Nana Zeneli o svojem novem življenju v Švici in šarlatanstvu

Nana oziroma Nataša je bila dolgo del slovenske estrade kot pisateljica in voditeljica, ko je z možem Geno odšla v resničnostni šov Big Brother, pa jo je spoznala vesoljna Slovenija. Živahna, iskrena in brez dlake na jeziku je naredila velik šov, kmalu zatem pa se je z družino odselila v Švico. "V Švico smo odšli, ker v Sloveniji ni bilo več vzdržno, saj  je za normalno življenje potrebno še kaj več kot negativna klima, ki je še kako prisotna v njej, mar  ne?  Gena je odšel prvi, čez osem mesecev pa še mi štirje, sin Geny, hči Linda, kuža Jacky in jaz." Čeprav je bila del tako imenovane slovenske estrade, pa od tega niso mogli živeti. "Danes se sprašujem, ali mi je estrada koristila ali škodila. Vsekakor pa od nje nismo mogli živeti, zato je bila odločitev glede odhoda razumska in relativno lahka."

Le na Balkanu ljudje ostajajo doma

Biti priseljenec zagotovo ni nikjer lahko. To lahko potrdi tudi Nana, ki je o tem spregovorila popolnoma odkrito: "Naša pot uveljavljanja v Švici je bila kar trnova in le tisti, ki imajo močno voljo, lahko premagajo vse ovire, ki so ljudem skrite. Vendar pa bi si vsekakor upala to pot ponoviti. Seveda pa ni nujno, da tu ostanemo, svet je velik in opažam, da se samo na Balkanu ljudje držijo svoje hiše kot pijanec plota. Ta hud vzorec je žal že stoletja v ljudeh in problem imajo že, če se morajo preseliti iz enega v drug kraj, kaj šele, da bi zapustili državo ... No, me pa veseli, da se mladi odločajo za boljše življenje, zato se pogumno odpravijo v svet, kar popolnoma podpiram."

Kljub temu Nana prizna, da ima včasih tudi domotožje. Tega pa nimajo otroci, ki so se po njenih besedah že popolnoma vživeli v novo družbo in so polno zaposleni. "Hčerka in sin postajata iz dneva v dan bolj prilagodljiva in izredno sem ponosna nanju. Vedno poudarjam, da sta me oba zelo prijetno presenetila, je pa res, da je tu sistem zlata vreden. Kuža pa starega doma res ne pogreša," se nasmehne Nana, ki deluje res srečno. "Za zdaj ne razmišljam o vrnitvi v domovino, rada pridem samo na kratek dopust, ker – iskreno povedano – miselnost večine ljudi tu me preprosto duši, ne prenesem več jamranja, iskanja krivcev v drugih, lenuhov itd. No, nikoli sicer ne reci nikoli, ali se bo to zgodilo, pa je odvisno od tisoč trenutkov."

V Švici sta oba z Geno zaposlena in delata in Nana poudari, da brez dela ne bi preživeli niti en mesec. Sicer pa ima za svojo novo domovino res pohvalne besede. Ko jo vprašam, kaj ji je v Švici najbolj všeč, takoj naniza njene prednosti: "V Švici sta mi všeč red in plačilna disciplina. Šolski sistem, srednja šola poteka tako, da dijaki celo srednjo šolo delajo, in sicer štiri dni delajo in samo en dan imajo pouk in so za delo tudi plačani, tako da so otroci od 15. leta že na pol samostojni in niso v celoti na grbi staršev. In tu noben Švicar ne živi s starši tja do 30. leta, saj se hitro osamosvojijo, torej postavijo na svoje noge in vzamejo življenje v svoje roke."

Diplomirala in napisala knjigo

Nana je v Švici uresničila svoje sanje. Najprej je diplomirala na Akademiji za lepoto. "To ni bil tečaj, kjer dobiš certifikat, da se razumemo, to je kar konkreten študij. Študij je bil težak in noči so bile naporne, vendar se mi je obrestovalo."

Nato pa je napisala še knjigo, že šesto po vrsti. Tokratna nosi naslov Dr. vedeževanja. "Knjigo z naslovom Dr. vedeževanja sem napisala v slovenščini, ker sem tako ohranila stik s prijatelji doma. Tokrat sem se lotila teme, ki buri domišljijo tako pri vedeževalcih šarlatanih, kot njihovih uporabnikih. Skozi ljubezensko zgodbo sem mistiko prikazala kot poneumljanje in prevaro duha. V knjigi sem opisala primere, ki bralcu humorno povedo, kako se lahko šarlatan poigrava s človekom, ki je zasvojen z neumnostmi, ki si jih je izmislil človek. Mislim, da je zaradi vedno večjega razcveta šarlatanstva prišel čas, da nekdo pove tudi resnico o tej vedi. Vedeževalci bodo nad povedanim šokirani, uporabniki pa se bodo verjetno le nasmihali. Moje moralno delo je končano. Vsak pa bo sam presodil, ali imam prav, ko trdim, da človeška duša ni predpražnik, da bi jo mazali šarlatani."

Nana meni, da je bolje, če damo denar kakšnemu psihoterapevtu oziroma si poiščemo strokovno pomoč, namesto da ga zapravljamo za vedeževanje. Za konec je Nana nanizala še nekaj ključnih stavkov iz svoje knjige: Usode ni mogoče kriviti za svojo nespamet. Ta ni prirojena, ampak pridobljena skozi življenje. Ne iščimo velikih stvari, ker te ne obstajajo. Obstajajo pa veliki lažnivci, ki nam hočejo prodati velike stvari. Šarlatanstvo ni nevarno, če ga razumemo kot cirkus ali čarovniški trik.

Eva Jandl

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih