Marjetka in Raay: “Naša krivulja se dviguje”

Maraaya sta soustvarila skladbo za svojo učenko Ulo Ložar, ki nas je zastopala na otroški Evroviziji. (foto: Goran Antley, osebni arhiv in Tibor Golob) Goran Antley, osebni arhiv in Tibor Golob
Vir: Story
20. 1. 2015

O sprejemu na letošnjo Emo, kjer bomo izbrali predstavnika za pesem za Evrovizijo, ki bo letos pri naših sosedih na Dunaju, smo se pogovarjali z Maraayo, ki jo sestavljata Marjetka in Raay, saj so jo izbrali v krog glasbenikov, ki se bodo potegovali za zmago. Mlad par je gotovo eden izmed najbolj pronicljivih, vsaj kar se ustvarjanja popularne glasbe tiče, saj se Raayeve pesmi že vrsto let uspešno prebijajo na Emo in Evrovizijo.

 Story: Čestitke za sprejem na letošnji izbor za Emo. Stara, prekaljena mačka, bi že lahko rekli, kajne? Kolikokrat sta že sodelovala na Emi?

Marjetka: Hvala. Čeprav glede Eme nisva tako prekaljena mačka, kot se zdi. Kot izvajalca sva bila leta 2008 takrat še s Turbo Angelsi prvič na odru Eme, nazadnje pa leta 2010 s skupino Tangels in skladbo Kaj in kam. Tretjič torej ...

Raay: Tudi sam kot avtor v 12 letih, odkar ustvarjam, nimam toliko udeležb na Emi. Devet pesmi se je v preteklosti uvrstilo na Emo. Glede na to, da sem v teh 12 letih napisal ali sproduciral približno 300 skladb, devet ni tako gromozanska številka, da bi si dejal prekaljeni maček Eme. (smeh)

Story: Kako sta ponavadi spremljala pesem za Evrovizijo in kolikokrat sta bila del slovenske delegacije na Evroviziji?

Marjetka: Za nama je res uspešno leto, povezano z Evrovizijo, zato se morda zdi, da je najina glasbena pot močno povezana z njo. Raayeva skladba Spet za Tinkaro Kovač je lani zastopala Slovenijo, skupaj pa sva soustvarila skladbo za mojo učenko Ulo Ložar, ki nas je zastopala na Pesmi za Evrovizijo za otroke kot prva slovenska predstavnica v zgodovini.

Raay: Sam sem bil samo enkrat del slovenske delegacije na Evroviziji, Marjetka še nikoli. No, oba sva bila sicer v delegaciji otroške Evrovizije.

Marjetka: Spomnim se, da smo veliko let, če nismo imeli nastopov tisto soboto, spremljali Evrovizijo skupaj z Manco Špik in njenim nekdanjim partnerjem Primožem. Res smo se veselili tega dogodka, ocenjevali, ugibali, bila je prava tradicija. Pred tem pa seveda doma, z družino. To je družinski dogodek, tako kot nastop na olimpijskih igrah. Vsi smo zbrani, gledamo, navijamo ... In v nas se zbudi zavest. Vsaj zase lahko govorim.

Story: Glede na to, da vama projekt Maraaya veliko pomeni, me zanima, ali je tokrat kaj drugače?

Marjetka: Zagotovo. Še toliko bolj premišljeno sva vzela vse skupaj. Ko sva 'postala' Maraaya, najina prva misel, prva ambicija ali cilj ni bil nastop na Emi, kaj šele upanje na zmago, saj sva enostavno ustvarila nekaj, kar nama je všeč, in se prepustila toku. Ob podpisu z eno od večjih neodvisnih italijanskih založb in ob tem, da je izid prihajajočih skladb načrtovan in že določen za prihodnji dve leti, pa sva vse bolj razvijala idejo, da bi se, v primeru uspeha, morda le zgodila priložnost, da se slovenska pesem za Evrovizijo pojavi še kje drugje kot le na dogodku.

