Nataša Bešter: Praznični obisk

Nataša Bešter: Praznični obisk (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
31. 12. 2015

V predprazničnem času je Story obiskal eno izmed najprepoznavnejših televizijskih družin pri nas. Na popoldansko druženje ob vroči čokoladi se je namreč povabil k družini Bešter, ki tako kot večina slovenskih družin praznike rada preživi skupaj. O njihovih navadah, spominih, delu in uspehih smo se tokrat pogovarjali s simpatično Natašo, ki nas je s pripovedjo popeljala vse tja na začetek ...

Nataša je selitve v novo hišo vesela tudi zato, ker lahko v njej postavi veliko jelko.
Nataša in Dino bosta novo leto pričakala v družbi televizije, saj bo njuna Ana vodila silvestrsko oddajo na TV3.
“Sicer pa sva Davidu obljubila, da bomo šli na kakšno predstavo v Ljubljano, in ko se ob tem svetijo očke njemu, se tudi nama. To so tiste radosti, ki jih otroci imajo in so neprecenljive.”

Story: Ste ena od tistih družinic, s katerimi bi zlahka posneli kakšno simpatično televizijsko serijo. Ste si bili od nekdaj tako blizu ali je lažje, ko otroci odrastejo?

Ano sva imela res zelo mlada. Jaz sem bila v osmem razredu, ko je v Škofjo Loko prišel igrat rokomet svetlolas fant iz Selške doline, in vanj sem se takoj zaljubila. Čeprav sem bila najmlajša rokometašica v ekipi, mi ga je uspelo osvojiti, in čez štiri leta se nama je rodila Ana. Seveda v svoji zaljubljenosti nisva niti pomislila, da bo v četrtem letniku gimnazije težko imeti otročka, a sva zmogla, predvsem zato, ker sva se imela res rada in sva ves čas namenjala Ani. Sama sem potem še nekaj let študirala in živela sva s skromno Dinovo plačo. Nič si nismo privoščili, a smo bili zelo srečna mlada družinica. Prav zaradi tega pa smo bili še bolj povezani. Čeprav je Ana zdaj že mamica, smo še vedno zelo povezani, se imamo radi in si pomagamo, če le lahko. Včasih se smeji, ko ji omenim, da sem jaz pri njenih letih imela že 17-letno hčerko, in zdaj pravi, da naju še bolj občuduje, ko ve, kako lepo sva jo vzgajala in se veliko ukvarjala z njo ...

Story: Zakaj pa ste si navadno skočili v lase?

Pravzaprav se je to zgodilo zelo malokrat. Ana je bila zelo priden otrok, veliko smo bili skupaj in ni bilo kakšnih posebnih vzrokov, da bi se prepirali. Tudi po tem, ko so s sošolkami pozneje šle kdaj zvečer ven, sva bila ponavadi midva tista starša, ki sva jih šla potem iskat in pripeljala domov ... Konstruktivnih prepirčkov je bilo še največ, ko smo snemali TV-oddajo Avantura. Takrat so se bolj kresala mnenja o tem, kaj, kako in s kom bomo snemali. Jaz sem v družini bila vedno tista, ki sem malo 'bremzala', Ana, Dino in Taiji Tokuhisa, s katerim smo oddajo snemali pet let, pa so bili zagovorniki čim bolj adrenalinskih športov, če je bilo bolj nevarno, bolj so me dražili. (smeh)

Story: Pa je skupno televizijsko delo vplivalo na odnose med vami, jih izboljšalo, morda postavilo na preizkušnjo?

Zdaj smo spet združili moči, saj so Ano povabili k vodenju oddaj Moj dan na televiziji TV3 Medias. Ana pripravlja in vodi oddaje v živo v studiu, midva pa sodelujeva s prispevki na terenu. Zaradi tega se veliko usklajujemo in načrtujemo vsako oddajo posebej. Zelo lepo se mi je zdelo, ko mi je Ana pred kratkim rekla, da je zelo vesela in ponosna, da spet delamo skupaj. To je kar pobožalo mojo dušico, res. Sicer pa zadnjih nekaj let nismo snemali z Ano, ker je bila na porodniškem dopustu, prej pa je imela veliko dela s svojimi svetovanji. Ana je namreč magistra sociologije in je svetovalka za medosebne odnose. Zadnja leta pripravlja tudi delavnice in predavanja za mlade starše. Mislim, da je skupno delo naše odnose samo še poglobilo, saj smo se velikokrat zavedali, da smo lahko dobri in uspešni tudi zato, ker se lahko drug na drugega zanesemo in si pomagamo.

Story: Malo je družin, ki bi se tako kot vi tako dolgo in tako obsežno ukvarjala s televizijo. Kot zunanji opazovalec si lahko mislim, da je takšen način dela precej hektičen. Se motim ali je organiziranje skupnega prostega časa za vso družino mačji kašelj?

