Nana in Gena Zeneli - zdaj v Švici živita bolje!

9. 9. 2015

Zakonca Nana in Gena Zeneli sta bila dolga leta nepogrešljiv del slovenske estrade, leto dni po selitvi v Švico pa sta daleč od razvpitega para, ki smo ga spoznali v resničnostnem šovu Big Brother. Slovenijo sta lani poleti zapustila zaradi slabih finančnih razmer z željo po bolj stabilni prihodnosti, vendar pa so bili začetki zanju, hčerko in sina vse prej kot lahki.

Gena je selitev že vajen, saj je kot 18-letni fant zapustil Kosovo in se odpravil s trebuhom za kruhom v Slovenijo.
Letos poleti sta Nana in Gena praznovala kar dva pomembna datuma, prvo obletnico selitve v Švico in leto dni od tega, ko sta si že drugič obljubila večno zvestobo.
Čeprav so imeli nekaj začetnih težav pri navajanju na novo okolje, sta danes sin Geni in hčerka Linda pridna v šoli in že tekoče govorita nemško.
Gena je v Zürichu zaposlen v čistilnem servisu, Nana pa skrbi za dom ter sina in hčerko, še vedno pa ni pozabila na pisanje knjig.

Te spremembe v življenju ste se na začetku kar malce bali, kajne?

Nana: Res je, 31. avgust 2014 je bil dan, ko se mi je spremenil tok življenja, čeprav priznam, da sem imela težko kepo v želodcu, ko sem se pred blokom poslavljala od ljudi, s katerimi sem skoraj 20 let imela dobre sosedske odnose. Spremembe sem se bala, tako kot večina ljudi se tudi jaz bojim neznanega. Sicer pa je Gena že postavil temelj in sem vedela, kam grem, predvsem pa s kom grem – s svojimi največjimi ljubeznimi, z otrokoma in psičkom Jackyjem.

Gena: Jaz se sprememb, v nasprotju z Nano, ne bojim. To v mojem življenju ni prva sprememba, ki zadeva delo in življenje v tujini. Že leta 1991 sem po boljše življenje v Slovenijo prišel s Kosova in ga tudi dobil, dokler se ni položaj drastično poslabšal. Moj odhod v Švico je bila torej dejansko rešilna bilka, da nas rešim bede, ki je zajela vso Slovenijo, in uspelo mi je. Nisem strahopeten človek in z izzivi se znam spopasti, vedno mi uspe in vedno mi bo.

Pa je življenje res boljše zdaj, ko ne živite več v Sloveniji?

Gena: Vsekakor. Lahko rečem, da v Švici vse 'štima'. Sistem, zakoni, pravice in dolžnosti so jasne vsem, vladata red in disciplina, pravila se spoštujejo, tu se ne moreš poigravati z zakoni, pa če ti je to všeč ali pa ne, tako tu je.

Nana: Definitivno. Z vsem, kar je povedal Gena, se globoko strinjam. Dodala bi morda samo to, da mi je všeč odnos med delodajalcem in delavcem, kar konkretno pomeni, da če delaš več, kot je v pogodbenem delovnem razmerju, si za to plačan in dobiš aneks k pogodbi, kjer je vse natančno opredeljeno.

Odločitev o selitvi zagotovo ni bila lahka. Vam je kaj žal, da ste spakirali kovčke in se podali na novo življenjsko pot?

Nana: Meni ni, bog ne daj, saj mi je tu lepo in sem šele zdaj zaživela, kot se spodobi.

Gena: Tudi meni ni. Žal mi je, da so bile razmere v Sloveniji, takšne, kot so bile, ker se iz tistega položaja ne bi nikdar rešil. To je bila težka odločitev, saj sem odšel sam in pustil družino, da sem za nas začel tlakovati novo življenjsko pot.

Ni pa to edina vajina prva obletnica to poletje. Lani sta se namreč z Geno znova poročila po tem, ko sta bila dve leti ločena. Je bilo torej praznovanje še toliko bolj čustveno?

Nana: Midva imava ogromno obletnic. (smeh) Vsak dan je zame praznovanje in tudi to je bilo lepo.

Gena: Če se poročiš dvakrat z isto osebo, to zagotovo nekaj pomeni, mnenja so različna, ampak jaz vem, da ženo ljubim, in zato sem se z njo poročil dvakrat, kar pa ne pomeni, da se ne bova še tretjič. (smeh)

S čim vas je preseneatil?

