Svetlana Makarovič: Na moji predstavi ne bo nihče zehal

Slikanico Kuzma, trinajsti škrat je ilustriral Zvonko Čoh. O slikanici, ki je potovanje iz meseca v mesec do Kuzmovega meseca, 13. meseca, ki mu ga je brez pogojevanja podaril Dedek Mraz, je med drugim povedala Svetlana Makarovič: "Nekaj sem si izmislila jaz, nekaj pa si je izmisli škrat Kuzma. Videla sam, da na mojem pisalnem stroju nastaja najhudobnejši tekst, kar sem jih kdaj napisala."

Mesečinska struna, slikanica za odrasle, ki nagovarja tudi mlade bralce, je pravzaprav baladna pravljica, ki jo je ilustrirala Bojana Dimitrovska.

Sicer je na predstavitvi Svetlana Makarovič povedala, da je balado Mesečinska struna, ko jo je napisala, že izdala sama in tudi financirala: "Napisala sem jo v madžarščini, ker sem jo želela pokloniti madžarskim ciganom, ki so v Sloveniji dostikrat gostovali. Potem sem dolgo čakala. Zdaj, ko je tukaj in še sveža, jo hočem prikazati na glasbenem recitalu. Govori o tem, da se umetnik nikoli ne sme prikloniti tako globoko pred apriorno avtoriteto. Če poljubi tla, mu ugasne zvezda, mesečina vzame struno nazaj in violina utihne za vedno. Sklenila sem, da bom balado kot literarno-glasbeni recital uprizorila v glavni čitalnici v NUK-u, in sicer 7. februarja ob osmih zvečer na predvečer dneva kulture. Kdor bo hotel iti na uradno proslavo, naj tam zeha. V NUK-u ne bo nihče zehal, prisežem. Igral bo mojster, violinist Bojan Cvetrežnik, poleg njega še Klemen Bračko in mlada glasbenica Barja Drnovšek. Mislim, da bo ta trio dal vse od sebe. Zdaj mučim svoje dementne možgane, da bi se ves tekst naučila na pamet. Za silo že nekako gre, le da me ne zapopade 'alzheimer'. Za silo po svojih besedah že znam povedati, ampak ne bi rada prišla v konflikt z avtorico, ker z njo ni heca. Mislim, da bomo 7. februarja naredili lepo stvar, da zares počastimo dan kulture. NUK nam ponuja gostoljubje. Obleko že imam, tudi uhane ..."

Balada Mesečinska struna pa je s svojim sporočilom še kako primerna za predvečer kulturnega praznika. Ne ukvarja se le z vprašanjem, kaj se zgodi, če poklekneš pred apriorno avtoriteto, temveč tudi z vprašanjem, ki ga Tiborju, nadarjenemu violinistu, izreče ostareli glasbenik, očetov prijatelj, na smrtni postelji. Violinist se namreč pelje na dvor k vojvodi in nima časa, da bi mu še zadnjič zaigral zadnjo pesem z izgovorom: "Veš, kakšna čast je to." Očetov prijatelj pa ga vpraša: "Zate ali za vojvodo?"

Za Svetlano je tu ključni trenutek balade. "Simbol mesečine je talent, saj mesečinsko struno igra lepo le zelo talentiran, genialen glasbenik, in če ta svojo umetnost profanira s tem, da zahteva vedno več denarja, nikomur več ne igra zastonj, odkloni zadnjo željo ljubitelju njegove glasbe, v tem primeru starcu, onemoglemu muzikantu, jo izgubi. Ko Tibor pride na vojvodov dvor, mu glavni ceremoniar ostro zabiča: 'Ko boš prišel pred vojvodov prestol, moraš poklekniti in poljubiti tla pred njegovimi nogami.'

Tibor to tudi stori. In ko ga vojvoda pozove, naj igra, Tibor dvigne violino in hoče zaigrati, pa ne more, ker mesečinske strune ni več in je njegove kariere konec. Zapije se in na stara leta za en šnops pripoveduje zgodbo o mesečinski struni. Nauk balade je v mojem zaključnem komentarju: 'To se je seveda zgodilo tako zdavnaj, da skoraj ni več res.' Skoraj? Skoraj, tu je nauk te balade.

K lažjemu razumevanju balade mlajšim pomaga tudi ilustracija. Zelo všeč mi je, da je Tibor narejen kot ciganski primaš. Če se le spomnim, kako madžarski cigani igrajo, se mi dvignejo vse dlake. To je Tibor, to je tudi bila moja inspiracija za mojo balado. Tudi to, kako so, ko so gostovali tukaj, postajali vedno dražji."

Bojana Dimitrovska

O ilustracijah za balado Mesečinska struna

"Najprej se mi je zdelo, da je zgodba večplastna. Celotno zgodbo sem doživela tako, da si vsi, tudi tisti, ki nimajo specifičnega talenta, vedno moramo nekaj deliti. Ne, da bi vse obdržali zase in bili vse življenje zaprti ali samo dobivali. Zgodba je življenjska, vsak se lahko najde v njej. Bilo mi je v čast, da sem lahko ilustrirala Svetlanino knjigo. Ne vem, kolikokrat sem poskušala z eno skico, drugo ...

Tibor je bil ta glavni, hudi tip, takšen je moral biti, tako sem ga čutila. Za Tiborja sem hotela vse najboljše. Zelo težko mi je bilo, ker so bili na koncu vsa ta lepota, talenti vrženi. Bilo je boleče in vsakič, ko sem zgodbo ponovno prebrala ali načrtovala, kam bo katera ilustracija šla, sem to doživela osebno. Res sem želela, da pridem do točke, ko se moja risba poroči s Svetlanino zgodbo in bo to res to."

Zvonko Čoh

O ilustracijah za slikanico Kuzma, trinajsti škrat

"Kuzma je od Tomaža Lavriča, tako sem ga risal po licenci in za njegov veliki nos nisem nič kriv. Zame je bilo fajn, ker rad rišem hudobije in žlehtnobe, grdavše, zveri in majhne škrate. Dobro mi je bilo to, ker sem moral vsak mesec izumiti nov lik, ker vsak mesec pride nov škrat. To mi je bilo zabavno.

Zame je dobra ilustracija pripovedna ilustracija, obenem je dobro, da je tudi likovno lepa sprejemljiva, estetska, da ti jo je užitek pogledati, sem pa vendarle za naboj vsebine. Rad imam detajle, ki govorijo neposredno od zadaj, s strani, od vsepovsod."

Napisala Suzana Golubov
Fotografije Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord