Natalija Verboten: "Bolečina duše je močna kot zobobol!"

Natalija Verboten: "Bolečina duše je močna kot zobobol!" (foto: Tibor Golob) Tibor Golob
Vir: Jana
31. 3. 2018

Rdeč ferrari jo je popeljal med zvezde. Občutila je tako lepoto kot krutost medijskega sveta. Nekoč všečna televizijska voditeljica, potem seksapilna pevka in ljubeča mama, zdaj še mila žirantka v novem pevskem šovu talentov.

Medijski blišč je zadnjih pet let porinila na stranski tir in se posvetila sebi in svojim trem fantom. V tem času je dozorela v žensko, ki ve, kaj hoče in kaj lahko da sebi in drugim. Še vedno vljudna, prijazna, z iskrico v očeh in glasbo v srcu. Odkrito in brez zadržkov spregovori o sebi, svojih sinovih, obisku psihiatrinje, rivalstvu na glasbeni sceni, realnosti medijskega sveta, partnerskem odnosu in okrogli obletnici poroke, gasilcih, zlorabah v dobrodelnosti, Facebooku in lepotnih popravkih.

Po daljšem umiku z glasbene scene se spet vračate. Kakšne občutke v vas sproža vrnitev v medijski svet?

Po petih letih premora se vračam na glasbeno sceno. Počitek in odmik v družinsko življenje mi je dobro del, zato se še toliko bolj veselim vrnitve. V tem času so se mi razjasnile stvari v življenju, vem, kaj zmorem in kaj hočem, kar se bo pokazalo tudi v moji glasbi. Nova Natalija je polna motivacije, energije in izkušenj. Sem starejša, z več izkušnjami, zato si lahko privoščim nekaj več. Nove skladbe Del mojega srca se veselim kot otrok čokolade. (smeh)

Slovenska glasbena scena je precej majhna. Je to za glasbenike, še zlasti tiste, ki šele prihajajo na sceno, prednost ali slabost?

V Sloveniji je zadnja leta, kar zadeva glasbene možnosti, precej drugače, kot je bilo v času mojih začetkov. Takrat so na radijskih postajah predvajali veliko slovenske glasbe, bilo je veliko oddaj, kjer smo glasbeniki lahko predstavili svoje skladbe, videospoti so se vrteli na televiziji. Zdaj vse to izginja. Medijski prostor je postal precej bolj omejen, zato imajo mlajši danes težje delo, ko vstopajo na glasbeno sceno.

Kako pa je z rivalstvom? V preteklosti so namreč prav to pripisovali vam in vaši glasbeni kolegici Rebeki Dremelj ...

Rivalstvo oziroma konkurenca sta močno prisotni. Sama se sicer nisem nikoli obremenjevala z drugimi, kar zadeva Rebeko, pa sva prijateljici. Pomembno se je razvijati in razvijati svoj talent. Energijo sem vedno raje vlagala vase in nisem negativno razmišljala. Samo tako imaš lahko nekaj od življenja in nekaj tudi pokažeš. Moj nasvet mladim glasbenikom zato je, naj se ne obremenjujejo z drugimi, ampak ta čas raje dobro izkoristijo.

Koliko je za glasbeni uspeh pomemben talent, koliko delo, zunanji videz in koliko poznati prave ljudi?

Mislim, da je najpomembnejša nadarjenost. Ko sem živela v Velenju, so mi vsi govorili, da se moram preseliti v Ljubljano, če želim uspeti. Poznanstev nisem imela, pa mi je ravno tako uspelo stopiti na pot, ki sem si jo želela. Verjeti moraš vase in biti močna osebnost. Če imaš še tisto nekaj nedoločljivega, čemur po domače rečemo tudi 'žmoht', potem je to to.

Bili ste v vlogi voditeljice, zdaj ste v vlogi žirantke v novem tekmovalnem pevskem šovu Nova zvezda Slovenije. Vas bodo kaj zasrbeli prsti, da bi zamenjali vlogi?

Nikoli ne reci nikoli. V življenju rada sprejmem izzive. V zadnjih letih sem sicer opazila, da se je od mojih začetkov zelo spremenil tudi voditeljski svet. Zanimivo je gledati mlajšo generacijo voditeljev ... So veliko bolj sproščeni in ne skrivajo niti svojih narečij, kar je bilo v mojih časih še nesprejemljivo. Seveda bi sprejela tudi voditeljski izziv, vendar ne vsakega in ne za vsako ceno. Zdaj drugače gledam na stvari kot nekoč.

Kakšni ste sicer kot žirantka?

Sem mila, vendar pravična. Zavedam se odgovornosti, ki mi jo ta vloga prinese. Tudi sama sem svoje prve korake na glasbeni poti naredila na podobni avdiciji. Bila sem sramežljivo dekle, ki je prepevalo le zase za zaprtimi vrati sobe, kjer je nihče ne sliši. Če takrat Oto Vrhovnik v meni ne bi prepoznal potenciala, bi moja pot morda krenila tudi v kakšno drugo smer, kar bi bilo škoda, saj v svojem delu zares uživam. V življenju je treba iskati potencial v ljudeh, pri čemer moraš biti realen in iskren, znati pa moraš sprejeti tudi kritiko. Če je konstruktivna, potem je vedno dobrodošla.

Tudi sinova kažeta glasbene gene. Kako bi gledali na to, če bi se prijavila na tovrstni šov, in kakšen nasvet bi jima dali?

Še preden bi se prijavila, bi jima dala vedeti, da je kilometrina pomembna. Dobro je, da imata izobrazbo o tem, kakšna je pravilna tehnika petja, najti moraš svoj prepoznavni slog, ki te loči od drugih. Če pa imaš zraven še karizmo, potem je to paket, s katerim lahko brez skrbi stopiš tudi na tekmovalni oder.

Kateri uspeh v več kot 20-letni karieri štejete za največjega?

Vesela in ponosna sem, da po 20 letih, odkar sem pela na festivalu Vesela jesen, kjer sem prejela nagrado občinstva, še vedno lahko delam to, kar imam rada. Ljudje so mi dali možnost prepoznavnosti, da lahko živim od svoje ljubezni – glasbe. Nikoli ne bom pozabila, da mi je bila ta možnost dana, in zato je to zame največji glasbeni dosežek.

Za seboj imate veliko dobrodelnih nastopov, doživeli pa ste tudi že nekaj zlorab, zato ste pri tem precej previdni. Kako sicer gledate na altruizem med medijskimi obrazi, ki to delajo predvsem za lastno samopromocijo?

Vse te stvari so odvisne od tega, kakšen človek si. Vsak zase ve, kje in kako postavlja meje in prek česa je pripravljen iti v življenju. Sama menim, da bi dobrodelnost morala izvirati iz iskrenosti in srčnosti.

Kljub veliki ljubezni do glasbe družino postavljate na prvo mesto. Letos bosta z možem Dejanom Bojičem praznovala okroglo, deseto obletnico poroke. Kaj je recept za dober in srečen zakon?

Res je, avgusta imava obletnico poroke. Skrivnost je v tem, da je treba odnos negovati, vanj vlagati svojo energijo in čas, moraš se imeti rad, se prilagajati ... Imam to srečo, da me mož drži na realnih tleh, tudi ko sama kdaj pa kdaj kam odplavam. V medijskem svetu namreč včasih nimaš realnega občutka za dogajanje okoli sebe. Tudi Dejanova starša sta izredno ljubeča in veliko sem se naučila od njiju, saj sta moja starša ločena. Predvsem so mi vsi skupaj dali vedenje, da v življenju štejejo majhne stvari.

Med ljudmi velja miselnost, da je za odnos bolje, da zakonca ne delata skupaj v istem podjetju. Vidva tega ne upoštevata. Kako vama to uspeva in ali se ne naveličata drug drugega?

Z lahkoto delava skupaj. Seveda se kdaj tudi spreva, kar je normalno v vsakem odnosu, a če se imaš rad in vidiš skupni cilj, potem se vse da in zmore. In čeprav delava v skupnem podjetju, se ne vidiva tako veliko, kot bi si želela. Dejan, ki je gonilna in vizijska sila podjetja, je pogosto na terenu, jaz pa mu pomagam v dopoldanskem času pri administrativnih zadevah.

Imate dva sinova, Maxa in Oskarja. Ali ste se kot človek, odkar ste v vlogi mame, kaj spremenili in kaj sta se sinova naučila vas?

Pred sinovoma je bila moje življenje glasba, zdaj sta na prvem mestu otroka. Materinstvo ti postavi življenje na glavo, a v pozitivnem smislu. Spremenijo se prioritete. Z Dejanom sva družinska človeka, ki se trudiva sinova vzgojiti v srčna, predana posameznika, ki bosta družbeno koristna in odgovorna. Mame smo kot levinje, ki se borijo za otrokovo dobro.

Biti mama je najbolj odgovorna vloga in naloga, ki traja 24 ur na dan, vse dni v letu in do konca življenja. Skozi ta proces se človek veliko nauči tudi o samem sebi.

Vas starejši sin Max hodi h gasilcem. V nekem intervjuju ste dejali, da bi se vpisali tudi sami, saj otroke tam zares naučijo koristnih stvari. Katero gasilsko modrost vas je naučil Max?

Šolanje pri gasilcih je zares koristno ne le za otroke, ampak tudi za njihove starše. Max me je naučil orientacije v prostoru, predal mi je znanje o tem, kako ravnati, če zagori olje na štedilniku, in podobno. Koristni nasveti za vsakodnevno življenje.

Pravijo, da nam je tudi Facebook zrahljal meje zasebnosti, vi tam objavljate kar veliko družinskih fotografij. Se kaj bojite?

Facebook je postal del našega vsakdana, a zavedam se, da previdnost ni nikoli odveč. Zasebnost se trudim ohranjati zase, predvsem kar zadeva naš dom, je to zelo osebna stvar, ki je z Dejanom ne deliva z javnostjo. Trudim se ohranjati zdravo mero vsega, vendar te vedno lahko kaj preseneti. Seveda pa je jasno, da si ljudje želijo vedeti nekaj več o tebi, če si javna oseba, zato iz tega ne delam drame.

Nekoč ste rekli, da bi imeli štiri otroke. Ali ta načrt še velja?

Želje so eno, realnost drugo. Usoda je šla svojo pot. Zdravstvene napovedi pred prvo zanositvijo niso bile najboljše, zato sem se Maxa zelo razveselila. Potem se je stanje izboljšalo in Oskar je bil pravo presenečenje. Oba sta bila darilo, zdaj pa je čas, da bi imeli še kakšnega družinskega člana več, že mimo, ne nazadnje jih štejem 41. Življenje že ve, kako in kaj.

Ste obraz v lepotni kampanji za kozmetični izdelek. Ali imate občutek, da se ženske v resnici ličimo in urejamo zaradi sebe ali drugih?

To je zelo različno, odvisno od posameznice in trenutka hkrati. Sama se včasih naličim tudi zgolj zaradi sebe. Kadar pride dan, ko potrebujem nekaj, da me dvigne, lahko tudi puder in malo maskare naredita čudež. Na splošno sem rada urejena zaradi sebe, če kdo kaj pohvali, pa seveda tudi ni prav nič narobe. (smeh)

Natalija Verboten: Bolečina duše je močna kot zobobol

Pred desetimi leti ste spregovorili o postopku laserske korekcije podočnjakov. Se bojite staranja in gub ter kaj je skrivnost estradnic, da v primerjavi z 'običajnimi ženskami' tako dobro skrivate svoja leta?

Vsakemu leta prinesejo tudi fizično propadanje, a se starosti in gub ne bojim. Govorijo svojo zgodbo in prinašajo življenjsko modrost. Če zdravo živiš, lahko tudi staranje nekoliko upočasniš. Uporabljam kakovostno kozmetiko, na vsake pol leta obiščem tudi dr. Glumičiča, ki mi naredi nežno botoks terapijo. Tudi sicer nimam zadržkov glede lepotnih operacij, če so le v pravi meri. Ne maram pa pretiravanja in prestopanja meja pri ničemer v življenju, niti pri lepotnih popravkih. Tudi kadila ali pila nisem, ker sem tak tip človeka, da ga tovrstne razvade ne premamijo. Sinova sta moja mala vsakodnevna fitnes trenerja, ki skrbita, da se dovolj gibam, jem petkrat na dan. Vse to se nekje mora poznati. (smeh)

Pogosto menjate barvo las, pričeske pa skoraj nikoli. Bili ste rdečelaska, temnolaska, blondinka, zdaj ste rjavolaska. S katero barvo las se najbolje počutite?

Ženske se z barvami las izražamo, včasih tudi iščemo sebe. Spomnim se obdobja, ko sem bila blondinka ... Čeprav se to nikakor ni skladalo z mojim videzom in karakterjem. Rdeča je bila super, ker je ognjevita barva, vendar je bila težavna za vzdrževanje. Najbolje se počutim v rjavi barvi, ki mi jo je podarila mati narava. Res, da mora zdaj že včasih k odtenku prispevati tudi frizer, a narava že ve, kaj komu nameni. (smeh)

Skladba Rdeč ferrari vam je prinesla prepoznavnost. Je rdeča tudi sicer med vašimi ljubšimi barvami?

Res imam rada žive in močne barve. Rdeča mi je med ljubšimi, prav tako ciklamna in ognjene barve na splošno. Po horoskopu sem strelka. (smeh)

V nekem intervjuju ste dejali, da so se stvari, ki ste jih med 20. in 30. letom urejali v glavi, nato postavile na svoje mesto. Pri tem vam je pomagal tudi psihiater. Vas ni bilo strah, kako vas bo dojela družba?

Šla sem k psihiatrinji, s katero sva se skoraj deset let ukvarjali s tem, da sem sprejela samo sebe. Nisem se znala imeti rada. Prišla sem v medijski svet, ki zna biti lep in zelo krut hkrati. V njem moraš ostati na realnih tleh, saj doživljaš velike turbulence tako takrat, ko si na vrhu, kot takrat, ko si na dnu ali doživljaš medijski linč. Pritiski so veliki in z njimi se moraš znati spopasti, da lahko preživiš. Najboljši nasveti so bili povezani z navodili, kako imeti rad samega sebe. Čeprav mi je takrat marsikdo svetoval, naj o teh svojih obiskih molčim, sem se odločila spregovoriti, a žal je ta tema tabu še dandanes. Ne razumem, zakaj. Če te boli zob in greš k zobozdravniku, te nihče ne gleda čudno. Ljudje pozabljajo, da je enako močna lahko tudi bolečina duše.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Tibor Golob za Bumerang, d. o. o.

Priporočamo