Darja Vrbnjak: “Najina vez se je v hiši Big brother še poglobila”

Darja Vrbnjak: “Najina vez se je v hiši Big brother še poglobila” (foto: Primož Predalič, osebni arhiv, POP TV) Primož Predalič, osebni arhiv, POP TV
Vir: Story
7. 5. 2015

Darja in David Vrbnjak sta hišo Big Brother zaznamovala po posebnem odnosu. To se je še posebej pokazalo ob Darjinem slovesu od sotekmovalcev, ko se je David od mame poslovil s solzami v očeh. Njuno preteklost in skupen boj proti Davidovi bolezni, ki je močno zaznamovala njegova najstniška leta, je Darja razkrila v pogovoru s Storyjem, ko je spregovorila tudi o Davidovih nekdanjih dekletih.

Story: Kako ste se počutili, ko ste videli Davidov video iz spovednice?

Šokirana sem bila. Zdi se mi, da je šla ekipa malo predaleč. Čeprav so videli, da mu je bilo hudo, so mu še dodatno postavljali vprašanja ... Nikoli nisva bila prav močno navezana, mislim, vse je bilo v mejah normale, tako kot so sinovi navezani na matere. Včasih ga več dni nisem videla in je bilo vse v redu. David je daleč od kakšnega maminega sinčka. 

Story: Sta od nekdaj tako navezana drug na drugega?

Enako kot vsaka mati, ki je navezana na svojega otroka, s tem, da imam še mlajšega sina Tomaža. Oba imam enako rada, je pa res, da smo se zaradi Davidove bolezni več ukvarjali z njim, ker je narava bolezni taka, da zahteva veliko terapij in fizioterapij. Potem ko je začel hoditi ven s puncami in si je ustvaril svojo družbo, sva se malce odtujila, kar se mi zdi nekaj normalnega, v veliko veselje pa mi je, da se je najina vez v hiši na neki način poglobila. Gledala sem ga 24 ur na dan, doma ga pa vidim le nekaj minut na dan. Ko sem prišla domov in videla vse komentarje o Davidu in sebi, sem bila res ponosna nanj. Komaj zdaj sem opazila, kakšen človek pravzaprav je, koliko dobre volje ima v sebi in kako je pameten. Zelo sem ponosna in upam, da mu bo to v pomoč pri iskanju zaposlitve.

Story: Pa ste bili presenečeni, ko ste lahko videli, kako močno je navezan na vas? V resničnem življenju se nam mogoče včasih zdijo stvari samoumevne …

S tem bi se strinjala. Tudi jaz imam svojo mamo izredno rada in mislim, da ji še nikdar nisem pokazala, koliko jo imam rada. Včasih se bojim, da bo nekoč prepozno. In zdi se mi, da je David v hiši hotel pokazati prav to. Koliko je hvaležen za vse, kar sva z možem naredila zanj, seveda s pomočjo drugih družinskih članov in prijateljev. Ampak tisti zadnji njegov objem … Obljubila sem si, da ne bom jokala, ampak tisti objem mi je zlomil telo in dušo. Bilo je pristno slovo matere od sina.

Story: Kakšen pa je bil David kot otrok? Sta zaradi njegove bolezni posebno povezana?

Lep. Že ko je prijokal na svet, je bil krepak, skoraj štiri kilograme težak in zelo rjav. Sestre in druge pacientke so ga hodile gledat v sobo, ker je bil tako krepak. Kmalu po tem, ko smo ugotovili, da je bolan, smo začeli hoditi na terapije in povsod so mu govorili, kako lep je. Imel je bele kodraste lase in bolj je bil podoben punčki kot fantu. Prej je znal govoriti in peti kot pa hoditi. Bil je vedno nasmejan, in ko je dobil mavec in je bil operiran, je vedno ohranil dobro voljo in optimizem. Tudi kakšna solza je bila, ampak on je bil od začetka borec. Če se zdaj ozrem nazaj, je naredil čudež iz svojega telesa.

Story: Ali je bila operacija povezana z njegovo boleznijo?

