Nadiya Bychkova: “Srečna sem, živim svoje sanje”

Nadiya Bychkova: “Srečna sem, živim svoje sanje” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
29. 4. 2018

Lepo spomladansko popoldne. Skozi zastekljeno avlo Narodne galerije so prodirali sončni žarki, ki pa se niso mogli primerjati z žarom sreče na obrazu moje sogovornice. Plesalka in manekenka Nadiya Bychkova je lepotica, katere prava lepota ne izvira zgolj iz zunanjosti, temveč iz notranjega zadovoljstva, sreče.

Z naslovom svetovne prvakinje je svetlolaska uresničila svoje velike plesne sanje, pred letom in pol pa življenje izpopolnila še z materinstvom, ki ji je v življenje prineslo največje veselje - hčerko Milo.

Story: Nekaj mesecev je že minilo od zadnje oddaje šova Strictly Dancing, s katerim ste se zapisali v srca britanskih gledalcev. Dogajanje se je nekoliko umirilo. Vam je že uspelo strniti misli?

V bistvu mi še ni uspelo vsega ponotranjiti. Šov se je končal sredi decembra, a nas je potem čakala turneja po Veliki Britaniji, ki se je zaključila šele sredi februarja. Od tega je minil že en mesec in pol, a se mi zdi kot včeraj. Udeležba v tako velikem šovu je bila zame povsem nekaj novega, hkrati pa fizično in psihično zelo napornega, tako da mi ni uspelo 'premleti' stvari, ko so se dogajale. Šele danes, ko se ozrem nazaj, mi postane prav toplo pri srcu. Zadovoljna sem s svojim delom, celotnim projektom. To je bila čudovita izkušnja.

Story: Kako se stres kaže pri vas, na vašem telesu?

Moje telo je po 20 letih treninga že navajeno na stres. Že iz časa, ko sem tekmovala, vem, da pod stresom dam največ od sebe. Ko sem na koncu z močmi, najbolj utrujena, stisnem še zadnji atom moči in plešem najbolje. Ne razumite me narobe, stresa ne maram! Rada imam ustaljen ritem, dobro načrtovan urnik in čim manj nepredvidenega. Rada imam umirjeno življenje. Zato mi tako ustreza življenje v Sloveniji. V Veliki Britaniji imaš občutek, da že zjutraj, ko odpreš oči, nekam zamujaš.

Story: Britanski mediji so znani po svoji 'krvoločnosti'. Kako ste sami občutili razliko s slovenskim medijskim prostorom?

Predvsem je razlika v vztrajnosti. Ko mislijo, da imajo zgodbo, so nepopustljivi. Sledijo ti na vsakem koraku, ob vsaki uri dneva in noči. Veliko bolj 'kreativni' so kot tukaj, če te ujamejo na javnem mestu, iz tega naredijo celo zgodbo, pa naj ta obstaja ali ne. Ljubezenske zgodbe med soplesalci so vsako sezono v ospredju. Tudi meni so jo pripisali, no, vsaj na pol poskusili. (smeh) Ko se je pisalo, nisem imela časa, da bi se obremenjevala s tem, a ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da bi lahko nastale velike težave, če bi bil v mojem življenju drugačen človek, kot je moj partner. Srečo imam, da je Matija tako prizemljen, realen in predvsem ve, kaj je res in kaj ne. Tudi moj soplesalec je to pisanje preživel brez večjih prask, (smeh) njegova žena je v teh letih prebrala vse in še več, tako da temu ne posveča več pozornosti. Razumem, kaj prodaja časopise, in ko sem vstopila v ta svet, sem se sprijaznila s tem, da bom o sebi prebrala tudi kaj novega, česar še ne vem. (smeh)

Story: Verjetno je k temu veliko prispevala tudi utrjena koža?

Točno tako. Počasi se tega navadiš. Slovenija je bila dobra šola. Včasih preberem intervju, za katerega me ni nihče niti poklical, kaj šele kaj vprašal. Če ne prizadene nikogar in če ne piše o mojem otroku, se samo nasmejim. Razumem, da morajo tudi novinarji od nečesa živeti. Veliko raje vidim, da mi pošljete vprašanja, če pa ne gre, se iz revije naučim kaj novega o sebi. (smeh) Naučila sem se, da o tem, kar ni povezano z mojim delom, malo govorim. Mislim, da sem si v vseh teh letih pridobila pravico do zasebnosti. Prav zaradi tega je lahko pisati o meni. Ker se o mojem osebnem življenju zelo malo ve. Ni tako zanimivo, kot mi ga pripisujejo, je pa lepo.

Story: Ste ob tem občutili, da je bila ogrožena vaša zasebnost?

Mogoče malo, ker je bila Mila z menoj. Bala sem se, da jo bodo kje slikali in to objavili. Vendar je zakon o objavi mladoletnih oseb v Veliki Britaniji zelo strikten in ga zelo spoštujejo ter se to ni zgodilo.

Po drugi strani pa, ko se odločiš za udeležbo v takem šovu, se zavedaš, kaj vse bo to pomenilo. Veš, da boš ves čas na očeh javnosti. Čeprav ta šov ni resničnostni šov, kjer te ves čas spremljajo kamere, se življenje z udeležbo v njem spremeni v resničnostni šov. Paparaci te povsod spremljajo. V Londonu so vsi paparaci. V Sloveniji se lahko mirno pogovarjaš s taksistom, v Londonu moraš ustvariti določeno distanco, se zavedati, kakšne so lahko posledice neobveznega pogovora. Vsak namreč želi ustvariti zgodbo, ker so te na Otoku dobro plačane.

Story: Niti predstavljati si ne morem česa takšnega.

Tudi sama si nisem predstavljala, mislila sem, da je to mogoče le v filmu. Prav tako si nisem predstavljala priljubljenosti oddaje. Na turneji smo razprodali vse dvorane, v enem mestu smo imeli tudi po pet šovov. Napolnili smo največje dvorane, nastopili pred desettisočglavo množico. Šele ko si del tega, vidiš, koliko je ljudem to pomembno, kaj vse jim to pomeni. Že res, da ti povedo, da te gleda 12 milijonov ljudi, vendar si tega ne moreš niti predstavljati. Ko pa vidiš vso to množico ... fascinantno! Zame je bil to popolnoma nov svet. Iz tekmovalnega sveta, kjer te spremlja samo določena populacija, ki so ji pomembne samo ples, izvedba in profesionalnost, prideš v novo dimenzijo, kjer množica pograbi vse, kar je povezano s šovom, plesom, tabo ...

Story: Z nastopom v oddaji ste si prislužili zvezdniški status na Otoku. Bi ga želeli negovati tudi v prihodnje? So na obzorju že novi projekti?

Kaj vse bi si želela. (smeh) Najmanj pa si želim 'negovati' zvezdniški status. Želim si profesionalno izpeljati še nekaj projektov, ki so povezani s Strictly Dancingom. Potem pa, če se bo le dalo, nadaljevati v tem svetu. Kot deklica sem namreč odpotovala v Anglijo, kjer sem trenirala pod vodstvom najboljših učiteljev. Vsak plesalec si želi ustvariti nekaj, svoj plesni šov, koreografije. V Angliji so ti te možnosti odprte, v Sloveniji je trg dosti manjši. Kljub temu se zelo trudim, da bi naš ples približali Slovencem. Pri meni se vedno zatakne pri vizumu in ukrajinskem državljanstvu. Če bi imela slovenskega, bi bilo lažje. Če projekt trajanekaj mesecev, ni problemov, potem se splača zaprositi za vizum, če pa gre za nekajdnevni projekt, se mi ne splača. Pridobiti vizum iz Ukrajine je trenutno zelo zakomplicirano in predvsem traja zelo dolgo. Upam pa, da bom kmalu dobila slovensko državljanstvo. V Anglijo se bom še vrnila, vendar ni na obzorju nič grandioznega, vsaj za zdaj ne.

Story: Ste kdaj razmišljali tudi o selitvi?

Ne, ne, ne. (smeh) To pa sploh ne. Kar se projektnih del tiče, z veseljem ustvarjam v Londonu, saj je potencial za plesalke precej večji. Ampak za to se lahko usedem na letalo, dve uri in že sem tam. To je velika sreča. Rada imam London, vendar si ne predstavljam, da bi živela tam. Ko sem se preselila v Slovenijo, sem se zaljubila v to državo. Ne predstavljam si, da bi živela kje drugje. Nisem še obiskala kraja, kjer bi rajši živela kot v Sloveniji.

Story: Kaj ste na Otoku najbolj pogrešali?

Mirnost. Ko letalo pristane na slovenskih tleh, sem sproščena, umirjena. Ko odletim nazaj v Anglijo, sem že ujeta v neko hitenje, naglico. Pogrešala sem tudi in predvsem prijatelje. Na srečo lahko ohranjaš stik tudi prek telefona, aplikacij, a mi je najljubši oseben stik. Rada si vzamem čas za kavo, če pa tega ni, lahko z drugimi stvarmi za kratek čas premostimo svojo odsotnost. V Sloveniji sem se naučila, kako pomembni so osebni stik, druženje in neobvezen 'trač' med prijateljicami. Ko sem se s 14 leti preselila v Slovenijo, sem vprašala mami: "Mami, pa ljudje tukaj sploh delajo? Kadarkoli kamorkoli pridem, vsi so na kavicah." (smeh) Verjetno bi pogrešala ta način dela, sestankovanje ob kavi ali kosilu. Ne hodiš iz pisarne v pisarno. Res bi pogrešala tako sproščen način, čas brez naglice. Saj včasih mi gre to tudi na živce. (smeh) Rada imam Slovenijo.

Story: Tu ste spisali svojo zgodbo. Živite življenje, o katerem ste nekoč sanjali?

Že od nekdaj živim življenje, o katerem sem sanjala. Mogoče zato, ker počnem tisto, kar mi je najljubše, plešem. Ne predstavljam si, kaj bi brez plesa. Vse, kar počnem, je vedno nekako povezano s plesom. Videla sem ves svet, najsi bo prek potovanj na svetovna prvenstva ali udejstvovanj na modnih pistah, če ne bi dosegla vseh naslovov in zmag, me ljudje ne bi poznali. Dosegla sem vse, kar sem si do zdaj zadala, v času, ki sem si ga zadala. In seveda sem postala mamica. To, kar doživljam zdaj, so moje sanje. Nekaj najlepšega. Srečna sem, živim svoje sanje.

Nadiya Bychkova: “Srečna sem, živim svoje sanje”

Story: Z materinstvom ste življenjsko pravljico še obogatili?

Seveda sem! Postati mama je bila moja ogromna želja. Kot omenjeno, sem imela visoke cilje, med drugim tega, da bom svetovna prvakinja v plesu! In mi je uspelo, dvakrat. (smeh) Ko sem izpolnila ta cilj, je bil naslednji logični, da bom mama. Življenje mi je ob pravem času poslalo na pot Matijo. Pred njim si z nikomer drugim nisem predstavljala, da bi imela otroka. Z njim je postala ta želja tako zelo uresničljiva, da se je izpolnila. Ko se je rodila Mila, so vsi drugi cilji dobili drugo vrednost. Ne bom rekla, da so postali manj pomembni, že iz spoštovanja do njihove velikosti in do ljudi, s katerimi sem to uresničila, ampak Mila jih je postavila v drugačno dimenzijo. Izpolnila me je. Vsak dan, ko se nauči nekaj novega, je zame novo doživetje, nov cilj ... Vsak trenutek z njo mi da nekaj, česar si prej nisem mogla predstavljati.

Story: Ste se zaradi Mile kako spremenili tudi na plesnem parketu?

Dobro vprašanje ... Ne vem. Mogoče je ples postal bolj čustven. Vanj lahko vložim še večji delež sebe. Morda je razlog tudi ta, da ne tekmujem, zato se lahko bolj poglobim in posvetim določenim projektom. Moje življenje pred tem je bila dirka.

Story: Z mamo ste tesno povezani že od samega začetka. Vam je s svojo vzgojo tudi velik zgled?

Zagotovo. Večkrat sem jo že vprašala, kako ji je uspelo, da me je vzgojila tako - pravilno, lepo, z zmernostjo. Človeško. Mami mi je velik vzor in hvaležna sem ji, da mi je ves čas stala ob strani. Ni se odločala v mojem imenu in me potiskala naprej, bila je podpora, moj steber, na katerega sem se lahko naslonila. Starša sta vedno podpirala moje odločitve in želim si, da bi tudi jaz lahko stala ob strani Mili. To bi rada tudi sama dala svojemu otroku, čeprav je v tem svetu, ko na otroka vpliva vse mogoče, težko. Kaj je ključ? Ne vem. Mogoče ga bom našla 'po poti'. Tudi sama bi rada vzgojila Milo tako, da bi znala spoštovati določene vrednote, vedela, kaj je pomembno ...

Story: Vaju je Milino rojstvo še bolj povezalo?

To pa ne, morda ravno obratno, saj se je med njo in Milo spletla prav posebna vez. Moja mami zna razvajati vnukinjo, zna pa biti tudi ostra. Malo ruske vzgoje tudi mora biti. (smeh) Tudi sama menim, da je disciplina pomemben dejavnik v otrokovem življenju. Sicer pa naju z mami ne more nič tesneje povezati, saj sva že močno povezani.

Nadiya Bychkova: “Srečna sem, živim svoje sanje”

Story: Kako se je spremenil vaš pogled na življenje po tem, ko ste postali mama?

Zavedam se, da nisem več sama. Da sem odgovorna za živo bitje. Spominjam se, da so mi govorili: "Uživaj zdaj, ko še nisi mamica. Potem nikoli več ne boš mirna." Dejansko nisem več nikoli mirna. Tudi če vem, da je vse v redu, me nekje 'gloda' kanček dvoma. Vsakič, ko zazvoni telefon, pomislim, da je kaj narobe. Nimamo varuške, čeprav sem bila ves čas prepričana, da jo bomo imeli. Ko sem Milo dobila v roke, sem bila prepričana, da je nikoli ne bom dala nikomur. Prepustim jo le najbližjim. Da bi pa kaj drugače gledala na druge stvari? Mislim, da ne. Moj urnik je bil že prej zelo discipliniran, strog, organiziran in takšen je tudi ostal. Menim, da je to pomembno tudi pri otroku.

Story: Kakšen pomen je imel trden družinski steber v vašem življenju? To, da se lahko na nekoga zaneseš?

Zelo pomemben. Ne bi bila, kjer sem, če ne bi imela ob sebi mami, ki mi je posvetila svoje življenje, bila vedno ob meni, predvsem, ko mi je bilo težko. Vsi potrebujemo nekoga, na katerega se lahko naslonimo. To, da veš, da nisi sam. Nimam brata ali sestre, le starše. Že res, da odnosi v družini niso vedno rožnati, a ko se zgodijo težave, se boš najprej obrnil na družino. Imam srečo, da imam takšne starše.

Story: Dejali ste, da ste z materinstvom uresničili ogromno željo. Pred meseci ste zvezo kronali z zaroko ... Je na seznamu tudi poroka?

Prihajam iz vzhodne Evrope, kjer je poroka zelo pomembna. Tako sem bila vzgojena. Ne glede na to, da živimo v moderni dobi, ti poroka da nekaj posebnega.

Story: Je poročni dan že kje na obzorju?

Seveda, zaročila sva se, zdaj pa se bo treba še poročiti. Pravijo, da prstan velja le eno leto, zdaj pa je vprašanje, ali bom dobila še enega. (smeh) Za zdaj še nisva imela časa razmišljati o točnem datumu, vendar imava poroko v mislih. Samo da malo zadiham, se umirim, potem pa.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story9/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 9/2018

Story 9/2018, od 12. 04. 2018