Raay: Na koncu sva se opogumila in poslala pesem, ki konec marca, tako kot najin prvi singel Lovin' me, izide v Italiji, in predvsem to nama je vodilo, da bova že mesec pred tem imela pripravljen dodelan živ nastop in predstavitev druge skladbe. Pa tudi to ... če sva prvo skladbo Slovencem predstavila štiri mesece pozneje kot v tujini, bova drugo en mesec prej. (smeh)

Story: Kakšna je zmagovalna formula, ki zadovolji tako zahtevno slovensko kot evrovizijsko občinstvo? Je kaj takšnega sploh možno sproducirati?

Raay: Sam sem bil kar precej pameten glede tega, kajne? Lani sem bil prepričan, da bomo šesti v finalu. No, malce sem seveda pretiraval, ker smo si tako goreče želeli, pa vendar smo v finale prišli. Ko je Nuša Derenda nastopala z Energy ali ko sva z Marjetko spremljala Majo Keuc v Nemčiji leta 2011, sem bil prepričan, da lahko tudi zmagamo. Torej je slovensko občinstvo vseeno izbralo nekaj, kar je bilo všeč Evropi. Kako se bodo tiste tri minute na tisti dan poklopile zvezde in ali se bo zgodila tista 'čarovnija', potrebna za uspeh, pa nihče ne ve.

Story: Menita, da bo Slovenija sploh kdaj zmagala na Evroviziji? Nekateri skeptiki radi povedo, kako nesmiselno je sploh sodelovati. Kaj bi jim sporočila?

Marjetka: Veliko se razpravlja o tem, ali je Sloveniji tega treba. Žalostno je, da do takih vprašanj sploh pridemo. Potem je najbolje, da se kar zbrišemo z zemljevida, nikoli nikamor nikogar ne pošljemo, in to na nobenem področju, samo zato, ker ni 200-odstotnega uspeha. Ja, TREBA NAM JE TEGA! Zato, da v glasbenikih tli tista iskrica za ustvarjanje, ki te lahko motivira, da bo morda ravno tvoja pesem tista, ki jo bo slišala Evropa in ki bo prišla v zgodovino slovenske pop glasbe. Zato, da se namesto resnih stvari, politike, svetovne krize, terorizma. Gleda nekaj pozitivnega, da se govori o glasbi, o nečem, kar te zabava in radosti.

Raay: Zato, da imajo, imamo glasbeniki občutek, da obstaja tista mala špranja, ki odpira pot v Evropo in svet. Verjamem in vem, koliko glasbenikov in ustvarjalcev je v preteklih letih prav ta špranja motivirala za ustvarjanje, ne glede na to, ali so bili sploh kdaj sprejeti na Emo ali ne. Tukaj ne gre za uspeh na Emi ali Evrovziji, ampak za spodbudo vsem, ki si želijo. Ko se odpre glasbeni festival, ne glede na to, kakšen je, je to motivacija za ustvarjalce.

Marjetka: V primeru uspeha je to vzor in zgled mladim - Tinkarina zgodba lani je z njo, kot celostno glasbenico kot tudi z velikim hitom Spet, povzročila pravo evforijo med otroci. Prepričana sem, da je bil njen uspeh marsikomu navdih in inspiracija. Tako kot je bila zgodba nekoga drugega z Evrovizije meni ali Raayu pred leti. Veliko glasbenikov je v otroštvu inspirirala prav Evrovizija. Taka inspiracija in motivacija sta zagotovo bolj zdravi kot tisti iz najrazličnejših šovov, kjer s coverji - drugače zapakiranimi hiti nekoga drugega - mladi zbujajo ovacije in poslušajo lažne upe ob prevelikem hvalisanju takšnih in drugačnih žirantov o tem, kaj vse jih v življenju čaka. Spremljati festival, na katerega pridejo glasbeniki predstavit svoje pesmi, svoje države, kjer država navija za svojega predstavnika, ima gotovo večjo težo za rast in razvoj, če se kot glasbena pedagoginja dotaknem še tega. Pa načeloma nimam nič proti šovom.

Raay: Pri Tinkari se je združila vsa Slovenija ... Veselje, ko je prišla v finale, je bilo nepopisno, energijo smo prek družabnih omrežij čutili vse do Danske. Če ne drugega, pa je spet po drugi strani trenutek, ko pridejo do svojega veselja tudi tipični slovenski komentarji in 'pametovanja', kaj in kdo bi moral iti in kako da je spet tista kuhinja. In tako je prav, to je tudi del tega. Se vsaj nekaj dogaja in živi.

Story: Kakšna je konkurenca in ali sta že slišala pesmi kolegov? Sta samozavestna, kar se tiče uspešne uvrstitve, ali imata kakšne dvome?

Marjetka: Slišala nisva še nobene skladbe, sodeč po izvajalcih pa verjameva, da bo kar nekaj zanimivih pesmi. Samozavestna sva, ker sva pripravila skladbo, v katero verjameva in ki bo najin naslednji singel, ne glede na to, ali bi bila na Emi ali ne. Kakšna bo uvrstitev ali uspeh, pa ni odvisno od naju, in dokler ne slišiva skladb, vsekakor težko karkoli rečeva. Želela bi si predvsem, da izberemo oziroma izberete skladbo, v katero bomo vsi verjeli - da bova ponosno lahko sedela doma in stiskala pesti za našega predstavnika.

Story: Na odru, ki je rezerviran za pesem Evrovizije, sta vsako leto bolj pomembna tudi scenski nastop in kostumografija. Kdo je po vajinem mnenju do zdaj na tem področju najbolj prepričal od slovenskih izvajalcev?

Marjetka: Pomembna je zgodba. Kaj bi rad povedal. Kaj bi rad dal ljudem, da bodo čutili to, kar čutiš tudi ti. Lahko je minimalistično, lahko je cel pomp in cirkus, ki spada zraven, pomembno je, da paše skupaj in da se začuti, da je izvajalec v tem iskren, ne glede na to, ali gre za kratka krilca in seksapil, za glamurozne obleke ali pa zgolj čustvene interpretacije. Midva predstavljava svojo zgodbo, v kateri živiva zdaj, tako kot v tem trenutku čutiva in tako, kot se vidiva v glasbenem smislu. Takšen bo tudi nastop.

Story: Kdaj se vama zdi, da smo z izborom pesmi, ki smo jo poslali na Evrovizijo, najbolj udarili mimo?

Raay: Mogoče nismo imeli sreče v pravem trenutku ali bili na pravem mestu. Mogoče bi se v drugi situaciji določena uvrstitev razpletla drugače.

Marjetka: Pot do zmage ni sestavljena samo z vzponi. Krivulja je velikokrat popolnoma drugačna, cilj pa je vedno isti. Naša krivulja se bo - in se že - dviguje, če bomo le vztrajali. Vsaka uspešna znamka, ki teče na dolgi rok, ima tako uspehe kot poraze. Zato tudi za največji kiks težko rečem, da je bil res pravi kiks.

Raay: Večina bi morda omenila Kalamare in Narodnozabavni rock, jaz pa pravim, da smo vsa leta poslušali, zakaj ne pošljemo nečesa takega, kar je čisto 'naše', z elementi tega, kar predstavljamo. Pa smo ... In ne glede na uvrstitev smo se morda kaj naučili iz tega. In vse je del zgodbe, da nam pa nekoč vendarle uspe ponoviti še kaj več kot tisto neulovljivo sedmo mesto. Da je bila Maja Keuc na prvem mestu v polfinalnem večeru leta 2011 po glasovih žirije, je kazalnik, da se da. Naj nas motivirajo uspehi predstavnikov, tiste slabše uvrstitve pa vedno lahko vzamemo kot 'šolo' za napredovanje. 

Napisala Manja Plešnar
Fotografije Goran Antley, osebni arhiv in Tibor Golob

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story04/2015

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 04/2015

Story 04/2015, od 22. 01. 2015