Spoznajte jo od blizu: Največja podpornika pevke Ditke sta njena starša

Bolj enostavno mi je peti v angleščini, saj je jezik precej mehkejši in bolj tekoč kot slovenščina. Po drugi strani pa se je za lepe slovenske besede vedno vredno potruditi. (foto: Foto: Ditka) Foto: Ditka
Vir: Story
22. 11. 2020

Ditka, priljubljena slovenska kantavtorica, pevka in skladateljica, letos praznuje že deseto obletnico delovanja na glasbeni sceni. Je kantavtorica, pevka, kitaristka in skladateljica s Prevalj na Koroškem, ki je svoje veselje do glasbe spremenila v poklic …

Tako ste še mladi, a vendar imate za seboj že 10 let glasbene kariere, in to zelo uspešne. Ste si kdaj mislili, da bo tako?

Pred desetimi leti, ko sem se kot najstnica začela resneje ukvarjati z glasbo, nisem niti gledala tako daleč naprej. Verjetno tudi zato, ker sem bila prepričana, da bo glasba vedno zgolj moj konjiček, in ne poklic. Vsekakor pa sem čutila željo, da bi moja zgodba postala vidna in uspešna. Ko se zdaj ozrem nazaj, se še toliko bolj zavedam, koliko dela, energije, volje in predvsem ljubezni do glasbe je bilo potrebne za vse lepe in hkrati uspešne trenutke na tej poti.

Očitno ste zelo samozavestni in ste že zelo zgodaj vedeli, kakšna bo vaša poklicna pot. Kdo vas je navdušil za glasbo in kitaro nasploh?

Ko se podaš na takšno pot, kot je glasbena, nekaj samozavesti gotovo moraš imeti, brez te ne gre. Vseeno pa zase ne morem reči, da sem pretirano samozavestna. Sem precej samokritična in praktično ves čas se spopadam sama s sabo, da najdem ravnovesje med samokritiko in pohvalo. Se pa konstanto učim biti ne preveč stroga do sebe. To pa vseeno ne izpodbije dejstva, da vse od začetka verjamem v to, kar ustvarjam, in to mi daje notranjo moč.

Nad glasbo me je navdušil moj oče Gorazd, ki se z glasbo profesionalno ukvarja več kot polovico svojega življenja. Doma smo vedno poslušali samo kakovostno glasbo različnih zvrsti. Vedno so bili na voljo tudi različni instrumenti in mikrofon z ozvočenjem, na katere sva s sestro lahko poskusili igrati in zapeti. Z mamo in sestro smo večkrat obiskale tudi očetove koncerte. Verjetno so vsi ti vplivi v meni vzbudili en zares lep odnos do glasbe in željo po ukvarjanju z njo.

Da igram kitaro, pa se moram zahvaliti dvema osebama - očetu Gorazdu, ki je bil prvi, ki mi je dal idejo, da bi to lahko bil pravi instrument zame, ter me pozneje spodbudil, da poleg igranja tudi zapojem, in mojemu profesorju kitare v zadnje dveh letnikih glasbene šole. Profesor Andrej Ofak mi je pokazal, da je igranje kitare lahko še kaj drugega, kot branje klasične glasbe po notah. Danes Ditke brez kitare ne poznam.

Ditka

Samozavestno je bilo tudi, ko ste se odločili uglasbiti besedila slavnih avtorjev, kot so Ciril Zlobec in Tone Pavček … Ste imeli kaj treme?

Seveda. Na začetku je bila tako huda, da si sama sploh nisem upala poskusiti uglasbiti besede naših poetov. To idejo sem predala očetu Gorazdu. Prvo poezijo je torej uglasbil on, in sicer Marka in Toneta Pavčka. Čez nekaj časa sem se le opogumila in uglasbila prvo poezijo, to je bila pesem Ljubi me, kot sonce sije Ferija Lainščka.

Pohvala mojega očeta in mame ter pesnika samega mi je pomenila neizmerno veliko in mi dala motivacijo ter samozavest, da uglasbim še kakšno. Zdaj je to moje delo, a nikakor rutina. Uglasbitve vsake pesmi se lotim z odgovornostjo in spoštovanjem. Izberem le tiste, ki jih zares začutim in za katere vem, da jih bom z dodano melodijo lahko še dodatno obogatila.

Ampak pisanje pesmi pa je verjetno izhajalo iz vas. Kdaj se vam zdi, da pišete najboljše pesmi? Ko ste žalostni, veseli ali mogoče zaljubljeni?

Res je. Svojo čisto prvo pesem sem napisala že kot devetletna deklica. Nisem rada hodila v šolo in ves čas sem imela neke svoje ideje, kakšen naj bi ta svet bil. Nekega dne sem to napisala v verzih in jim dodala melodijo. Že takrat mi je notranji glas narekoval, da je lahko glasba moje izrazno sredstvo.

Bolj aktivno pa sem začela pisati pesmi v srednji šoli. Tudi te so prihajale iz mene in običajno vedno, ko sem se znašla v kakšni čudni, neprijetno situaciji. Vse te najstniške prigode sem začela zapisovati. Moja pesem z naslovom Dreamer je bila celo uvrščena v finale skladateljskega tekmovanja v Angliji UK Singer/Songwritter Contest. Tudi danes, ko imam nekaj več izkušenj in znanja s področja pisanja pesmi, opažam, da najpogosteje ustvarjam, kadar nisem v najboljšem stanju. Kot da bi bilo to zame resnično neke vrste terapevtsko sredstvo.

Kaj za vas pomeni ljubezen? Ima namreč velik vpliv na glasbo …

Ljubezen se mi zdi nekaj izjemnega. Nevidna sila, ki vse drži skupaj. Vsi vemo, da ko smo zaljubljeni in ko ljubimo, smo srečni, in kadar smo srečni, je v življenju vse bolj enostavno.

V mislih nimam le ljubezni med dvema osebama, ampak na splošno – ljubezen do sebe, do dela, ki ga opravljaš, do narave, do življenja … Najboljše pesmi vseh časov so nastale pod vplivom ljubezni – ali uslišane ali pa zaradi zlomljenega srca, kar spet kaže na to, kakšno moč ima. Verjamem, da lahko brezpogojna ljubezen spreminja svet na bolje.

So vas doma vedno podpirali na vaši glasbeni poti, glede na to, da je vaš oče profesionalni glasbenik?

Vedno so me podpirali, a nikoli v nič silili. Verjetno me je prav zato, ker je moj oče Gorazd profesionalni glasbenik in ve, da pot glasbenika ni enostavna, spodbujal, naj odkrivam še druge interese in naj mi glasba ostane hobi, s katerim se bom vedno rada ukvarjala.

Oče in mama sta moja največja podpornika. Od nekdaj smo vse delali v družinskem krogu in tako je še danes, ko je glasba moj poklic. Z očetom piševa glasbo, delava v studiu, on je član moje spremljevalne zasedbe, pripravljava ponudbe, se dogovarjava za nastope in še in še. Mama Jelka pa je pomemben član ekipe na koncertih, saj skrbi za prodajo izdelkov in pomaga pri logističnih zadevah. Zavedam se neprecenljive vrednosti takšne podpore in sem zanjo izredno hvaležna.

Ditka

Vam je vsa ta situacija s korono kakorkoli prekrižala načrte. Kako se spopadate z njo?

Se še navajam sprejeti dejstvo, da se je svet čez noč povsem spremenil in da najverjetneje ne bo nikoli več povsem tako, kot je bilo. V zadnjih mesecih, odkar se soočamo s koronavirusom, sem še toliko bolj doumela, da nič ni stoodstotno in da prav nič v življenju ni samoumevno. Kar se tiče načrtov na glasbenem področju, mi jih je korona precej prekrižala.

Najprej smo bili prisiljeni odpovedati koncertno turnejo ob moji 10. obletnici, nato je odpadlo še nekaj samostojnih koncertov, zaradi korone smo bili prisiljeni prestaviti snemanje že drugega videospota. Veselila sem se, da bom lahko letos izdala vsaj vinilno ploščo 'Ditka 10', ki smo jo posneli poleti, pa so me pred nekaj dnevi obvestili, da se bo tisk zaradi situacije s korono zamaknil za nekaj mesecev.

Še vedno se trudimo po najboljših močeh, da bi vsaj ta projekt izpeljali po načrtu. Precej stvari je splavalo po vodi, ampak vseeno se trudim ostati optimistična. Na splošno mi niti slučajno ni vseeno za nastalo situacijo, ki je prizadela ves svet in praktično vse panoge. Vseeno pa, kolikor le gre, se poskušam zapreti v svoj svet. Izklopiti pritok zunanjih informacij in poskrbeti za svoje notranje ravnovesje.

Kaj vas poleg glasbe še žene naprej?

Žene me vedenje, da se lahko prav vsak dan naučim nekaj novega in rastem kot oseba. Da je še toliko lepih destinacij na tem svetu, ki še čakajo, da jih odkrijem. Veliko stvari je, ki me še zanimajo poleg glasbe. Vse, kar je povezano z dobrim počutjem – od zdrave prehrane, gibanja na svežem zraku do alternativnih holističnih pristopov pri reševanju težav.

Zadnja leta se veliko posvečam obrazni jogi in meditaciji. Rada tudi kuham, pomagam ljudem na različne načine in predvsem se ukvarjam s sabo. Kar me vedno žene naprej pa so dobri odnosi z ljudmi, zlasti z mojimi najbližjimi.

Ste kdaj dvomili, ali ste izbrali pravo pot?

Dvom se običajno pojavi takrat, ko zadeve ne gredo ravno tako, kot si si zamislil. Takrat včasih pomislim, kakšno bi bilo moje življenje, če bi izbrala kakšno drugo pot in bi glasba zares ostala samo moj hobi. Ampak verjame, da se vsaka stvar v življenju zgodi z določenim namenom.

Potrebno je ravnovesje med delom in vztrajnostjo ter prepustiti se in ne riniti z glavo skozi zid. Verjamem, da mi je bila ta pot namenjena in s hvaležnostjo jo sprejemam. Umetniška svoboda je neprecenljiva. In ko vidim, koliko ljudi me spremlja na moji poti in verjame vame ter kako jih moja glasba osreči, potem vsakršen dvom izgine in vem, da sem tu ob pravem času in v pravi vlogi.

Napisala: Sandra Bratuša // Foto: Nika Holcl Praper, Marko Pigac, Osebni Arhiv

Nova Story že v prodaji

Story