Natalija Gros: "Še vedno verjamem v ljubezen!"

V zadnjih dveh letih je presegla samo sebe, saj je končala študij na fakulteti za šport, dokončala tri nedokončane dokumentarne filme svojega pokojnega moža, hkrati pa je skrbela za hčerko Elo. Toda pravočasno je spoznala, da mora poskrbeti tudi zase. In ko je prisluhnila sebi, je odkrila radost v plesu.

V zadnjem času ste veliko govorili o smrti partnerja, režiserja Jureta Breceljnika, ter o vajini življenjski zgodbi, kar je bilo najbrž zelo naporno in boleče, zato vas ne bi spraševala o tem, ampak me najprej zanima, kako se počutite.

Zelo dobro, hvala. Po dolgem času končno diham s polnimi pljuči in počnem tisto, v čemer resnično uživam. Predvsem pa sem hvaležna, da sem živa in zdrava.

Je razlog za vašo srečo ples?

Vsekakor, saj sem s plesom postavila sebe na prvo mesto. Po moževi smrti sem se morala najprej posvetiti drugim stvarem in skrbeti za hčerko Elo, zato nisem imela časa zase. Že kot mlado dekle sem si želela plesati latinskoameriške plese, ker so se moje prijateljice ukvarjale s tem. Toda na žalost nisem imela časa in pogojev, da bi se lahko posvetila plesu, poleg tega sem bila povsem predana plezanju, zato sem dala to željo na stran. Priložnost, da nastopim v oddaji Zvezde plešejo, je prišla v pravem trenutku.

Ste se sprva težko prepustili svojemu soplesalcu, ker ste se pri plezanju naučili zanašati nase?

Mislila sem, da bom imela več težav s tem, ampak ob Mihi sem se zelo sprostila, saj mu zaupam. Pričakovala sem, da se mu ne bom mogla prepustiti, ker izhajam iz individualnega športa in sem po značaju zelo samostojna, vendar sem se brez težav prepustila soplesalcu. Verjamem namreč, da je ženska najlepša, ko se prepusti moškemu, vendar pri tem ne sme izgubiti lastne osebnosti. Pri plesu je pomembno, da sta soplesalca dve čudoviti celoti, ki se lepo dopolnjujeta.

Kako sprejemate kritike, ki ste jih deležni v oddaji?

Kritike sem se naučila sprejemati že v obdobju, ko sem se ukvarjala s plezanjem, in zavedam se, da vodijo k napredku. Če te samo hvalijo, ne moreš napredovati, zato cenim kritiko.

Se znate tudi pohvaliti?

Čedalje bolj. Naučila sem se, da se je treba pohvaliti, če želiš okrepiti samozavest. Pomembno se mi zdi, da ne iščeš le svojih napak, ampak si priznaš, da si zadovoljen z vloženim trudom in rezultati.

S plezanjem ste se začeli ukvarjati že pri šestih letih. Kaj vas je pritegnilo pri plezanju?

Nič posebnega. Mama mi je povedala, da sem na nekem sejmu videla plezalno steno in sem šla takoj plezat, kar me je navdušilo. Ko smo se iz Kranja preselili v Škofjo Loko, sem se vpisala na tečaj plezanja skupaj z bratom Urbanom in skupaj sva odraščala s tem športom.

Plezalno kariero ste končali leta 2011. Je bilo težko sprejeti to odločitev?

Zaključek moje plezalne kariere se je zgodil spontano, čeprav sem tri leta premišljevala o tem. Vsako novo sezono sem se spraševala, kako dolgo bom še vztrajala, in končala sem, ko sem začutila, da nimam več prave energije in motivacije. Vsekakor ni bilo preprosto, ker sem 20 let namenila plezanju in me je plezanje opredeljevalo, nato pa sem bila nenadoma soočena z realnim življenjem, ki je za vsakega vrhunskega športnika nov izziv po koncu kariere. Toda kariero sem končala zelo lepo, saj se nisem poškodovala, ampak sem se sama odločila za to v pravem trenutku. Končala sem jo s stilom – priredila sem dobrodelno razstavo svojih plezalnih fotografij, izkupiček od prodaje je šel za otroke z manj priložnostmi ZPM Moste-Polje za organizacijo plezalnega tabora.

Katere lastnosti ste razvili po zaslugi plezanja?

Vztrajnost, pozitivnost, sposobnost premagovanja same sebe. Moja športna kariera je bila najboljša popotnica za stvari, ki so se mi zgodile pozneje. Pri plezanju sem se namreč, tako kot v življenju, spopadala z vzponi in padci. Naučila sem se, da je treba delati korak za korakom. Ne predstavljam si, kakšno bi bilo moje življenje, če ne bi imela pozitivnih izkušenj iz športa. Prepričana sem, da bi mi bilo težje. Šport ti namreč privzgoji lastnosti, ki ostanejo zapisane v telesu, in zaradi tega se lažje spopadaš z določenimi stvarmi v življenju. Po vsakem padcu se je namreč treba pobrati. Toda moram poudariti, da je smrt mojega moža neprimerljiva s kakršnokoli krizo, ki se pojavi pri športu. A iz te tragične situacije izhajam kot največja 'notranja zmagovalka', večja kot kadarkoli v športu.

Boste tudi hčerko spodbujali, da se ukvarja s športom?

Vsekakor, vendar se bo Ela sama odločila, s čim se želi ukvarjati. Srčno pa upam, da bo izbrala bolj ženstven šport.

Zakaj?

Vse bolj sem prepričana, da moramo ženske razvijati svoje ženske vrline, ker preveč zapostavljamo svojo ženstvenost. Če se ženska ukvarja s športom, ki je bolj grob, pozabi na svojo žensko energijo in lastnosti. Ples, gimnastika, umetnostno drsanje in ritmična gimnastika so ženskam pisani na kožo. Verjamem, da imamo ženske ples, estetiko in lepoto gibanja v krvi.

Preden ste nastopili v oddaji Zvezde plešejo, ste se tri mesece ukvarjali s senzualnim plesom ob drogu. Zakaj vas je navdušil?

Ples ob drogu je čudovit, čeprav je deležen številnih predsodkov. Marsikdo namreč misli, da je to ples za striptizete, kar ne drži. Ples ob drogu me je navdušil, ker sem znova začutila svoje pozabljene ženske vrline. Zanj sem se odločila, ko sem potrebovala nekaj za svojo žensko dušo. Najprej sem šla na plesno delavnico, ki me je povsem navdušila, saj sem tam začutila več ženske energije kot v zadnjih treh letih. Ženska energija, ki jo začutiš med vrstnicami, je namreč nekaj izjemno močnega in zdravilnega. Ko sem enkrat na teden hodila na tečaj, sem s tem zdravila svojo žensko dušo. In po koncu oddaje bom nadaljevala ples ob drogu.

Črpate moč tudi iz prijateljstev?

Vsekakor, saj mi prijatelji ogromno pomenijo. Moja najboljša prijateljica je tudi plezalka Maja Vidmar, ki mi je stala ob strani v težkih trenutkih in je zame izjemno dragocena. Nekaj prijateljic imam tudi iz srednje šole, recimo, prijateljico Manco, ki je bila plesalka in me je navdušila za latinskoameriške plese. Nekaj prijateljev imam iz filmskih krogov.

Verjamete v moško-ženska prijateljstva?

Imam dva zelo dobra prijatelja, ki jima zaupam, saj se že zelo dolgo poznamo. Verjamem v moško-ženska prijateljstva, vendar je pomembno, da niso obremenjena z drugimi čustvi.

Kaj najraje počnete s svojimi prijateljicami?

Rada se dobim na kavi, občasno se gremo tudi zabavat. Z Majo greva včasih plezat, saj so to najini trenutki, ki jih lahko trenutno delim le z njo.

Najbrž je plezanje zdravilno, saj vas prisili, da ste osredotočeni na trenutek.

Res je. Plezanje te prisili, da znaš biti v trenutku, medtem ko te v življenju okoliščine premalokrat prisilijo, da znaš biti v danem trenutku. Poskušam se zavedati vsakega trenutka, vendar mi to ne uspe vedno, zato je pomembno, da si vzamem čas za plezanje, ki me prisili, da sem osredotočena na sedanji trenutek. Vsekakor pa plezam premalo, želim si, da bi šla večkrat plezat v naravo.

Je pri plezanju nenehno prisotno premagovanje strahov?

Plezanje je varen šport, če slediš pravilom. Vedno sem bila privezana ali varovana z blazinami in nikoli nisem s plezanjem ogrožala svojega življenja. Športno plezanje je varno, saj te varuje nekdo, ki mu resnično zaupaš.

V tem smislu je plezanje najbrž podobno plesu, saj je treba zaupati drugi osebi in se do določene mere prepustiti. Imate sicer radi stvari pod nadzorom?

Rada imam stvari pod nadzorom, kar je najbrž ženska značilnost. V oddaji Zvezde plešejo je zame velik izziv to, da zaradi omejene količine časa ne morem izpiliti plesa tako, kot bi si najbolj želela. Večkrat se moram sprijazniti s tem, da ne more biti vse popolno, ampak se je treba prepustiti in zaupati.

