Igralec Gorazd Žilavec od blizu: Največja nagrada je iskren aplavz občinstva

24. 7. 2022 | Vir: Story
Deli
Igralec Gorazd Žilavec s soprogo Mašo, prav tako igralko. (foto: Foto: Sng)
Foto: Sng

Na koga ste se spomnili, ko ste zagledali fotografijo intervjujanca? Se motim, če ugibam in rečem, da ste pomislili na Bena Sagadina iz serije Lepo je biti sosed? Beno je odrastel, Gorazd Žilavec pa je danes eden najprepoznavnejših in najuspešnejših igralcev v slovenskem igralskem svetu.

Lani ste bili razglašeni za komedijanta leta. Ali zaradi tega čutite pritisk, da morate vsakogar nasmejati?

Ne, mislim, da ne. Komedija je najtežji gledališki žanr in pomembno je, da ne pritiskaš na ljudi. Komično je takrat, ko pride mimogrede. Če rečeš: “Zdaj vam bom povedal dober vic!” si že tri četrtine vica ubil, kajne? Če pa ga poveš mimogrede, sploh ne vedo, ali je to anekdota ali vic. Enako je v gledališču pri komičnih situacijah. Pri komediji je pomembno, da jo igraš smrtno resno.

Občinstvo se mora smejati, ne ti. Zato bi rekel, da med dramo, komedijo ali tragedijo v igri ni neke hude razlike pri igralcu. Predstavljajte si, kako smešno je, če nekdo smrtno resno govori o menjavi spodnjih hlač, kot da bi govoril o pravilu fiskalne politike v Evropski uniji, je to že samo po sebi smešno. Mogoče to ni najboljši primer, ampak saj razumete. (smeh) Torej ne, zaradi tega ne čutim odgovornosti, da bi moral zaradi nagrade nasmejati čisto vse, ker to enostavno ni mogoče. Če se čisto vsi v dvorani smejijo nekemu štosu, je že nekaj narobe. (smeh)

Ni univerzalnega humorja, vedno je specifičen. Res pa je, da sem si te nagrade zelo želel. V bistvu sem si je želel že takrat, ko sem se odločil, da bom igralec, in se vpisal na akademijo. Komedija je moj najljubši žanr, čeprav uživam tudi v drugih. Če igraš same komedije, je to zelo naporno in tudi za igralsko kondicijo je dobro, če igraš različne žanre. Ampak želel sem si biti dober komedijant. Rad se smejim in rad imam, da se ljudje okoli mene smejijo. Če ti uspe koga nasmejati, je to zelo dragoceno, sploh v težkih časih. Ampak tako je - tisti, ki mu ne bo všeč neki humor, bo našel kakšno drugo predstavo in se tam nasmejal. Ne smeš pritiskati.

Ne moreva mimo televizijske serije Lepo je biti sosed, po kateri vas prepozna največ ljudi. Vas še kdo pokliče Beno?

To je izredno zanimivo, saj smo nehali snemati pred 11 leti in še vedno sem prepoznan kot Beno, tudi pri mlajših generacijah. Vesel sem, da me ljudje prepoznajo po tej vlogi, je pa zanimivo, da sem več nagrad dobil za resnejše vloge kot pa za komične. Bal sem se, da zaradi tega ne bom več verodostojen za resnejše žanre ali televizije, ampak zdaj v Drami Maribor igram vse žanre, in to me zares osrečuje. Kot igralec se izpopolnjujem in mogoče ljudje končno pozabijo na Bena. (smeh) Čeprav me sicer niti malo ne moti, da me prepoznajo po njem.

Moram vprašati. Ali je Beno spil toliko piva med snemanjem, glede na to, da je imel skoraj v vsakem kadru v roki rdečo pločevinko?

(smeh) Televizija dostikrat laže in seveda na snemanjih kot tudi na predstavah se ne pije alkohol iz več razlogov. Pločevinka se je odprla med sceno in v njej je bilo brezalkoholno pivo, če pa je bila steklenica, pa je bila notri voda, saj smo imeli rjave steklenice in se ni videlo. Predstavljajte si, da recimo šestkrat ponavljaš sceno, v sceni pa na primer v enem spiješ tri decilitre piva. Ne bi šlo. (smeh) Ni niti etično, da delo mešaš z alkoholom. Alkohol pride na vrsto po predstavi – pivo in cigareta. Tako razbremenim adrenalin, ki se je nakopičil med predstavo.

Večkrat ste se že preizkusili v vlogi režiserja. Bi lahko izbrali med režijo in igro, če bi morali?

Sem igralec. Ljubim svoj poklic, čeprav ni najlažji. Uživam v tem. Če bi mi hipotetično na sprejemnih izpitih na akademiji rekli, da nisem za igralca, lahko pa grem na režijo, bi takoj rekel ja. Tudi v režiji uživam, predvsem v kreiranju zgodb in pri delu z igralci. Držim se načela, da kadar delaš predstavo, sploh kadar jo igraš, mora to biti rokenrol. Igrati moramo iz radosti in to rad podajam naprej kot režiser.

Sicer pa sami tudi poučujete igro, kajne?

Že tretje leto delujem kot profesor na gimnaziji v Ljutomeru. Poučujem tri predmete – gledališko improvizacijo, gledališko igro in nastopanje pred kamero oziroma filmsko igro. Delo z mladimi me zelo veseli in navdaja z nepopisnim veseljem.

Se dobro razumete?

Ja! Vsako leto mi je žal, da končujemo letnik. Res imam odlične dijake. To so dijaki, ki jih gledališče in film veselita. S takšnimi je prečudovito delati. Tako kot je profesorju za fiziko v dodaten užitek poučevati na fakulteti za fiziko, saj ima tam učence, ki jih fizika dejansko veseli, ne zato, ker morajo biti tam. Zato je tudi meni všeč, saj imam ogromno dijakov, ki jih to res veseli. Velikokrat med uro spremenim načrt in govorimo o stvareh, ki jih zanimajo. Všeč mi je, če je tisoč vprašanj.

Ste prejeli že kakšen dober odziv, da je dijakom všeč, da jih poučuje človek z mnogo izkušnjami?

Običajno proti koncu leta pridejo do mene in mi povedo, da me doma radi gledajo po televiziji in da mi njihovi starši pošiljajo pozdrave. Všeč jim je, da poučuje nekdo, ki je znan s televizije, drugače pa so odzivi zelo dobri, sploh takrat, ko dijaki anonimno ocenjujejo profesorje. Z oceno, ki mi jo dajo, sem zelo zadovoljen. (smeh) Zato mi je tudi tako zelo všeč gledališče, saj v trenutku dobiš povratno informacijo gledalcev.

Ljudje še vedno hodijo v gledališče in radi se smejijo, zato smo z dijaki analizirali, kaj je komično. Eden od načinov je repeticija – ko se neka stvar ponovi dvakrat, ni nič takšnega, ko pa se ponovi 17-krat, je že zaradi tega nenehnega ponavljanja smešna sama po sebi. Ne vem, zakaj, ampak tako smo narejeni. (smeh) Fascinantno mi je tudi, ko uporabimo zamrznitev obraza, torej, da v enem trenutku obstanemo. Prvih deset sekund si gledalci mislijo, kaj se dogaja, dvanajsto bi se malo čudno pogledali, petnajsto se že nekateri smejijo, po dvaindvajsetih sekundah pa bi se smejala že cela dvorana! In kaj smo naredili? Samo zamrznili smo. (smeh)

Eden vaših nedavnih projektov je Prekmurski nogometni slovar, kjer nastopate v vlogi profesorja Žilavca. Tudi tam ustvarjate komične vsebine.

Seveda. Že od srednje šole, oziroma odkar se je ustanovila navijaška skupina Mure, sem bil zraven. Zaljubljen sem v nogomet in strasten navijač Nogometne šole Mura. Leta 2024 bo Mura praznovala 100. obletnico in odločili smo se, da bomo obeležili ta pomembni dogodek.

Za ta projekt sem spisal scenarij, nato pa še odigral vlogo profesorja. Ker imamo Prekmurci specifično narečje, ki je mogoče najtežje razumljivo, na to temo slišimo veliko šal. Vsi vemo, da za Prekmurje velja, da se dobro je, da se nas ne razume in da smo prijazni. Odločili smo se, da ustvarimo neke vrste slovar in izpostavimo besedne zveze, ki v prekmurščini pomenijo nekaj, če pa so izrečene na stadionu med tekmo, pa pomenijo nekaj v prenesenem pomenu. Recimo šörc pomeni predpasnik, če pa na nogometni tekmi rečemo: “Glej, šörc mu je dal!” pa to pomeni, da si nasprotnemu nogometašu žogo podal med nogami. To je za obrambnega igralca majhna sramota. (smeh) Odločili smo se za komičen pristop. Mislim, da je to najbolj neposreden način, da prideš do publike.

Že v tem projektu ogromno sodelujete z mladostniki, na gimnaziji jih učite, doma pa imate še svoja dva, kajne?

Imam devetnajstletnico in sedemnajstletnika. Sodelujem pri njunem odraščanju in moram potrkati, da sta zelo pridna in nimam težav s puberteto, kar mi je malo čudno. Tega sem kar malce 'oropan'. (smeh) Res sta pridna, oba sta odličnjaka in tudi športnika. Gal je nogometni vratar in strastni navijač Olimpije, kjer se ne strinjava ravno. (smeh) Trenerji pravijo, da je perspektiven vratar. Lea pa se je ukvarjala s plesom, vendar je naredila malce pavze, saj se je pripravljala na maturo. Plesala je jazz balet v Plesni šoli Bolero. Bila je tudi zelo uspešna in osvojila je že kar nekaj laskavih nazivov.

Jima je šlo kdaj na živce, ko so vas na ulici prepoznavali in ogovarjali?

Ja. (smeh) Zdaj sta se že navadila, drugače pa nista bila najbolj srečna, da je ati igralec. Spomnim se, ko se je začela serija Lepo je biti sosed in so me vsi njuni sošolci na nižji stopnji začeli klicati: “Beno, Beno, Beno!” In takrat sem se še vprašal, kako to, da gledajo, saj to ni bilo za otroke. Vsi so mi govorili, kako je bilo to smešno in da gledajo. Kmalu pa sta mi otroka rekla: “Veš kaj, ati, daj naju odloži pred šolo. Ni ti treba iti v šolo.” Vprašal sem ju, ali se bosta sama preobula, in oba sta bila odločna, da bosta vse uredila sama. Nato pa sta mi le povedala, da jima ni bilo všeč, ker so me vsi klicali Beno in govorili o tem. Zasmilila sta se mi, priznam. (smeh)

Z drugo ženo Mašo Žilavec nimata otrok skupaj, ampak sta sodelavca v Drami Maribor. Iz enega intervjuja sem si zapomnila, da sta izredno kičasta. Kaj to pomeni? (smeh)

Ja, na to besedo so se zelo obesili. (smeh) Bojim se, da je prava oziroma sem vesel, da je prava beseda, ki opiše najin odnos. To so rekli najini sodelavci in mislili kot kompliment. To je videti tako, da delamo predstavo in se mimogrede poljubiva ali pobožava. Imava se zelo, zelo rada.

Napisala: Živa Avžner // Fotografiji: Miki Pavlin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord