Nova voditeljica resničnostnega šova Kmetija dokazuje, da se sanje lahko uresničijo, če si zanje pripravljen trdo delati. Natalija Bratkovič trenutno živi svoje sanje in z žarom v očeh pripoveduje o svojem delu.
Svojo televizijsko kariero je začela pred 15 leti, v zadnjih letih pa jo je nadgradila z delom na radiu.
Zakaj ste se odločili, da se udeležite avdicije za novo voditeljico Kmetije?
Avdicija je bila zaprtega tipa, kar pomeni, da so me povabili nanjo. Bila sem zelo presenečena, ko so me poklicali s Pop TV in mi povedali, da pripravljajo novo sezono Kmetije. Potem so me vprašali, ali me zanima vodenje tega resničnostnega šova. Takrat sem ostala brez besed, kar ni značilno zame, in zdelo se mi je, da je tišina trajala celo večnost, preden sem odgovorila. Nisem si namreč predstavljala, da se mi bo ponudila takšna priložnost.
Kako je potekala avdicija?
Dobila sem besedilo in smernice, nato sem morala voditi del oddaje. Po avdiciji sem bila pozitivna, ker vedno razmišljam pozitivno, vendar nisem pričakovala, da bom izbrana. Čez nekaj časa so me spet poklicali in mi povedali, da sem prišla v ožji izbor, zato sem se ponovno odpeljala v Ljubljano, kjer sem spoznala ekipo. Takrat smo se pogovorili o podrobnostih, čez nekaj dni pa so me poklicali in mi sporočili, da sem bila izbrana, kar me je povsem presenetilo in izjemno razveselilo.
Menda niste nikomur povedali, da se boste udeležili avdicije. Zakaj ste to zadržali zase?
To je moja značilnost. Na televiziji sem začela delati pri 19 letih, le nekaj mesecev po maturi. Ko sem dobila priložnost delati na televiziji, so se mi uresničile sanje, zato sem v službi preživela 17 ur na dan in včasih sem celo prespala v pisarni. Kadar delam nekaj s srcem, mi nič ni težko, dokler imam ob sebi ljudi, ki to razumejo in podpirajo. Zaradi dela na televiziji sem pustila študij in moja mama, ki je stroga zagovornica izobrazbe, je takrat zelo nasprotovala moji odločitvi. Rekla mi je, da moram končati študij in si zagotoviti dobro prihodnost. Razumela sem njen odziv, vendar sem želela izkoristiti ponujeno priložnost.
Na srečo se je v pogovor vpletel moj oče in rekel mami, naj mi dovoli, da izkoristim priložnost. Nato mi je dejal, naj poskusim, in če mi bo uspelo, bom lahko nadaljevala z delom, v nasprotnem primeru pa bom morala nadaljevati študij. S tem predlogom sem se takoj strinjala in jima obljubila, da bom diplomirala do 30. leta. Ko sem se približevala tridesetim, sem spet začela obiskovati fakulteto, vendar tega sprva nisem povedala staršem in pozneje sem ju presenetila z diplomo. Podobno je bilo z mojo prvo avdicijo na televiziji, ker sem se želela najprej izkazati in šele pozneje to deliti z drugimi. In tako je bilo tudi pri Kmetiji. Najprej sem za avdicijo povedala fantu Dejanu, staršem pa šele, ko sem vedela, da sem izbrana.
V ospredju letošnje Kmetije je garaštvo, kar vam je najbrž zelo blizu. Ste od nekdaj tako delavni ali vas mora delo veseliti, da se mu povsem predate?
Šole nisem imela rada, vendar sem vse obveznosti vedno opravila. V službi pa sem precej bolj motivirana za delo, saj sta radio in televizija moji ljubezni. Svoje delo opravljam s srcem, zato mi ni težko delati dlje ali celo prespati v pisarni, ker vem, zakaj delam. Vedno imam v mislih to, da delam za gledalce ali poslušalce. Delati mi nikdar ni bilo težko, tudi v srednji šoli sem delala in zelo hitro sem postala samostojna. Vedno sem želela biti neodvisna. Če je bilo treba več delati, sem to brez težav naredila. Na neki točki mi televizija ni bila dovolj, zato sem začela delati še na radiu in tega ne obžalujem. Sem zelo družabno bitje, zanimajo me nove zgodbe in ljudje.
Imate veliko prijateljev?
Imam majhen krog ljudi, ob katerih se dobro počutim.
Kaj najbolj cenite pri prijateljih?
Iskrenost, ker sem tudi sama takšna, čeprav sem se pogosto opekla zaradi tega, saj se nisem zavedala, da določeni ljudje nimajo radi iskrenosti. Toda odločila sem se, da bom vztrajala pri svoji iskrenosti. Če komu to ne ustreza, je bolje, da se ne druži z mano. Ljudje se dandanes premalo pogovarjamo in preveč je koristoljubja.
S Kmetijo se boste preselili sto let v preteklost. Bi živeli v tistem obdobju?
Rada bi se preselila še dlje v preteklost. Zelo me zanima obdobje čarovništva, srednji vek. Ne bi sicer rada živela v tistem obdobju, ker bi zaradi frizure najbrž gorela na grmadi kot kakšna čarovnica. Toda rada gledam filme in berem knjige, ki se dogajajo v srednjem veku. Nekaj časa sem tudi igrala računalniško igrico World of Warcraft, kjer je bilo treba veliko čarati. S časovnim strojem bi se najraje preselila v čudovito obdobje graščakov in dvornih dam, ker so me očarale njihove pričeske in obleke. Z veseljem bi vodila resničnostni šov, ki bi se dogajal v srednjem veku.
Spremljate resničnostne šove?
Občasno gledam domače in tuje resničnostne šove, vendar nimam najljubšega. Med pripravami na Kmetijo sem pogledala nekaj delov prejšnjih oddaj. Nisem se želela primerjati z drugimi voditeljicami, temveč sem želela osvojiti format oddaje. Pozorna sem bila predvsem na tehnične stvari.
Oddajo snemate v Prekmurju. Vas je očarala prekmurska pokrajina?
Zelo, saj je narava čudovita. Pristnega stika s Prekmurjem nisem imela pred snemanjem Kmetije, zdaj pa ga imam, saj me ljudje pogosto ogovorijo in želijo izvedeti kakšne podrobnosti iz snemanja oddaje, vendar jim tega ne smem izdati, kar jim prijazno razložim. Prekmurci so zelo prijazni.
Zaradi Kmetije je v Prekmurju nastalo razkošno posestvo s sedmimi poslopji. Ste navdušeni nad posestvom?
Izjemno. Ekipa je celotno posestvo, razen Copekovega mlina in še ene zgradbe, zgradila iz nič. Ko sem prvič prišla na posestvo, nisem mogla verjeti, da so to zgradili v treh tednih. Zanimivo je bilo, ko so se na predstavitev Kmetije, ki je bila namenjena novinarjem in domačinom, s kolesom pripeljale tri stare ženice. Iz njihovih žuljavih rok je bilo razvidno, da so v življenju garale in prestale napore, ki si jih sodobne punce sploh ne znamo predstavljati. Ko so prišle na posestvo, niso vedele, da je na novo zgrajeno. Poznale so le Copekov mlin, ker so tam nekoč mlele pšenico. Prepričane so bile, da je vse, kar so na novo zgradili, obstajalo več let.
Zelo cenite delavnost. Je tudi vaš partner zelo delaven?
Da. Dejan je garač. Pri 25 letih je imel tri službe, kar je občudovanja vredno. Toda njegova dolgoletna želja je bila, da bi imel svojo telovadnico za treniranje kikboksa. Kikboks je sprva treniral v očetovi garaži, vendar je želel imeti lasten prostor, kjer bi ljudje lahko trenirali in se tudi družili. Letos se mu je želja uresničila. Potem so se uresničile še moje sanje, ko sem začela voditi Kmetijo. Trenutno živiva svoje sanje. Če ogromno časa nameniš delu in napredku na tem področju, moraš imeti ob sebi podobno mislečo osebo. Precej lažje je namreč, če imaš ob sebi nekoga, ki razume tvojo ljubezen do dela.
Šport je najbrž ena izmed vajinih skupnih točk. Imate dovolj časa za ukvarjanje s športom?
Če snemanje Kmetije ne traja do poznih večernih ur, grem v telovadnico trenirat kikboks. V telovadnico se moram namreč odpraviti, ko imam zagon. Pri vadbi rada uporabljam bližnjice, in če nimam ob sebi trenerja, ki mi šteje počepe, jih naredim manj, kot je treba. Nimam toliko športne discipline kot moj fant. Šport je zame zelo pomemben, vendar ne tako kot služba. Včasih sem imela raje individualne športe, medtem ko mi zdaj ustrezajo skupinski treningi kikboksa, ker se družimo tudi po treningu. Kikboks mi je všeč, ker je odlična vadba za celotno telo, tudi moje misli se zbistrijo med treningom. Kadar snemam oddajo, je pomembno, da sem zbrana. Če veliko delaš, ne smeš pozabiti na telesno dejavnost.
Letos ste se iz Maribora preselili na podeželje. Vam življenje na podeželju bolj ustreza kot v mestu?
Oboje ima svoje prednosti. Trenutno sem zelo zadovoljna, da živim v majhni ljubki vasici blizu Gornje Radgone, in ustreza mi občutek, da sem lahko sama. V mestu nimam tega občutka. Kamorkoli grem, so namreč ljudje in avtomobili, vendar mi tudi to ustreza. Toda na podeželju tega ni. Pogosto si obujem športne copate in se odpravim na sprehod po polju, kjer me spremljata najina psa. Trenutno mi zelo ustreza takšno okolje, ker mi omogoča sprostitev. Večkrat si vzamem čas zase, da v tišini razmislim o vsakdanjih zadevah. Pomembno je, da si znamo vzeti čas zase, ker živimo v svetu, kjer je veliko balasta.
Kaj vam je najbolj odveč v sodobni družbi?
Sodobna tehnologija. Skrbi me za današnjo mladino, ki veliko časa namenja družabnim omrežjem. Ne vem, kako se sploh danes mladi družijo. Ko sem obiskovala srednjo šolo, sem šla le ob petkih ven, večinoma smo se družili v parku ali pa smo se odpravili na Pohorje. Odraščala sem v bloku in pogosto smo se igrali na zelenicah pred bloki. Toda to ne pomeni, da nasprotujem virtualnemu svetu, saj sem bila zasvojena z igranjem računalniške igre World of Warcraft, ki sem jo igrala tudi po 12 ur na dan. Pomembna je zmernost.
Kako ste se rešili zasvojenosti z igranjem računalniških iger?
S pomočjo dela, ker nisem imela več dovolj časa za igranje računalniške igre. Toda ne obžalujem tega obdobja, ker sem zaradi igranja te igre potovala in spoznala ljudi iz tujine. Tudi z bivšim fantom naju je to povezovalo, igrica me je sprostila, zaradi nje sem se naučila hitro tipkati in izboljšala sem znanje angleškega jezika. Sčasoma me je igranje preveč premamilo in vse se je vrtelo okoli tega. Vse sem naredila za to, da sem lahko igrala.
Ko sem začela delati na televiziji, sem lahko igrala le v prostem času, vendar me je sčasoma delo povsem prevzelo in nisem imela več dovolj časa za računalniške igre. Priznam, da sem bila z njimi zasvojena in da bi danes poskušala najti bolj zmerno mero pri igranju, vendar ne bi ničesar v svojem življenju spremenila. Vse, kar sem naredila in dosegla, me je namreč pripeljalo do tu, kjer sem. Vprašanje je, kaj bi danes počela, če ne bi pri 19 letih odšla na avdicijo za delo na televiziji.
Najbrž ste si že v otroštvu predstavljali, kakšna bi bila sanjska oddaja, ki bi jo vodili. Kakšno oddajo bi želeli voditi v prihodnosti?
Želela bi voditi oddajo, kot jo ima Ellen DeGeneres. To bi mi bilo pisano na kožo. Zelo bi mi bilo všeč, da bi lahko povabila različne goste, obdarovala ljudi in jim izpolnila želje.
Koga bi želeli gostiti v svoji sanjski oddaji?
Iz glasbenega sveta bi želela gostiti pevca moje najljubše skupine U2, Bona, in didžeja Armina Van Buurena. Ker sem velika ljubiteljica filmov, bi povabila tudi režiserja Stevena Spielberga in Martina Scorseseja, da bi mi predstavila zakulisje snemanja filmov. Zelo rada bi gostila tudi kakšno kraljico, da bi mi dovolila vpogled v kraljevski svet, ker v Sloveniji tega ne moremo videti. Od nekdaj so me namreč zanimale osebne zgodbe ljudi.<
Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del