Ste nagnjeni k temu, da želite reševati težave sami ali znate prositi za pomoč?

Sem neodvisna, k čemur je najbrž pripomoglo ukvarjanje s plezanjem. Težave rada rešujem sama, če je le možno, vendar sem se naučila prositi za pomoč ali le za preprost objem.

Kakšni so vaši načrti po koncu oddaje?

Ko sem prevzela vodenje moževega produkcijskega podjetja, sem se zaljubila v produkcijsko delo in odkrila sem, da mi je pisano na kožo. Toda zelo me privlači delo z otroki, zato se vse bolj želim preizkusiti v šoli kot profesorica športne vzgoje.

Ste si od nekdaj želeli imeti otroke?

Da, vendar ob pravem času, saj je pomembno, da partnerja začutita, kdaj sta pripravljena na otroka. Vesela sem, da sem imela kariero, preden sem postala mama, saj sem izživela svojo potrebo po samodokazovanju. Pomembno je, da si otroke želiš in jih nimaš zato, ker so takšna pričakovanja družbe. Ela se je rodila v najbolj primernem trenutku, ko sva si jo z Juretom najbolj želela.

V zadnjih dveh letih ste presegli samo sebe, saj ste končali študij, dokončali moževe filmske projekte in skrbeli še za hčerko. Kako ste zmogli vse to?

Resnično ne vem, kako mi je vse to uspelo. Toda spoznala sem, da imamo ljudje, ko smo postavljeni pred dejstvo, ogromno notranje moči, ki se je ne zavedamo, dokler nas določena situacija ne prisili v to. V sebi sem odkrila ogromno količino notranje moči, ki je izhajala iz moje ljubezni do Jureta, saj sem želela dokončati njegove filmske projekte zanj in za Elo, da bo imela lepo filmsko zapuščino. Obenem sem črpala moč iz njegove strasti, ki jo je širil povsod, saj je bil izjemno strasten do svojega dela. Imela sem občutek, da se je njegova strast do filmske umetnosti prenesla name.

Kdaj pa ste začutili, da morate prisluhniti svojim potrebam?

Šport me je naučil, da je treba sebe postaviti na prvo mesto, poskrbeti za svoje telo in mentalno zdravje. Če ne poskrbiš za svoje telo, ti sčasoma ne bo več služilo. Šport je bil zame ventil, in kadar sem imela varstvo za Elo, sem šla vsaj teč ven v gozd. Toda ko sem končala filmske projekte, sem začutila, da je čas zame, in takrat sem vedela, da bo povabilo za sodelovanje v oddaji Zvezde plešejo nekaj, kar je prava priložnost zame, da spet zadiham s polnimi pljuči.

Ste se spoprijateljili z nekaterimi sotekmovalci?

Da, veliko mi pomeni, da sem po zaslugi oddaje dobila nove kolege in prijatelje. Vsi, ki nastopajo v oddaji, so izjemno srčni ljudje. Lepo je srečati ljudi, ki sem jih prej poznala le iz medijev, saj sem odkrila, da so pogosto predstavljeni povsem napačno.

V zadnjem času ste tudi vi precej medijsko izpostavljeni. Vam to ugaja?

Nisem rada preveč izpostavljena, saj je zame izjemno pomembno, da imam svojo intimo, ki jo zelo varujem. V varnem območju svoje intime se namreč lahko povsem sprostim, snamem maske in začutim svoje bistvo.

Menda ste ljubiteljica poezije Neže Maurer. Zakaj so njene pesmi našle pot do vašega srca?

Obožujem Nežo Maurer. Njeno pesmarico Kadar ljubimo mi je podaril oče in zame je njena poezija nekaj najlepšega, ker je preprosta, razumljiva in zelo življenjska. Navdušena sem nad njenimi čutečimi pesmimi, ki vsebujejo veliko modrosti. Zanimivo pa je, da sem poezijo začela brati po moževi smrti.

Poezija ima neverjetno moč, da prebudi in obnovi naša čustva. Morda ste z branjem poezije ohranjali vero v ljubezen.

Res je. Še vedno namreč verjamem v ljubezen, saj vedno iščem pot navzgor, kar mi je ostalo od plezanja, kjer imaš dve možnosti – ali padeš ali pa iščeš pot naprej. Vedno iščem pot naprej, tudi v ljubezni. In ko bo prišel pravi trenutek, se bo zgodila ljubezen. Najbolj srečna bom, ko bom imela novo priložnost, novo družino.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču