Si predstavljate, da stopite iz območja udobja in poletite v neznano, novim dogodivščinam in izzivom naproti.
Simpatična Katarina Benček je pred meseci storila prav to, brez velikih načrtov se je prepustila toku življenja, ki jo je poneslo na Bali. Če je nekoč veljala za deloholičarko, danes z zadovoljstvom in v miru opazuje sonce, ki izginja za obzorjem.
Story: Na začetku jeseni ste poleteli v Indonezijo, deželo tisočerih otokov, in pristali na Baliju. Kakšen je bil prvi vtis po pristanku?
Počutila sem se izgubljeno, saj nisem imela niti najmanjše predstave, kako in kaj, kje sploh začeti. Seveda sem pred odhodom prebrala kar veliko o tem, kar naenkrat pa vse to postane realnost. Če pomislim danes, so me prežemali zelo mešani občutki. Nekako sem potrebovala čas, da sem se umirila in sploh začutila, kje sem in kaj se dogaja. Šele ko sem se sprostila, sem ugotovila, da je to raj na zemlji. Ravno prav kaotično in ravno prav spiritualno. Ljudje so prijazni, neobremenjeni. Uživam.
Story: Koliko časa ste potrebovali, da ste se navadili na tamkajšnje življenje?
Mislim, da je trajalo približno dva tedna, da sem ‘prebavila’ vse skupaj in začela uživati.
Story: Kaj vse se vam je podilo po glavi?
Naprej sem bila živčna. Iz deloholika sem se morala preleviti v nekoga, ki samo ‘je’, obstaja, ima čas zase, se lahko naspi, sedi na plaži in zre v sončni zahod, popolnoma v miru. Prvi teden ali dva sem neprestano razmišljala samo o tem, kaj bom pa zdaj počela, kaj je moj naslednji ‘poslovni’ projekt - dokler se nisem ustavila in si rekla: “Zdaj pa dosti, odšla si zato, da zadihaš, da okusiš drugačno življenje, življenje, v katerem se ne vrti vse okoli materializma in denarja.”
Story: Kakšni so bili prvi meseci v tropskem raju? Kakšne rituale ste v tem času vzpostavili?
Dnevi so zelo kratki, prekratki, vsekakor pa zelo raznovrstni. Vsak dan se lahko sproti odločam, kaj bom počela. Bali ponuja ogromno, zato potrebuješ ogromno časa, da ga raziščeš. Sama ga še vedno raziskujem. Vsak vikend sem se odpravila na drug konec otoka ali na bližnje otoke. Na Baliju imajo navado, da se dobijo ob sončnem zahodu na kateri od plaž ali v baru ter skupaj opazujejo sonce, kako tone v morje. Joga je tudi nekaj, kar izvajam, odkar sem pristala na otoku. Skratka, življenje je čisto drugačno.
Story: Ena izmed negotovosti je bila tudi služba. Vam je že uspelo najti delo?
Trenutno še ne. Sodelujem z različnimi restavracijami in hoteli, vilami, za katere naredim fotografije, kar me trenutno najbolj zanima in zabava. Kam me bo to pripeljalo, ne vem. Vedela sem, da si bom vzela nekaj časa zase, in to tudi počnem. Verjamem pa, da se bodo zadeve odpirale sproti. Tako oddajam svoje stanovanje in imam nekaj zagotovljenega mesečnega prihodka.
Story: Ste imeli morda kakšne preglavice pri iskanju stanovanja?
Ne, moje prepričanje je, da vse pride ob pravem času. Našla sem skupine na Facebooku, kjer ponujajo različna stanovanja in vile, ter tako naletela na krasno vilo v središču Seminyaka (precej mestni predel Balija). Trenutno si jo delim z lastnico vile. Vile so precej velike, zato v tem ne vidim nobene težave. Imaš svojo sobo s kopalnico, skupni bazen in kuhinjo. Tako ali tako sem zelo malo doma.
Story: Se imate namen ustaliti na Baliju ali vas že vleče drugam?
Za zdaj vidim Bali kot neko bazo, kamor se bom vračala in si ustvarila ‘dom’. A v meni tli želja, da bi potovala naokrog. Kam me bo zaneslo? Ne vem. Tako je bilo tudi s Šrilanko. V treh dneh sem dobila sodelovanje s hotelsko verigo Asia Leisure in že sem bila z eno nogo na poti. Po tem sodelovanju me čakata še dva hotela, s katerima imam napovedano sodelovanje. Tako nekako bom živela, kar pride na pot.
Story: S kom pa preživljate svoj prosti čas? Ste si v tem času ustvarili nove prijateljske vezi?
Nekaj sem jih seveda spoznala, je pa res, da to ne gre kar čez noč. Na otoku je kar nekaj Slovencev, s katerimi se družimo. Največ sem spoznala Rusov, na Baliju jih je res ogromno.
Story: Kaj vam je bil v tem času največji izziv?
Vožnja po levi strani. (smeh) Na Baliju je promet zelo kaotičen in vzame ogromno časa, kakršenkoli premik ti vzame vsaj eno uro, medtem ko bi pri nas za to potreboval 15 minut. Avto ni opcija, večina se vozi z motorji. Zato sem bila nekoliko v strahu, kako se bom tega lotila, ker nikoli nisem vozila motorja, po levi strani tudi ne. Ampak iskreno, strah je samo v naši glavi. V enem dnevu sem se privadila.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
