Naši nekdanji evrovizijski predstavniki o svojem nastopu, spominih in željah

Slovenija kot samostojna država na Pesmi Evrovizije sodeluje od leta 1993.

Po letu 1995 smo bili znani predvsem po mogočnih baladah, z uvedbo polfinala pa so se naši predstavniki začeli utapljati v povprečju in niti pozornosti niso več zbujali, razen legendarnih Sester, ki so bile leta 2002 deležne največ zanimanja medijev iz tujine, seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na Alenko Gotar, ki nam je leta 2007 prvič pripela finale. In ker smo ravno v času Evrovizije, smo se obrnili na nekatere naše nekdanje predstavnike, ki so z veseljem delili svoje nepozabne evrovizijske trenutke. Poglejmo, kako se spominjajo svojih nastopov.

Darja Švajger

Darja Švajger nas je zastopala kar dvakrat. Leta 1995 je s pesmijo Prisluhni mi pripela 7. mesto, leta 1999 v Jeruzalemu pa še (s pesmijo For a Thousand Years) pa še 11. mesto.

Omar Naber

(2005, pesem Stop, 12. mesto v predizboru, brez finala in 2017, pesem On My Way, 17. mesto v predizboru, brez finala)

“Danes na oba svoja evrovizijska nastopa gledam z velikim ponosom. Redkokomu to uspe dvakrat. Moram priznati, da mi je bil nastop s skladbo Stop leta 2005 nekoliko bolj všeč kot naslednji s skladbo On My Way leta 2017, čeprav mi je slednja bolj všeč. Od evrovizijskih izkušenj sem se ogromno naučil. Tako o glasbi, nastopanju kot o življenju. Absolutno so mi najbolj v spominu ostale tiste tri minute na odru, ki trajajo celo večnost. Z Evrovizijo sem tesno povezan, zato jo bom spremljal vse življenje. Seveda spremembe opažam vsako leto. Tehnična izvedba je vsako leto na višji ravni.Glede vnovičnega nastopa na Evroviziji pa sem sklenil, da se bom držal pregovora Nikoli ne reci nikoli.”

Vili Resnik

(1998, pesem Naj bogovi slišijo, 18. mesto)

“Če pogledam za nazaj, je bilo to tisto maksimalno, kar sem dal od sebe, saj sem se resnično potrudil. Mislim, da sem imel takrat okrog sebe izjemno ekipo ljudi, ki je vedela, kako se dela glasba in kako naj se obnašamo na Evroviziji, tako da sem prav ponosen na to. Vseeno pa je bilo zelo stresno, da o napetosti niti ne govorim. Ni tako lahko, kot je videti na prvi pogled. A vseeno, če strnem, moram reči, da so bili vsi drugi faktorji izjemno pozitivni, saj so nam organizatorji želeli pokazati prav vse znamenitosti, vozili so nas po vseh gradovih, da o veličastnem sprejemu niti ne govorim. Seveda je vse skupaj fokusirano na nastop, kjer te v veliki dvorani spremlja na tisoče ljudi. Moram reči, da sem se takrat počutil kot gladiator, če se izrazim v prispodobi. No, danes z veseljem spremljam Evrovizijo, saj me zanimajo predvsem pesmi ter kako vse skupaj poteka, čeprav se mi zdi, da je zdaj to postal evrocirkus, ki z glasbo nima več dosti skupnega, sploh pa se pesmi, ki so meni všeč, ne uvrstijo visoko. Po drugi strani pa je to, roko na srce, tudi politično tekmovanje, saj damo recimo Slovenci sosedom skoraj vse točke, oni pa nam nič. (smeh) Skratka, če strnem, včasih se mi zdi, je na tem tekmovanju zmagovala glasba, danes pa žal ni več tako.”

Alenka Gotar

Alenka Gotar (na sliki z avtorjem skladbe Andrejem Babićem), ki nam je prvič pripela finale, in sicer leta 2007 s pesmijo Cvet z juga, ko je zasedla 15. mesto.

