Natalija Verboten: Prvo punčko je podarila

Lea: Kakšna je bila Natalija kot majhna deklica?

Natalija: Brezskrbno otroštvo sem nekje do petega leta preživljala na deželi. S starši smo namreč do takrat živeli pri babici in dedku na kmetiji. Spoznavala sem naravo, živali, domača opravila in se igrala v skoraj povsem fantovski družbi, ker je bila na sosednjih kmetijah samo ena deklica. Takrat sem se zaljubila v življenje na deželi, ki sem ga vseh 24 let pozneje, ko sem živela v mestu, močno pogrešala.

Prvih pet let sem bila zelo samozavesten otrok, s prihodom v mesto pa sem se zaprla vase, ker me mestna družba ni sprejela. Prav tako sem se zase držala tudi v najstniških letih in se po šoli umikala v svojo sobo, kjer sem brala in poslušala džez.

Lea: Kaj si si želela postati?

Natalija: Kot otrok knjižničarka, učiteljica, kuharica pa še kaj!

Lea: S čim si se najraje zaposlila? So to bile igračke, punčke …?

Natalija: Punčke! (smeh) To pa ne, mi smo se kot otroci na deželi zaposlili s čisto drugimi stvarmi. Rada sem spoznavala naravo, veliko smo se igrali v gozdu, na travniku, skrbela sem za živali, rada sem pomagala pri domačih opravilih. Veliko smo se lovili, skrivali, plezali po drevesih, se gugali. Svojo prvo punčko sem dobila šele v prvem razredu. Kakšnih 14 dni po tem, ko sem jo dobila, so nam v šoli razložili, da se otroci v Afriki nimajo s čim igrati. V dobri veri sem jo podarila Unicefu.

Lea: Kdaj si prišla v kritično obdobje odraščanja in pubertete?

Natalija: Razvila sem se zelo hitro, tako da se je puberteta pri meni začela že pri 11 letih. Razen jezikanja in tega, da sem mislila, da sem najpametnejša na svetu, se mi zdi, da me ni preveč grabilo. Vprašanje pa je, kaj bi o tem povedali moji starši. (smeh)

Lea: Kako si preživljala dneve poleg tega, da si hodila v šolo?

Natalija: Vem, da sem proti koncu OŠ dobila računalnik commodorre 64 in sem s fanti tekmovala v igricah, v katerih smo dirkali z avtomobili, motorji, tekmovali v tetrisu ...  V prvem letniku srednje šole sem se vpisala k folklori, a sem po prvi enici, ki sem jo dobila pri zgodovini v prvem mesecu, to opustila in se bolj posvetila šoli. V tretjem letniku sem med vikendi že začela redno prepevati v bendu in si služiti svoj denar.

Lea: Kako te je najbolj ‘razganjalo’ oziroma kakšne vragolije so ti šle po glavi?

Natalija: Nič pretiranega. (smeh) Ko sem bila stara pet let, smo imeli pri dedku in babici koline. Medtem ko so odrasli delali, je bilo meni in družbi otrok dolgčas. Zato sem jih povabila k edini sosedi, ki je bila stara štiri leta in oddaljena dobrih šest kilometrov, da jim pri njih doma pokažem, kako se skuha kava. Tako sem gručo sedmih otrok odpeljala peš k njim domov in jim skuhala kavo. No, potem so nas pa starši že našli ... in je bila huda ura. (smeh)

V prvem razredu sem po dvotedenski odsotnosti zaradi bolezni prišla v šolo in že takoj zjutraj izvedela, da zadnjo uro pišemo test. V naglici sem si izmislila, da mi je zdravnica naročila, da moram ravno takrat dati kri. Bala sem se učiteljice, ki nas je za vsako slabo oceno pred razredom pošteno osramotila oziroma smo jih včasih dobili celo po riti.

Mami se je doma zdelo sumljivo, da sem prišla tako hitro iz šole. Odgovorila sem ji samo, da smo s šolo obiskali ‘balaratorij’  (nisem namreč vedela, kako se reče laboratoriju). Ker smo takrat komaj prvo leto živeli v Velenju, je mislila, da smo imeli kak izlet na okoliški hrib, ki ga še ne pozna. Ko se ji je čez čas posvetilo, je bila spet huda ura …

Lea: Si kdaj pobegnila od doma?

To ne, sem se jim pa enkrat skrila, da so me iskali vse dopoldne.

Lea: Kdo je imel v vaši družini glavno avtoritativno vlogo in koga si sama najbolj ubogala?

Natalija: Stroga sta bila kar oba, ko pa je oče povzdignil glas, sem vedela, da zdaj pa res ni več heca.

Lea: Včasih dekleta obsojajo starše, ko jim določijo uro prihoda. Si sama imela strogo vzgojo?

Da, in tako je bilo čisto prav.

Lea: V kakšni vlogi se nekoč vidiš kot starš?

Natalija: Upam, da bom skupaj z možem otroke dobro pripravila na njihovo samostojno življenje.

Lea: Boš stroga mamica?

Natalija: Da, vzgojo, za katero predvidevam, da je pravilna, bom pri svojih otrocih začela udejanjati že od samega začetka, ker vem, da bo v nadaljnjem življenju zato otrokom lažje in boljše.

Lea: Kaj misliš, da je pri vzgoji najbolj pomembno?

Natalija: Da daješ zgled tega, kar od otrok tudi zahtevaš. Težko je na primer od otroka zahtevati vestnost, če sam nisi vesten.

Lea: Kje so meje, do katerih si sama lahko šla pri svojih starših, in kakšne bi sama postavila pri svojih otrocih?

Natalija: O mejah niti ne razmišljam, so vedno odvisne od okoliščin. Težko govorim za vnaprej, ampak se mi zdi, da ogromno pozitivnih izkušenj preneseš od staršev. Nekaj jih spremeniš in nekaj dodaš iz novih življenjskih izkušenj in situacij.

Lea: Dandanes imajo otroci že vsega preveč. Kako sama gledaš na materialne stvari, s katerimi starši prikrito kompenzirajo svoj izostanek pri vzgoji oziroma času, ki ga namenijo otrokom?

Natalija: Če se spomnim na svoje otroštvo, ima čas, ki ga starši preživijo z otrokom, neprecenljivo vrednost v primerjavi z vsemi materialnimi dobrinami, ki jih otrok dobi.

Lea: Do katere meje misliš, da denar kroji vzgojo otroka?

Mislim, da se je treba potruditi, da denar ne kroji vzgoje otroka.

Lea: Kako bi sama recimo zaposlila svoje otroke, da se ne bi prepustili cesti in nepravilni družbi?

Natalija: Najprej s pravilno izbiro lokacije življenja, potem z opravili doma, obenem pa z nenehnim dopovedovanjem, kaj je prav in kaj ne, kakšna družba je prava in kakšna ne, in seveda z nadzorom.

Lea: Si ena redkih pevk, ki ima velik posluh za socialno ogrožene otroke. Kaj ti to pomeni?

Natalija: Veliko mi pomeni to, da kljub njihovi bolezni ali težki življenjski izkušnji vidim nasmeh na njihovem obrazu.

Lea: Si kdaj doživela, da so se ti otroci res zasmilili?

Natalija: V domu Malči Belčeve sem srečala otroke z izjemno pretresljivimi življenjskimi izkušnjami.

Lea: Kaj misliš, da bi se moralo spremeniti, da bi se ljudje začeli bolj zavedati, da je na prvem mestu družina, in ne kariera, po kateri stremi večina delovnih staršev?

Natalija: Spremeniti bi se morale življenjske vrednote družbe in po­sameznika.

Lea: Kako si bosta z Dejanom porazdelila vloge v družini?

Natalija: Po mojem bo on oče, jaz pa mama. (smeh)

Lea: Kdo bo imel oziroma že ima zadnjo besedo?

Natalija: Upam, da bo imel Dejan vedno zadnjo besedo: “Da, draga!”

Za druženje premalo časa

(Odgovarja Natalijina najboljša prijateljica Brigita Stvarnik Novak)

Kdaj sta se z Natalijo spoznali?

V srednji šoli.

Se morda spomniš kakšne zanimive prigode, ki sta jo skupaj doživeli?

Najbolj mi je ostal v spominu skupen obisk koncerta skupine Aerosmith na Dunaju, na avtobusu, polnem pravih rokerjev, midve pa v petkah. Bilo je super, takoj naslednje jutro pa je imela Natalija avdicijo na RTV Slovenija za narodno-zabavno oddajo. Seveda jo je uspešno opravila kljub prekrokani noči.

Koliko časa si vzameta za negovanje prijateljstva?

Velikokrat premalo … Ampak se trudiva, da sva vedno na tekočem, če ne drugače, pa po telefonu.

Te je Natalija kdaj pustila na cedilu ali te razočarala?

Ne!

S čim te je najbolj razveselila?

S tem, da je to, kar je, in da se nanjo lahko vedno zanesem.

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del