Ja, ko je šel v prvi razred, je bil operiran, dobil je mavec na obe nogi, da se mu je ahilova tetiva podaljšala. Z odhodom v šolo pa je to postal pravzaprav logistični problem, ker šola ni imela dvigala. No, saj si lahko predstavljate, kako je bilo videti. Osnovnošolček z veliko torbo, obema nogama v mavcu … Lahko si predstavljate, kakšen je bil zanj ta sprehod po šoli. Saj veste, kakšni so otroci. Iskreni, ampak zlobni.

Story: Se je vaš drugi sin zaradi vajine posebne vezi kdaj počutil zapostavljenega?

Verjetno bi to morali vprašati mlajšega sina. Z možem sva skrbela za to, da ne bi bil odtujen od te zgodbe. Nekajkrat je šel tudi zraven, ko smo šli k zdravniku, kjer sta se skupaj igrala. Zelo smo se trudili, da Tomaža ne bi prikrajšali ne za toplino, ne za ljubezen, ne za čas, ki ga preživimo z njim. Mislim, da smo bili vsi pravični. Tako ali tako pa sta oba naša in imamo oba enako rada.

Story: Kako pa ste se na začetku spopadali z novico o Davidovi bolezni?

Verjetno bom povedala isto kot vse mamice, katerih otrok se je rodil s cerebralno paralizo. Ugotovilo se je, ko je bil David star tri mesece, pri devetih pa so potrdili diagnozo. Na trenutke se mi je takrat podiral svet, ampak smo kmalu dojeli, da jokanje in stokanje ter pomilovanje ne bodo pomagali. Takrat smo se začeli še bolj resno ukvarjati z boleznijo, trdo delati na terapijah in se še bolj ukvarjati z njim. Včasih sem se v hiši kam postavila in ga gledala, koliko ima volje, tekmovalnosti, stvari, ki bi jih rad delil z drugimi, nesebičnosti. Če bi bil moj mož z menoj, bi mu rekla: ''Uspelo nama je. Vzgojila sva dva zdrava junaka.''

Story: Ali ste na začetku, ko je bil še otrok, z njim ostali doma, ali ste si omislili pomoč?

Ne, takrat sem normalno hodila v službo, enako mož. Terapije v dopoldanskem času so bile dvakrat ali trikrat tedensko. Če sem delala popoldne, sem ga peljala jaz, sicer mož ali naša babi in dedi, s katerima si tudi delimo hišo. Tudi njima se moram zahvaliti za Davida, kakršen je, saj sta tudi onadva veliko ur z njim presedela na terapijah. Druge pomoči nismo imeli, ker nismo imeli tako dobrih služb.

Story: Kdaj pa vam je bilo najhuje na tej poti?

Kot družina bolezni nikoli nismo obešali na veliki zvon. Vedeli smo mi, torej družina in prijatelji, ko smo kam prišli, pa so videli, da šepa, ker je kot otrok veliko bolj šepal. Reakcija ljudi je bila vedno: ''Kaj je z njim?'' Tudi v desni roki ima veliko slabši oprijem. Ko smo mu rekli, da mora dati komu roko, da se je predstavil, so imeli drugi čuden občutek, kako je podal roko. Ko je bil mlajši, drugih problemov ni bilo, ampak z odraščanjem so prišla tudi različna zbadanja. Ko je prišel v srednjo šolo, je bilo njegovo stanje problem, tudi kakšno solzo je potočil, in mi z njim, ampak smo vedeli, kaj nas čaka ter da bo to trajalo vse življenje.

Story: Kakšen pa je navadno vaš odnos do Davidovih deklet?

Ni imel ravno veliko deklet, lahko pa povem za zadnjo punco, s katero sta bila par kar nekaj let. Prirasla mi je k srcu, in tudi ko sem šla v hišo, me je poklicala, ko sem se vrnila, prav tako. Še vedno sva prijateljici in mislim, da bosta tudi z Davidom ostala prijatelja. Z vsako punco, ki jo je pripeljal domov, sem ravnala kot s svojo hčerko. Kogarkoli bo pripeljal domov, bo v redu. Če bo zanj v redu, bo zame tudi. Ker kakršnakoli bo, bo njegova.

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story18/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 18/2015

Story 18/2015, od 30. 04. 2015

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri