Fotografinja Natalija Jelušič Babič nadaljuje tradicijo, ki jo je začela njena družina že leta 1960.
Skozi njen fotografski objektiv nastajajo čudovite fotografije, v katere vnaša veliko ljubezni in truda. Ravno slednje pa zajame tiste sladke trenutke, ki njeno delo dodatno bogatijo. Fotografijo je v Natalijini družini zaznamovala dolgoletna tradicija, skozi katero so šle že tri generacije, sama pa nadaljuje zgodbo, ki se je začela že leta 1960.
“Dedek in babica sta se s tem začela ukvarjati leta 1960 in njuno tradicijo je nadaljevala moja mama. Sama sem zdaj že tretja generacija, ki opravlja to čudovito poslanstvo. Seveda sem nekoč imela s seboj drugačne načrte in željo po nečem drugem. Po končani ekonomsko-poslovni fakulteti sem se zaposlila in ugotovila, da monotono pisarniško delo ni zame. Moja ustvarjalna žilica me je vlekla in začela sem zgodbo domačega podjetja. Uživam v svojem delu, kjer se lahko izraziš in kreativno ustvarjaš. Vsaka slika, fotografija riše svojo zgodbo, ki jo z drugačnim pogledom lahko ujameš skozi okno fotografskega objektiva,” pove Natalija, ki je na začetku imela kar nekaj težav, saj se je kot ženska fotografinja morala spoprijemati z moško konkurenco.
“Kot ženska je v tem poklicu ledino orala že moja mama. Mislim, da je bila ena od prvih fotografinj leta 1970. Sploh kar se tiče terenskega dela. Začela je s fotografiranjem porok v naravi, kar je bilo malo drugače, saj so pred tem poznali le studijske poročne portrete. Zanimivo, da še danes opažam, da je veliko več moških fotografov kot žensk. Sicer ne vem, zakaj je tako. Kot ženska imam v tem poklicu kar nekaj prednosti. Sploh pri fotografiji ženskega lika, otrok, dojenčkov. V meni je prisoten tisti materinski čut, ki ga ob takem delu potrebuješ. Sama sem mama in v tem vidim tudi veliko prednost. Poznam te občutke in jih lažje pristno ujamem na fotografijo. Ženske se mi pri fotografiji aktov veliko lažje zaupajo, prepustijo brez zadržkov in sramu. Kot ženska tudi najbolje vem, kako smo do sebe kritične in kaj si želimo skriti. Vse to potem v svojem studiu s tisto toplino uredimo in takoj je vsem lažje,” prizna Natalija, ki je v svojem poklicu našla številne sladke trenutke.
“Najraje fotografiram ljubezen, v kakršnikoli obliki. Poroke, nosečke, otroke in družine. Povsod je veliko ljubezni. Seveda pa so najbolj zlati otroci in dojenčki. Ti me vedno napolnijo z energijo. To energijo pa mi dajeta tudi moja družina in hčerka Asja. To so tisti sladkorčki, ki te spremljajo na poti dela in uspeha. Sladki trenutki, ko daš nekaj, kar pričara večen spomin. Sama sem zagovornik fotografije, ki jo izdelamo. Bodisi v spominski mapici ali albumu. Ali v obliki lične knjige, ki si jih sami izdelamo. Sama zelo redko iz rok spustim samo fotografije v digitalni obliki. Nekako zame takšna fotografija nima tiste prave vrednosti. Pozitivni odzivi in zadovoljne stranke, ki cenijo te trenutke, me ženejo naprej. Seveda pa je ljubezen do dela dovolj velika in me navdaja z energijo, ki jo prenašam še na svojo družino. Potem pa nadoknadimo vse urice, ki jih sicer zamudimo. Prednost je tudi ta, da delam v družinskem podjetju in si lahko včasih utrgam kakšno dodatno uro zase in za hčerko.”
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: osebni arhiv
