Ker nekako ne daje videza in vtisa, marsikdo ne verjame, da se Nace Junkar navdušuje nad kolesi. No, nad bicikli sicer ne več, kajti pri njih ne gre brez uporabe pedal, zato pa toliko bolj nad štirikolesniki in dvokolesniki na motorni pogon. Zdaj pa je teoretično navdušenje nadgradil tudi praktično. Od nedavnega je namreč lastnik motorja znamke Piaggi.
Poleg navdušenja je za to potrebno tudi nekaj korajže. Na motor je namreč treba tudi sesti in se peljati, kar pa po 27 letih zagotovo ni kar neki mačji kašelj. Toliko časa je namreč vmes preteklo od takrat, ko se je Nace nazadnje čisto zaresno peljal z motorjem.
''Svoje prvo kolo sem dobil v prvem razredu osnovne šole. V naši soseski je bila takrat še makadamska cesta in še danes se spominjam veselja, ko smo dobili asfalt! Kar nismo mogli z njega! Do onemoglosti in trde teme smo se vozili z bicikli in tedanjimi kotalkami. Danes človek težko verjame, kako malo je bilo včasih potrebno za srečo, veselje in zadovoljstvo,'' se spominja obujeni motorist.
Pozdravljen, avto, adijo, pedala!
Da je bil Nace svoje dni precej avanturistično naravnan fante, priča tudi to, da je v prvem gimnazijskem letniku dobil tedaj nadvse priljubljenega Tomosovega avtomatika. Ni minil niti en dan, pa najsi je bil zdrav ali bolan, lepo ali slabo vreme, jutro ali večer, da ne bi sedel nanj. Tudi ko je kupil svoj prvi avto, se od motorja ni ločil takoj. ''Bicikel sem odnesel v klet, motorček pa je še nekaj časa ostal, nato pa sem ga prodal,'' pravi.
Ker nikoli ni bil športni tip človeka, je vsa ta leta njegovo glavno prevozno sredstvo seveda avtomobil. Potem pa je kar na lepem začel znova hrepeneti po motorju.
''Zdaj, ko sem večinoma na Obali, še posebej. Rekel sem si, zakaj si ne bi omislil kakšnega motorina, kot pravijo tu. In sem si ga kupil za zadnji rojstni dan,'' pripoveduje.
"Pri motorju so pasti, ki jih avto nima"
Ker je motor obudil tudi spomine in strast do hitrosti, Nace pa ni več srednješolec ali študent, si je zaradi težke noge, ki rada pohodi plin že v avtu, dal vgraditi kodirano hitrost. Zdaj po krajših opravkih po Obali drvi po polžje, kar je še posebej zabavno, ko leze navkreber.
''Vsekakor je zanimivo in presenetljivo, da me je utrudila vožnja od Izole do Strunjana. Kdo bi si mislil, no, res pa je, da je avto nekaj drugega. Pri motorju so pasti, ki jih avto nima. Zato se trudim biti čim bolj previden in umirjen. Upoštevam navodila o delovanju, upravljanju in varnosti z motorjem na cesti, ki mi jih je dal Andrej Frančeski. In kadar grem dlje kot okoli hiše, nikoli ne pozabim na glavo dati čelade. Nikdar ne veš in nikdar nisi dovolj previden,'' pravi naturaliziran in motoristično obujeni Primorec.