Duo Platin

Pred 15 leti se je na Pesmi Evrovizije v Turčiji zgodila velika evrovizijska poroka. Naša predstavnika Diana in Simon (Duo Platin), ki se sicer nista uvrstila v finale, sta ob priči Sertab Erener (turški evrovizijski zmagovalki 2003) dahnila usodni da.

Manuella

(2016, pesem Blue and Red, 14. mesto v predizboru, brez finala)

“Ko danes pogledam nazaj na svoj evrovizijski nastop, zdaj vidim in vem, da sem naredila vse, kar je bilo takrat mogoče. Današnja Manuella bi naredila marsikaj drugače, predvsem bi svojo energijo usmerila vase in svoj nastop, spremenila obleko in odrski nastop, za drugo pa bi poiskala ustrezno ekipo, ki bi s srcem in znanjem delala za nas. Sicer pa je bila celotna organizacija Evrovizije v Stockholmu brezhibna in impozantna. Še vedno spremljam Evrovizijo, to se verjetno nikoli ne bo spremenilo, ta festival res obožujem. V zadnjih treh letih, odkar sem nastopila jaz, ne vidim bistvenih sprememb. Seveda vas ob tem verjetno zanima, ali bi se znova udeležila Evrovizije? Trenutno o tem ne razmišljam, ves čas posvečam svojemu albumu... a če se bo kdaj pojavila priložnost, ki jo bom povsem začutila, bom takrat z velikim veseljem unovčila vse svoje znanje in ljubezen do tega festivala. Namreč, ni naključje, da je večina pevcev drugič dosegla precej boljši rezultat kot prvič."

Ansambel Roka Žlindre (in Kalamari)

(2010, pesem Narodnozabavni rock, 16. mesto v predizboru, brez finala)

“Od našega evrovizijskega nastopa na Norveškem je minilo že devet let in kar ne moremo verjeti, da čas tako hitro beži. Če bi danes nastopili na Evroviziji, bi vsekakor malo bolj poskrbeli za promocijo. Zdi se mi, da takrat še nismo točno vedeli, kako lahko še bolj izkoristimo nastop na Evroviziji, čeprav smo imeli že pred tem veliko nastopov in nismo mogli sprejemati novih. Najbolj nam je zagotovo v spominu ostal nastop, saj se za to pripravljaš vsaj pol leta in potem v treh minutah odleti mimo. Vse skupaj v bistvu dojameš šele, ko si ogledaš posnetek in vidiš, pred koliko ljudmi si nastopil, ki komaj čakajo, da te vidijo in živijo za ta šov in prav vsak nastop. Sicer pa si vsako leto pogledamo prenos Evrovizije, če nam uspe. Tisto leto, ko smo nastopili mi, so organizatorji prvič obesili gromozanski LED-zaslon po celotni dolžini odra. Od takrat se je to samo še stopnjevalo, zdaj na teh odrih 'ni da ni', vse boljša elektronika in luči, posebni efekti ... in samo še razmišljamo, kaj še lahko naredijo. Evrovizija je zabava, šov. In iz tega razloga bi se še prijavili, vendar ne z narodno-zabavno muziko. To naj ostane v naši deželi. Se pa vsekakor nismo sramovali naše glasbe, kot so se je nekateri Slovenci. Pri nas je vedno tako, da imamo raje tuje stvari. Smo pa vsaj enkrat poskusili, medtem ko so druge države že večkrat svojo kulturo predstavljale v evrovizijskih nastopih, saj so ponosne na svojo nacionalno glasbo."

Regina Kogoj

(1996, pesem Dan najlepših sanj, 21. mesto)

“Evrovizija je del mojega življenja že od malih nog. Kot deklica sem si predstavljala, da stojim na tem odru, in seveda sem še vedno vesela, da spadam med izbrance, ki jim je to dejansko uspelo. Nastop na tako velikem in odmevnem festivalu je posebna življenjska izkušnja. Zame še večja, ker sem takrat bila že visoko noseča in se je moje življenje dobesedno obračalo na glavo. Velikokrat me sprašujejo, kaj mi je ostalo najbolj v spominu, zato odkrito povedano: dejstvo, da je pričakovanje lepše in večje, kot samo dejanje. Končni nastop je bil po neštetih vajah in več generalkah z občinstvom le še del rutine. Vse je natančno načrtovano in vse predvideno … na trenutke se mi je zdelo, da je bil tudi končni rezultat že prej predviden … no, pa se pustimo letos presenetiti.”

Nuša Derenda

Nuša Derenda nam je leta 2001 s pesmijo Energy pripela odlično 7. mesto. Stavnice in napovedi so jo takrat uvrščale še višje!

Maja Keuc

Veliko zanimaja je leta 2011 požela tudi Maja Keuc, ki nam je s pesmijo No one v finalu pripela 13. mesto.

Lea Sirk

(2018, pesem Hvala, ne!, 22. mesto v finalu)

“Na svoj nastop gledam nasmejano in si v mislih skoraj vedno rečem: Pa ti nisi normalna, kaj si se šla na tistem odru. Kar napako smo odigrali, in to tako suvereno, kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu.” Resnično sem presrečna, da je Evrovizija lahko tako velika in nepozabna izkušnja. Komaj čakam, da se spet vrnem tja, ali kot spremljevalna vokalistka ali kar solo. Kar bo namenjeno. Mogoče v imenu katere druge države. (smeh) Sicer pa je bila Lizbona pravo mesto za moj nastop. Name je vplivalo zelo mediteransko, ljudje so bili prijazni in zelo dobro so sprejeli tako glasne in nasmejane ljudi, kot smo bili mi. Niso se nas ustrašili, ampak takoj sprejeli in spraševali, ali smo vsi Slovenci tako sproščeni. Seveda smo kimali. (smeh) Na Evrovizijo bi še šla, čeprav pred leti nisem bila tako navdušena nad vsem tem. Zdaj gledam nanjo z drugega vidika in res je bombastično.”

Sestre

(2002, pesem Samo ljubezen, 13. mesto)

“V bistvu gre za enenega najlepših trenutkov v mojem življenju, saj je nastopati na tako veličastnem glasbenem pedistalu, v katerega so uprte oči iz vsega sveta, nepozabna izkušnja. Zastopati svojo državo je velik privilegij, sploh če tako začneš glasbeno kariero. Dejansko smo Sestre prvič zablestele v vsem svojem sijaju prav na velikem evrovizijskem odru, čeprav je bil tisti v estonskem Talinu eden najmanjših. Je bila pa zato organizacija fantastična, pa še zelo lepo so nas sprejeli. Če vse skupaj strnem, se spominjam predvsem neverjetnih odzivov iz tujine, navdušenih novinarjev in tujih medijskih hiš, ki so nas obiskale tudi v Sloveniji. To je nekaj, kar si kot otrok neizmerno želiš, in ko se ti uresničino sanje, je nekaj neverjetnega, kot je neverjetno dejstvo, da je pesem Samo ljubezen ena najbolj predvajanih in priljubljenih melodij na domači glasbeni sceni. Sploh pa se je naša zgodba dotaknila veliko ljudi, premaknila marsikatero zastarelo miselnost. Ljudje so se ob nastopu Sester sprostili in zabavali, kar je ne nazadnje smisel tega tekmovanja. Danes spremljam Evrovizijo predvsem kot novinar in dejansko je to povsem drugačen pogled na celoten spektakel. Zanimivo je, ko se te preostali tuji mediji spomnijo in imajo do tebe zelo spoštljiv odnos. Sploh pa se je super srečevati z bivšimi predstavniki, ki znova zastopajo svojo državo. No, če me vprašate, ali bi znova nastopil na Evroviziji, je odgovor da, ampak ne tako, da te izberejo prek nacionalnega izbora, saj je preveč zakulisnih igric,” je v imenu Sester strnil Tomaž Mihelič (Marlenna), prvi glas tega iskrivega tria.

Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Primož Predalič, Goran Antley, Aleksandra Saša Prelesnik, Igor Zaplatil, Alesh Maatko, promocijske fotografije, Janez Marolt