Nana: Peljal me je v r'n'b klub. Plesala, žurala sva do jutra.

Gena: Kdor zna, pač zna. (smeh) Rad presenečam, to mi veliko pomeni, ni pa nujno, da je vedno vse povezano z materialnimi stvarmi.

K obuditvi vajine ljubezni je pripomogla tudi vaša boleča izkušnja z boleznijo. Ste torej v celoti premagali raka?

Nana: Zdrava sem in Gena mi je stal ob strani v res najtežjih trenutkih.

Gena: Komu pa bom, če ne tebi? Nekoč te bom mogoče še tretjič peljal pred oltar. (smeh)

Kako se je spremenil in izboljšal vajin odnos, odkar imata novo stanovanje, novo službo in novo okolico?

Nana: Ko sem odstranila balast okoli sebe in iz sebe, se je marsikaj izkristaliziralo in lahko rečem, da se je odnos spremenil na bolje.

Gena: Vsekakor imava in si vzameva več časa zase, saj sta tudi otroka že dovolj zrela, da gresta počasi svojo pot, in zelo sta vesela, kadar greva midva ven in naju vidita srečna.

Kakšen je vajin vsakdan v Zürichu?

Gena: Vstanem ob sedmih, najprej se oprham, potem zajtrkujem in spijem obvezno kavico, ki jo skuham za oba, seveda. Ob osmih začnem delati do dvanajstih, potem imam eno uro premora, in če sem kje v bližini doma, pridem na kosilo, ob 13. uri spet na delo, okoli petih popoldne pridem domov. Spet pod prho, sledi pozno kosilo, ki ga imamo vsi štirje skupaj, kar se mi zdi zelo lepo, saj si povemo, kaj je kdo doživel tisti dan. Okoli 19. ure gremo vsi štirje delat, no, včasih otroka ne gresta z nama, če imata kakšne obveznosti za šolo, in delamo do desetih zvečer. Večkrat greva po delu na sprehod okoli jezera, da se naužijeva svežega zraka. Ko prideva domov, me čakajo malo pivo, kakšen film in velika postelja.

Nana: Moj vsakdan je malo drugačen, saj vstanem med pol deveto in deveto uro. Najprej, ko odprem oči, zraven sebe zagledam našega psička Jackyja, ki elegantno zavzame Genov vzglavnik. (smeh) Sledita prha in mrzla kavica, ki jo obožujem. Jackyja peljem na sprehod, potem pa v kuhinji, kjer uživam, pripravljam kosilo za ob dvanajstih in za ob petih popoldne, ko pridejo moji dragi domov. Od 13. do 17. ure, ko so vsi odsotni, pa je moj čas in takrat je na vrsti pogovor po Skypu z mojimi prijateljicami, pa kakšen film pogledam, pregledam e-pošto, se posvetim negi ... Ko imam čas zase, ga zelo dobro izkoristim, verjemite mi.

V Sloveniji se je Gena preživljal s plesom, vi pa s pisanjem knjig. S čim se ukvarjata in kruh služita na severu?

Gena: Redno sem zaposlen v čistilnem servisu in sem zadovoljen. Plesati pa še nisem nehal. Povem vse ob svojem času.

Nana: Za zdaj delam samo zvečer, sem pa dogovarjam in obeta se mi kar nekaj poslovnih možnosti, povem, ko se uresničijo.

Kakšne so v finančnem smislu razlike v primerjavi s Slovenijo?

Gena: Velike. Plače so dobre in tu veš, zakaj delaš. Švica ni dežela za lenuhe, če si tukaj brez službe, je porazno. Tu moraš znati delati z denarjem in se prilagoditi sistemu, ker glede na stroške, ki jih moraš plačati, še preden greš v nakup hrane, se lahko kaj hitro zakalkuliraš. Bistvo je, da te ne skrbi, ali boš dobil plačo ali ne. Lahko povem še, da so razmere v Sloveniji v primerjavi s Švico skregane z logiko. V Švici recimo hitro dobiš kazen za prehitro vožnjo, ker imajo premične radarje, in nikoli ne veš, za katerim ovinkom te čaka. Medtem ko so v Sloveniji radarje zažigali, ker ljudje niso želeli reda in discipline. No, in kazen je v primerjavi s plačo nizka, če greš deset na uro preveč, je kazen od 40 do 60 frankov, v Sloveniji pa vemo, kakšne vrtoglave kazni se pišejo v primerjavi s plačo. Pa moram povedati, da imajo Švicarji zelo radi svojo državo, Slovenci pa svojo malo manj zaradi vsega, kar so naredili naši politiki, ki smo jih na žalost sami izvolili. Dejstvo pa je, da se prebivalci Slovenije nočejo spremeniti in zato so, kjer so.

Nana: Razlike so ogromne. Prva in glavna je, da vsak z najnižjim mesečnim dohodkom 3.700 frankov (pribl. 3.400 evrov, op. a.) normalno preživi, ko poplača vse stroške in nakupi potrebno hrano, kdor ima več, pa živi odlično. Hrana ni draga, ker pač nakupuješ tam, kjer se najbolj splača, in jaz to znam.

V naših medijih ste bili pred leti redna 'gostja'. Pogrešate to prepoznavnost?

Nana: Niti ne.

Se je bilo težje navaditi vama ali vaši hčerki in sinu? Kako sta onadva sprejela vse spremembe?

Nana: Mislim, da je bilo najtežje meni, otroka sta seveda imela mini krizo, saj sta šla stran od prijateljev, vendar sta se tu odlično znašla in oba že zelo dobro govorita nemško, angleško, Lindi celo portugalsko, oba pa seveda še albansko.

Gena: Meni vsekakor ni bilo, ker sem, kot že rečeno, že pri selitvi s Kosova v Slovenijo naredil velik korak, zdaj pa še večjega, tako da sem vajen sprememb. Obema je bilo na začetku težko, ampak sta kmalu dojela, da smo šli dejansko na boljše. Oba z Nano sva nanju zelo ponosna, saj sta zelo zrela za svoja leta.

Predvidevam, da tam obiskujeta nemško govorečo šolo?

Nana: Seveda. Najprej sta oba obiskovala nemški tečaj, po treh mesecih pa redno šolo in zelo hitro napredujeta. Lindi je končala s šesticami, Geni pa je zdaj že v višji šoli. Oba otroka sta zelo delavna, Geni pa je, moram priznati, garač in borec.

Vi ste sicer nemško znali že prej, pa vendar, ste imeli na začetku kaj težav pri sporazumevanju?

Nana: Veste, nemški tečaj ni nič v primerjavi s švicarsko nemščino. Tu sicer vsi znajo pravilno nemščino, imajo pa svoj dialekt, ki mi še danes dela malo težav, ampak gre.

Gena: Jaz pa nisem znal niti besede, zdaj pa lahko rečem, da znam.

Česa ste se najtežje navadili oziroma kaj najbolj pogrešate iz domačega okolja?

Nana: Iskreno vam povem, da pogrešam vse manj stvari. S pravimi prijatelji se redno slišim prek Viberja in Skypa, tako da stike ohranjamo, sicer pa sem se vsega hitro navadila.

Gena: Občasno pogrešam Ljubljano.

Koliko pa ste dejansko vedeli o Švici in tamkajšnjih življenjskih razmerah, preden ste se ustalili v Zürichu?

Nana: O, nekaj pa že, preostalo pa sem prebrala na Googlu. Od nekdaj sem poslušala, kako zelo stabilna država je, in to lahko zdaj potrdim tudi sama.

Gena: Marsikaj sem izvedel od znancev, ki so bili že pred mano tu, najbolj pa me je spodbudilo dejstvo, da sta tu red in disciplina glavni vrlini.

Gena je 'pretipal' teren že nekaj mesecev prej, medtem ko ste vi z otroki ostali doma. Kaj je bila tisto ključno, kar je prevesilo tehtnico v korist selitve?

Nana: Najprej stabilnost, dobro plačano delo, korekten odnos ... To so stvari, o katerih je Gena govoril vsakič, ko se je vrnil v Slovenijo. In pa seveda, ne predstavljam si zakona na daljavo, nisem tak tip ženske, da se ne bi zbujala ob možu.

Ste imeli že priložnost spoznati tudi širšo okolico, navsezadnje je v Švici veliko turističnih krajev, vrednih obiska?

Gena: Ne še, ker veliko delava, obiskali smo nekaj mest, nam je pa še vedno Zürich tako zelo lep in fascinanten, predvsem jezero in dogodki ob njem, da nam to za zdaj zadostuje. Ko bo več časa, pa zagotovo.

Nana: Se strinjam, ampak meni je Lugano zelo blizu.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri