Proga se vije skozi gozd, polna ovir, skokov in ovinkov. Dekle z zlatimi lasmi si pogumno nadene čelado in že zacvilijo pnevmatike. Motokrosistka Tjaša Fifer ni običajno dekle, medtem ko so se preostale deklice igrale s punčkami, je sama rajši sedla na motor, čeprav so se njene noge komajda dotikale tal. Simpatično dekle, ki se je že v mladosti moralo odreči perspektivni nogometni karieri, se kljub številnim udarcem in poškodbam ni vdalo, temveč stisnilo zobe in pogumno nadaljevalo pot.
Na prvi motor sta jo pri petih letih posedla oče in brat, vse od tedaj pa se le s težavo loči od konjička na dveh kolesih. "Ne spomnim se kaj dobro, saj sem bila takrat še premajhna. Spomnim pa se, da so pripeljali motor. Brat je bil pred tem zelo navdušen nad motorji, tudi zaradi soseda, ki ga je vozil. Ker pa ni bilo dovolj denarja, se v ta šport nisva morala oba podati na polno. Tako so mi kupili mali rumeni motor. Še tal z nogami nisem prav dobro dosegla," se v smehu spominja motokrosistka in z nasmeškom doda: "Pri šestih sem se s čelado na glavi že vozila v šolo. Če bi kdo vedel, bi verjetno priklical socialne delavce."
Z motorjem se je tako vsak dan prevažala naokrog. Ko je bil rumeni 'kitaj'c', kot ga imenuje sama, premajhen, si je omislila drugega. Ta je bil že večji, in čeprav zaradi takšnih ter drugačnih razlogov ni mogla trenirati motokrosa, je želela ostati v tem športu, zato je motor postavila na stranski tir in se posvetila nogometu. Kot dekle je namreč veliko časa preživela v fantovski družbi. "Moj brat, ki je sedem let starejši od mene, in njegovi prijatelji so brcali žogo, pa sem se jim pridružila. Tako sem začela trenirati tudi sama. Tri leta sem trenirala s fanti, pozneje pa sem odšla v Maribor k ženski skupini. Čeprav sem bila najmlajše dekle, sem septembra že igrala v prvi postavi," s ponosom pove Tjaša, njene nogometne sanje pa so se zaradi poškodbe razblinile ravno takrat, ko se je pokazala velika priložnost: "En dan pred poškodbo sem dobila klic selektorice slovenske reprezentance, češ da bi se lahko z njimi čez teden dni udeležila priprav na Madžarskem. Naslednji dan pa sem se poškodovala. Tako so se zrušile prve sanje."
Šlo je za poškodbo sprednje in stranske križne vezi ter meniskusa in hrustanca. Celotnega kolena tako rekoč. To je dekle močno strlo, saj so se obetale številne priložnosti, za katere ni želela, da ostanejo neizkoriščene. Starejša dekleta so namreč tako kot danes že trenirala v Avstriji in od tega dejansko živela. "Bilo je težko. Vsak večer sem prejokala. Sčasoma pa sem začela razmišljati drugače. Po rehabilitaciji sem se ponovno podala na nogometno zelenico, sprva je šlo dobro, na drugi tekmi pa se je vse obrnilo. Takrat sem se odločila, da preneham igrati nogomet. Odločila sem se za motociklizem," se spominja študentka logistike, v kateri je že dalj časa gorela želja po tem, da bi vozila motorje in tekmovala.
V motokros
Ker doma niso podpirali njene odločitve, se je po motor podala kar sama oziroma z bratom. Staršem tako ni preostalo drugega, kot da se sprijaznita z izbiro svoje hčere. V motokrosu je velik samouk, hvaležna pa je, da so ji pomoč na poti ponudili številni sponzorji in strokovnjaki, brez katerih ne bi šlo. V tem času se je izučila tudi številnih mehaničnih spretnosti, saj je ves čas pridno opazovala brata med delom v avto delavnici. "Pred dvema mesecema se mi je mudilo na trening. Zapeljem na bankino, da se umaknem avtu, in kar naenkrat mi počita obe gumi. Zamenjam prvo z rezervno in se odpeljem naprej. Šele takrat sem ugotovila, da je spustila tudi druga. Na bencinski sem tako hitro napolnila obe, potem pa se hitro odpeljala domov in k vulkanizerju," nam je zaupala Tjaša, medtem ko smo jo opazovali z odprtimi usti. Kaj pa študij logistike? "Mi je zanimivo, vendar bi raje počela kaj drugega. Včasih sem učila tudi vadbe, delala pa sem tudi v logistiki. Moj urnik tako nikoli ni dolgočasen," pove dekle, ki se poleg vseh treningov in služenja denarja uči tudi nemščine in igranja na harmoniko. Poleg tega je tudi v prostem času zelo aktivna. Pred kratkim je brat kupil vodni skuter, s katerim se je vozila po ribniku. Rada uporablja tudi wakebord, pozimi pa vodi tečaje smučanja. Organizira in izvaja tudi različne telovadbe. "Vse, kar je povezano s športom, mi je v užitek," prizna. In kje si predstavlja sebe čez 10 let? "Tudi takrat bi rada še naprej vozila motor. Dekleta pri 31 letih običajno še vozijo enduro. Omejitve namreč ni! V teh desetih letih bi rada dosegla dobre rezultate in se preizkusila tudi v Evropi. Enkrat bi rada imela svojo šolo, v kateri bom učila mlajše in jim dala možnost biti del tega športa," pove s samozavestjo v glasu.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil, osebni arhiv