Fotografinja Natalija Jelušič Babič nadaljuje tradicijo, ki jo je začela njena družina že leta 1960. Skozi njen fotografski objektiv nastajajo čudovite fotografije, v katere vnaša veliko ljubezni in truda.
Story: Fotografijo je v vaši družini zaznamovala dolgoletna tradicija, saj so kreativne že tri generacije. Vi nadaljujete zgodbo, ki se je začela že leta 1960. Ste morda kdaj imeli kakšne druge načrte oz. poklicne želje?
Dedek in babica sta se s tem začela ukvarjati leta 1960 in njuno tradicijo je nadaljevala moja mama. Sama sem zdaj že predstavnica tretje generacije, ki opravlja to čudovito poslanstvo. Seveda sem nekoč imela drugačne načrte in želje. Po končani ekonomsko-poslovni fakulteti sem se zaposlila in ugotovila, da monotono pisarniško delo ni zame. Moja ustvarjalna žilica me je vlekla in začela sem zgodbo domačega podjetja. Uživam v svojem delu, v katerem se lahko izraziš in kreativno ustvarjaš. Vsaka slika, fotografija riše svojo zgodbo, ki jo z drugačnim pogledom lahko ujameš skozi okno fotografskega objektiva.
Story: Na začetku ste imeli verjetno precej težav, saj ste se kot ženska morali spopasti z moško konkurenco? Nekako je bil trend, da so bili fotografi večinoma moški ...?
Kot ženska je v tem poklicu ledino orala že moja mama. Mislim, da je bila ena od prvih fotografinj leta 1970, sploh kar se tiče terenskega dela - začela je namreč fotografirati poroke v naravi. To je bilo drugače, saj so pred tem poznali samo studijske poročne portrete. Zanimivo, da še danes opažam, da je veliko več moških fotografov kot žensk. Sicer ne vem, zakaj je tako. Kot ženska imam v tem poklicu kar nekaj prednosti, sploh pri fotografiji ženskega lika, otrok, dojenčkov. V meni je prisoten tisti materinski čut, ki ga ob takem delu potrebuješ. Sama sem mama in v tem vidim tudi veliko prednost. Poznam te občutke in jih lažje pristno ujamem na fotografijo. Ženske se mi pri fotografiji aktov veliko lažje zaupajo, prepustijo brez zadržkov in sramu. Kot ženska tudi najbolje vem, kako smo samokritične in kaj si želimo skriti.
Story: Klasično fotografijo je izpodrinila moderna tehnologija. Ali ljudje še naročajo fotografije, albume?
V času digitalne tehnologije res vse več ljudi hrani fotografije na računalnikih. Na žalost bodo tako ostali brez lepih spominov, če nimajo kopije in se računalnik pokvari. Sama sem zagovornik fotografije, ki jo izdelamo. Ali v spominski mapi, ali na albumu, ali v obliki lične knjige, ki jo izdelamo sami. Sama zelo redko iz rok izpustim samo fotografije v digitalni obliki, saj zame nekako takšna fotografija nima tiste prave vrednosti.
Story: Katera področja fotografije so vam najbližje? Oz. katera področja so trenutno najbolj iskana?
Najraje fotografiram ljubezen, v kakršnikoli obliki. Poroke, nosečnice, otroke in družine. Povsod je veliko ljubezni. Seveda pa so najbolj zlati otroci in dojenčki. Ti me vedno napolnijo z energijo. To energijo pa mi dajeta tudi moja družina in hčerka Asja. Nekako ne morejo mimo tega, da niso popolnoma vpleteni v moj poklic. (smeh)
Story: Kako družina spremlja vaše delo?
Popolnoma je vpletena v moj poklic. Je moj največji in najboljši kritik. Seveda pa velikokrat zaradi delovnega časa tudi najbolj trpi.
Story: Kako torej usklajujete delo in družino, glede na to, da skoraj vsak konec tedna delate?
Težko je zadovoljiti vse nivoje, zato nekako jadram med poklicno potjo, strankami in najdražjimi. Ko si predan poklicu in družini, je težko ubirati bližnjice. Ampak nekako poskušam uravnavati oboje. Velikokrat ni lahko, a me pozitivni odzivi in zadovoljne stranke ženejo naprej. Seveda pa je ljubezen do dela dovolj velika in me navdaja z energijo, ki jo prenašam še na svojo družino. Potem pa nadomestimo vse urice, ki jih sicer zamudimo. Prednost je tudi v tem, da delam v družinskem podjetju in si lahko včasih utrgam kakšno dodatno uro zase in za hčerko Asjo.
Story: Kdo pa poskrbi za Asjo, ko ste odsotni?
Ob strani mi stoji mož, ki med mojo odsotnostjo poskrbi za vse drugo. Lepo je, ko vidim, kakšen odnos imata. To je posebna vez, v katero mama nima vstopa. (smeh) Takrat imata čas le zase.
Story: Vas kdaj spremlja na kakšnih slikanjih?
Rada je v studiu, kadar fotografiram otroke. Je odlična animatorka in odlična mini pomočnica, ki najde vse potrebne pripomočke, da zvabimo na plan otroški smeh. Seveda pa je najraje pred objektivom kar sama in od prvega dne je moj najljubši model. Karakterno mi je zelo podobna. Včasih skoraj preveč. (smeh) Je nežna, čustvena, po drugi strani pa prava atomska bomba, polna energije. Je zelo vesela in razigrana deklica, zato so najina druženja zelo zanimiva. Kar naprej nekaj ustvarja, izdeluje, rada pleše in se ukvarja s športom. In zadnje čase me spremlja že pri jogi. Vse jo zanima. Prirojeno pa ima tudi fotografsko oko. (smeh) Kdo ve, mogoče bo nadaljevala družinsko tradicijo in se kot četrta generacija zapisala v našo knjigo. Pri komaj treh letih je namreč naredila očku popoln portret s pravo osvetlitvijo in kompozicijo. Nekateri pravijo, da se s tem enostavno rodiš.
Story: Je težko biti mati in poleg vsega še uspešna podjetnica?
Vsak dan znova je izziv, kako uskladiti vse obveznosti. Kako zadovoljiti želje strank, časovno uskladiti ure. Seveda se ne smejo zamuditi kakšni posebni dogodki, nastopi ipd. Včasih je res precej naporno in pestro. Najtežje pa je seveda vsak trenutek, ko sem ločena od družine in otroka.
Napisala MIMA
Fotografije Osebni arhiv, Natalija Jelušič Babič