Res je, sploh v času Avanture smo morali načrtovati vsak dan posebej, in to za tedne in tudi mesece vnaprej. Poleg drugih snemanj je bila Avantura zelo posebna tudi zato, ker smo vsak mesec imeli v oddaji znane Slovence, ki so si morali za našo oddajo vzeti nekaj dni in biti zelo pogumni. To je bila tekma, to so bile sekunde, točke, in to pri vseh sodelujočih res ni bil mačji kašelj. Še zdaj si velikokrat čestitam, kako nam je uspelo posneti zraven še nekaj silvestrskih Avantur, kjer smo na snemanje povabili več kot 40 gostov, snemali več dni, izpeljali vse 'v nulo' in dosegli rekordno gledanost oddaje, takrat na TV Pika, premagali vse velike televizije in domov odnesli viktorja za najboljšo oddajo. In to se je zgodilo prvič, da je tako majhna ekipa, s tako malo denarja, premagala vse večje TV-hiše. (smeh)

Story: Sicer pa ima le malokatera oddaja na slovenskih televizijah tako dolgo tradicijo kot vaša Štiri tačke. Je tudi tukaj recept za uspeh ljubezen do tega, kar počneš?

Ja, res je. Naše Štiri tačke bodo naslednje leto praznovale 20. rojstni dan. Je pa res, kar ste rekli, v oddajo je vloženo veliko ljubezni do živali, veliko potrpežljivosti in veselja, sicer oddaje že dolgo ne bi bilo več. Je pa res, da smo v vseh teh letih spoznali veliko poslovnih partnerjev, s katerimi smo spletli lepe odnose in postali prijatelji. Gre za zaupanje, ki smo ga pridobili v vseh teh letih s poštenim in trdim delom.

Story: In glede na to, da gre za skupen družinski projekt, je pravzaprav tudi oddaja nekako član družine, kajne?

Seveda, saj so tudi živali del naše družine, odkar pomnim. Sama sem domov očetu za rojstni dan že kot punčka prinesla majhnega kužka mešančka, potem muco in še kaj. No, ko sva z Dinom ustvarila svojo družino, sva domov takoj prinesla tudi mucke in kužke, tako da je Ana odraščala z njimi, za kar nama je še danes hvaležna. In najina vnučka David in Dan imata tudi to srečo, da lahko kobacata ob Bajki in Zoyi, ki ju imata zelo radi, in kadarkoli prideta, sta tako veseli, da ju komaj pomirimo.

Story: Hišni ljubljenčki brez dvoma povežejo ljudi ... Tako ste tudi sami spletli prijateljstvo z nekdanjim predsednikom države Janezom Drnovškom, kajne?

Ja, to je bilo lepo prijateljstvo. Za 100. oddajo smo na predsednikov urad poslali pismo in ga povabili v oddajo. Bili smo zelo veseli, ko se je vabilu odzval, in nad Ano, ki je bila takrat mlada voditeljica, je bil zelo navdušen. Mislim, da mu je vsa vprašanja stresla iz rokava ter 'korajžno' odšla z njim in Brodiejem na sprehod, in takrat resnega predsednika je Ana kar nekajkrat nasmejala.

No, doktor Drnovšek nas je potem z Brodiejem tudi obiskal na našem domu na Katarini in z nami preživel prijetno dopoldne, naša bernka Tisa in Brodie pa sta se igrala na vrtu. Po tistem nas je vedno povabil na srečanja novinarjev in vedno tudi osebno prišel poklepetat z nami. Vsako leto se je spomnil na nas tudi ob praznikih. Tisa in Brodie sta bila tista, ki sta nas povezala s predsednikom države, in na to bomo vedno ponosni.

Story: Zdaj imate že vnučka ... Kako sta vplivala na vašo dnevno dinamiko?

Štiriletni David in enoletni Dan sta naša sončka. Prav vnučka sta bila velik vzrok, da sva se pred enim letom preselila s Katarine, kjer smo živeli 15 let, nazaj v Škofjo Loko. Imamo hišo, ki je blizu doma Anine družinice, in zdaj si veliko lažje pomagamo, ker smo blizu tudi doma. Včasih zjutraj peljeva Davida v vrtec, da ni treba Ani oblačiti obeh fantkov ter hoditi ven, in velikokrat skuham kosilo še za Ano in otroka, ker je Rok v službi. Tako izkoristimo čas tudi za druženje in se imamo lepo. Sploh poletni meseci so bili letos pri nas na vrtu najlepši tudi za Davida in Dana, saj sta se lahko igrala na travi, dedi jima je vsak dan postavil bazenčke, peskovnik ... Je pa vsekakor bolj živahno, včasih tudi naporno, ampak ko se mala škratka stisneta k tebi, je to nekaj najlepšega na svetu.

Story: Pa bi rekli, da jih še bolj pocartate, kot ste Ano?

Na drugačen način. Za Ano sva si res vzela veliko časa, ko je bila majhna. Bila je ves čas z nama, s seboj sva jo vzela povsod, tudi na rokometne tekme in celo na priprave sva hodili z Dinom. Če bi bila zdaj v pokoju, bi bila še boljša babi in dedi, tako pa imava dve zahtevni službi, dve zahtevni psički, veliko dela s hišo, Dino je tudi Domačićev terapevt, ampak ja - za vnučka vedno najdeva čas, saj se zavedava, da prehitro rasteta in je škoda zamuditi vsak trenutek z njima.

Story: Pravijo, da hčerke številne lastnosti navadno prevzamejo po materi. Ste morda pri Ani opazili kakšne svoje materinske vzorce?

Ko je bila Ana majhna, so vsi govorili, da je čista kopija Dina. Seveda sem bila ponosna na to, saj ima Dino zelo lep značaj, in imeti dva taka človeka pri hiši je res lepo. Seveda pa ima Ana tudi veliko stvari po meni in zdi se mi, da vedno več. Sploh pa to, da ji je družina na prvem mestu in bi zanjo naredila prav vse. V tem sva si najbolj podobni! Mogoče tudi v tem, da sva videti neustrašni, pravi levinji, s sva nežni in topli osebi, ki se preveč razdajava za druge.

Story: Mimo pohvale pa ne moremo: vau, kakšna babi! Dobite večkrat podobne komplimente?

(smeh) Včasih pa res. No, jaz se malo pohecam, da če bi Ana imela otroke bolj zgodaj (David se je rodil, ko je imela Ana več kot 30 let), bi bila jaz lahko že prababica. (smeh) Moram priznati, da so bila zadnja leta zelo stresna. Umrl mi je oče, s katerim sva bila zelo povezana, prodajali smo staro hišo in gradili novo, ob vseh teh snemanjih in akcijah ... In me je vse skupaj malo 'zmatralo', ampak zdaj je vse to za nami in gremo s pozitivno energijo naprej. Zdaj bo spet malo več časa tudi za rekreacijo in čas samo za nas, saj to potrebujemo in to nas bogati ter osrečuje.

Story: Nekje sem namreč zasledila, da ste rekli, da sta vas vnučka prav pomladila, kajne?

To pa zagotovo. Z dedijem z največjim veseljem pripravljava kosila in vse drugo zanju. Tudi v trgovini zdaj kaj kupiva samo še za Davida in Dančka, midva potrebujeva vedno manj. (smeh) Najlepše pa nam je, kadar smo skupaj, in to človeka pomladi. Kadar David prespi v svoji sobici, ki jo ima v najini hiši, je najlepše to, ko ponoči prihlača v najino posteljo in se stisne k nama, da skupaj zaspimo do jutra. In z njim pride tudi naša psička Zoya, ki sicer zvesto spančka pri njem. (smeh)

Story: Ste letos že nakupila vsa darila? Kaj si sicer navadno podarjate?

Naša darila so ponavadi taka, ki pridejo prav. Za Anino družinico največkrat pripravim veliko košaro domačih izdelkov, za vnučka pa morata biti zraven kakšno oblačilce in igračka. Sicer pa sva Davidu obljubila, da bomo šli na kakšno predstavo v Ljubljano, in ko se ob tem svetijo očke njemu, se tudi nama. To so tiste radosti, ki jih otroci imajo in so neprecenljive. Midva pa sva si letos 'podarila' posebno, masivno knjižno omaro, v kateri je poseben prostor za našega viktorja. Ravno sinoči sva jo dobila in sva navdušena. Samo ta nama je še manjkala v dnevni sobi in nanjo sva čakala eno leto. Imela sva veliko srečo, da sva spoznala Danijelo in Andreja Kovšeta iz Ljubečne. Andrej ni le en od najboljših mizarjev, kar sem jih kdaj srečala, ampak je tudi zelo srčen človek. Ko sta z Danijelo prišla k nama, je takoj vzel svinčnik in skiciral tako lepo omaro, da sva jo potem komaj dočakala. Andrej je potem sam naredil še poseben okvir iz deščic našega parketa, vgradil posebno lučko, ki osvetljuje viktorja, in dodal še dodatne poličke za moje slončke, ki jih zvesto zbiram že vse življenje. Mislim, da je prav vsaka polička posebej narejena s srcem.

Story: Kako pa navadno preživite prihajajoče praznike? Imate kakšno posebno tradicijo?

Midva z Dinom vedno pripraviva božično večerjo. Skrbno skuhava in spečeva jedi, ki jih imajo naši radi. Potem se ponavadi skupaj še malo poveselimo in odvijemo darilca. Letos jih bomo skrili za veliko novoletno jelko, ki sva jo postavila. Končno se mi je izpolnila tudi ta želja, saj v prejšnji hiši ni bilo prostora, zdaj pa imam veliko dnevno sobo in se lahko naše lučke, medvedki in metulji svetijo na večji smrekici ... Silvestrski večer bo letos nekaj posebnega. No, bo doma, na kavču, saj najinih dveh psičk zaradi pokanja ne bi mogla pustiti samih doma. Skupaj bomo in gledali bomo silvestrski program na televiziji TV3, saj ga bo vodila tudi naša Ana. Tudi če bo kakšen spodrsljaj, bo to za naju najlepši program. (smeh)

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story52/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 52/2015

Story 52/2015, od 23. 12. 2015

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri