjalcev. A na nagradah se ne gre pasti, te naj bodo spodbuda za naprej, morajo naložiti odgovornost za nadaljnje kakovostno delo, kvečjemu so lahko potuha za prihodnjo drznost. Obe predstavi (zraven pa bi prištela še nagrajeno Meso ali Razodetje v režiji Jerneja Lorencija izpred petih let) sta namreč precej pogumna projekta.

Napisala MIMA
Fotografije Gaja Kutnjak, Boštjan Lah

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story41/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 41/2015

Story 41/2015, od 08. 10. 2015

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri