Čeprav ste jo številni bolje spoznali šele med vrtenjem po plesnem parketu, je Natalija Gros v svoji karieri pustila globok pečat tudi v slovenskem športnem plezanju.
Pred časom je plezalne čevlje in vertikalne stene potisnila na stran, njeno srce pa je v hipu osvojil ples, naj bo vroča salsa ali pa senzualni ples ob drogu. Tudi s pomočjo tega je v življenju obrnila nov list in začela pisati novo poglavje.
Je nov začetek tisto, kar ste resnično potrebovali?
Vsekakor. Že prejšnje leto se je vse pripravljalo na to. Da obrnem nov list v knjigi. Z novim letom se je to resnično zgodilo. Preselili sva se v novo stanovanje, družinsko hišo pa pustili za sabo. Spoznali sva Roka. Šov je bil tako ali tako nov začetek, vmesna stvar, ki mi je omogočila, da po njem začnem novo poglavje.
Je bilo zahtevno in čustveno pospraviti vse spomine v škatle?
Zelo. Potrebovala sem kar pol leta, hiša je bila namreč zelo velika. Veliko je bilo Juretovih stvari. Pospravljaš svojo preteklost, ohraniš lepe spomine in greš čez težke trenutke. Čiščenje. A to sem morala narediti, če sem želela v življenju iti naprej, ne da bi me nekaj ves čas vleklo nazaj. Težko je bilo najti primerno stanovanje v omejenem času, v temu času je to precej stresno. S prvim novembrom sva se selili v novo stanovanje, zato sva do takrat morali najti novo domovanje. Na srečo sem našla stanovanje v tem okolišu, tako Ela še vedno lahko uživa v družbi svojih vrtčevskih prijateljev.
Čeprav smo že pošteno zakorakali v 2019, pa vendar: kakšni izzivi vas čakajo v letu, ki je pred nami?
Iskreno povedano, jih nimam. Doslej sem si ves čas postavljala izzive, letos pa sem se odločila drugače. Pomembno mi je le, da sva zdravi, smo zdravi. Pa da si vzamem več časa zase, za naju z Rokom, za nas tri. Nikomur se mi ni treba dokazovati. Za vse druge izzive bo še čas, pomembno je tudi, da znam živeti življenje, ne le hiteti sem in tja in iskati nove izzive.
Verjetno si ob vseh aktivnostih, ki se znajdejo na vašem urniku, ni preprosto vzeti časa zase.
Moje središče je Ela, zdaj tudi Rok. Za zdaj še ne živiva skupaj. Vse se bo zgodilo ob svojem oziroma pravem času. Še vedno sem aktivna v podjetju, ki ga je ustanovil Jure, in zdaj žanjem sadove svojega in njegovega dela zadnjih let. Razmišljam, kam bom zajadrala naprej. Ne želim na vrat na nos skočiti v nekaj novega, če mi le ni treba, zato sem si vzela nekaj časa, da razmislim, kaj bi rada v življenju počela.
V kateri smeri pa trenutno razmišljate?
Predvsem sem se našla v produkciji, torej v delu, ki sem ga prevzela po Juretovem slovesu. Všeč sta mi dinamika dela in povezanost z umetnostjo, kulturo. Ugotovila sem, da ne želim nadaljevati v športnih vodah. Športa sem se v vseh teh letih nasitila, v vrhunskem športu sem bila dobrih 15 let in po koncu kariere se mi je seznam želja popolnoma obrnil na glavo.
Če se ne motim, ste že pred časom našli nov hobi, novo veselje.
Res je, še vedno uživam v senzualnem plesu ob drogu. To je resnično nekaj za mojo dušo in srce. Načrtujem, da bi si v kratkem tudi v stanovanju postavila drog. Drog mi pomeni povezavo med plesom in plezanjem. Med vertikalnimi stenami in horizontalnim plesnim parketom. Morda sem se prav zato tako našla v tem. Ko sem novembra prvič spoznala to vrsto plesa, sem takoj vedela, da je to to, da je to nekaj zame, nekaj, kar me bo spremljalo v življenju. Zanimivo, da sem si v času plezalne kariere postavljala drogove med vrata, da sem vadila, po karieri pa si drog želim spet imeti, le da se je zasukal za 90 stopinj. (smeh)
Govorila sem že s številnimi vaditeljicami pa tudi obiskovalkami senzualnega plesa ob drogu. Vse se strinjajo, da smo ženske v zadnjih letih izgubile ženstvenost, tisto kar nas že od samega začetka odlikuje. Se strinjate?
Strinjam se s tem, ja, da smo ženske zaradi emancipacije in vseh obveznosti, ki jih imamo, hitrega tempa življenja in predvsem dokazovanja moškim na tak ali drugačen način začele pozabljati na svojo esenco, na svojo ženstvenost, na svoj najlepši 'make up', da znamo uživati v svoji ženski vlogi in koži. Prav zato se mi zdi, da bi vsaka ženska morala najti hobi, s katerim lahko razvija in neguje žensko v sebi. Že med šovom sem zagovarjala, da ima vsaka ženska v sebi lepoto giba, estetiko gibanja, a zaradi vsakdana na to povsem pozabljamo oziroma nismo tega nikoli razvijale.
Dolgo sem tekmovala v športu, kjer ženska ne velja ravno za ideal boginje. Prav zato bi se, če bi še enkrat imela šest let in možnost, da se odločim za ples, zanj vsekakor odločila. Pa da ne bo pomote, uživala sem vsako minuto v plezanju, dalo mi je ogromno, za to sem neznansko hvaležna, a ples je nekaj, kar čutim, da je v meni naravno prisotno, da se v njem lahko do popolnosti izrazim kot ženska. Predvsem v plesu v paru je tako. V plezanju sem najbolj pogrešala prav izražanje ženstvenosti skozi lepoto giba. Prav zato sem bila ena redkih, ki se je uredila.
Veliko sem dala na to, da sem se naličila za tekmovanje, da sem se za podelitve športnih priznanj primerno uredila, da sem se v svoji ženski koži dobro počutila. Tudi moje plezanje je bilo, pa ne želim izpasti pretenciozno, elegantno, graciozno. Kar baletno sem postavljala noge. Nekaj tega imam po mojem v genih, poleg tega pa sem v otroških letih obiskovala gimnastiko, ki je v meni pustila res velik pečat.
Ste s plesom ob drogu pridobili tudi samozavest?
Ne, nisem imela ranjene vere vase. Skozi delo po Juretovi smrti sem namreč pridobila veliko samozavesti in potrditev. Hkrati pa sem samozavest črpala iz svojih športnih uspehov. Lahko bi rekla, da sem največ samozavesti dobila prav takrat, ko smo dokončali vse projekte. Če bi med tekmovanji imela tako močan fokus, odločnost in pogum, kot sem jih občutila takrat, verjamem, da bi bila lahko še veliko uspešnejša. Med tragično izkušnjo sem bila deležna tudi veliko podpore, da moja samozavest nikoli ni bila na preizkušnji.
Po izgubi partnerja ste morali prevzeti tako vlogo matere kot tudi vlogo očeta.
Ja, za zdaj je še tako. (smeh) To je bil eden izmed razlogov, da sem se odločila za nastop v oddaji. Želela sem se naučiti plesati, ob tem pa poiskati svojo izgubljeno ženstvenost. V dveh letih in pol sem morala prevzeti tudi vlogo očeta, vsaj v nekaterih primerih. S plesom sem si pozdravila svojo ranjeno žensko dušo.
Ste po tragični preizkušnji mislili, da boste kdaj našli nekoga, ob katerem boste spet nekaj začutili?
Praznina, ki je nastala po Juretu, tega nihče nikoli ne bo mogel zapolniti. Niti ne bi želela, da bi jo kdo zapolnil. Del srca bo vedno namenjen Juretu. Z Juretom sva se nemalokrat pogovarjala o smrti. On ni poznal tabu tem. Takrat je rekel, da želi, če se mu kaj zgodi, da grem naprej. Mislim, da sva se o tem pogovarjala predvsem, ko sem zanosila. Takrat postaneš bolj odgovoren, začneš razmišljati o prihodnosti. Tako sem se po tragediji odločila, da nekoč najdem boljšo polovico, saj sem se zavedala, da bi si tudi Jure tega želel. Sem človek, ki ljubi življenje, in nimam zamere do samega življenja, zato glede tega nikoli nisem imela zadržkov in sem vedela, da bom ob pravem času, ko bo čas za to, šla naprej tudi na ljubezenskem področju.
Verjetno si niti v najbolj divjih sanjah niste predstavljali, da se boste zaljubili v oddaji?
Ah, kje. To niti najmanj ni bil moj namen. Vse se je zgodilo povsem spontano. Ljubezni ne smeš načrtovati. To se zgodi ali pa se ne in moj namen je bil izključno iti v šov plesat, se zabavat, uživat in delat to z največjo strastjo in srčnostjo. In to mi je s pomočjo Mihe Perata, s katerim sva delila vse te plesne trenutke, tudi odlično uspelo.
Se je vaš pogled na zvezo v zadnjem času kako spremenil?
Ne, morda je bilo drugače v času Jureta, zdaj pa kakšnih specifičnih sprememb ne opažam. Le bolj cenim skupne trenutke, Roka, Elo. Vem, da nihče ni samoumeven. Res nihče, tudi moj otrok ne. Ko nekoga tako nepričakovano izgubiš, spoznaš, da nihče ni samoumeven. Hvaležna sem, da imam Elo, da imam zdaj ob sebi tudi spet nekoga, moškega. Dolgo sem bila sam(sk)a, tako sem spoznala, kako lepo je biti hvaležen za vse, kar imaš, ko imaš.
Besedilo: N. A. // Fotografiji: Helena Kermelj, Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču