Pogovor z Natašo Matjašec Rošker: Gledališka uprizoritev je delo skupnosti

Pogovor z Natašo Matjašec Rošker: Gledališka uprizoritev je delo skupnosti (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
30. 1. 2022

Za gledališko igralko Natašo Matjašec Rošker, prvakinjo Drame SNG Maribor, je izjemno leto. Za uprizoritev monodrame Immaculata (Brezmadežna), s katero je lani na festivalu Mittelfest v Italiji navdušila tako občinstvo kot strokovno javnost in medije, je dobila nagrado Adelaide Ristori.

Nagrado, poimenovano po znameniti italijanski igralki iz 19. stoletja, podeljuje Soroptimist International – humanitarni klub soroptimistk iz Čedada za zasluge pri promociji kulture in pomena žensk v družbi najboljši igralki preteklega festivala. Prav tako z Immaculato je odprla mednarodni festival monodrame SOLO v Moskvi, ki spada med najpomembnejše gledališke dogodke ne le v Rusiji, temveč tudi v tujini.

V težko pričakovani predstavi To noč sem jo videl, ki je nastala v koprodukciji mariborskega, dunajskega in beograjskega gledališča, je nastopila v vlogi Veronike Zarnik, odrska uprizoritev istoimenskega romana Draga Jančarja pa velja za enega najbolj ambicioznih projektov v zgodovini samostojne Slovenije. Rojena Prekmurka, ki že skoraj poldrugo desetletje navdušuje na mariborskem odru, tako utrjuje status prvakinje in izjemne interpretke tudi najzahtevnejših vlog.

Leto zaključujete z avtorskim projektom, ki ste ga v okviru projekta Kabaret pri Belem zajcu ustvarili s Petjo Labovićem in nosi naslov V luknji Belega zajca ali Where the F* is Alice. Za kakšno uprizoritev gre?

Gre za avtorski projekt, ki je začel nastajati v okviru programskega sklopa Kabaret pri Belem zajcu in je namenjen igralskim pobudam oziroma projektom, ki niso odvisni od drugih programskih pogojev repertoarnega gledališča. Skratka, skoraj idealno polje ustvarjalne svobode. Okoliščine projekta so se zaradi epidemioloških ukrepov večkrat spremenile in zato sva s Petjo spremenila naslov V luknji Belega zajca ali Ne ti meni Alice Once Again. Sicer pa v uprizoritvi odkrivava in slaviva moč gledališke/igralske norosti.

Decembra ste na domačem odru ponovno nastopili z uprizoritvijo Immaculata, ki jo igrate že pet let in s katero ste gostovali na številnih odrih. Kako zahtevna je za igralca monodrama?

Da si boste lažje predstavljali, to je tako, kot da čisto sami brez osebja ali sopotnikov plujete z veliko prekooceansko križarko med valovi oceana. Tako sem se počutila, ko sem igrala v Mehiki v Guadalajari v čudoviti dvorani z dva tisoč sedeži ali pa v Madridu v Teatru Español, kjer je sicer dvorana pol manjša. Prenesti energijo, ki prihaja iz brbotajoče teme avditorija pred predstavo, in potem tišino, ki nastopi pred vstopom v prostor odra in preden je izrečena prva beseda, to so trenutki in stanja, ki so v območju skrivnosti, magičnega in presežnega.

Letos ste dobili nagrado Adelaide Ristori za najboljšo igralko festivala Mittelfest 2020 za uprizoritev Immaculata (Brezmadežna), z Medejo ste gostovali na Češkem in z Brezmadežno v Moskvi, ustvarili ste veliko vlogo Veronike Zarnik v uprizoritvi To noč sem jo videl po istoimenskem romanu Draga Jančarja, če naštejem le nekaj presežkov. Kako bi ocenili letošnje leto?

Z desetko. (smeh) Dobro leto, naklonjeno. Veliko dela in veliko odrekanj je bilo, zato sem hvaležna in vesela.

Znani ste po teh težkih, karakternih vlogah, čeprav vam je blizu tudi komedija. Leta 2017 ste namreč postali komedijantka leta na Dnevih komedije v Celju z vlogo Florence Foster Jenkins v uprizoritvi Glorious!. Katere vloge vas bolj navdihujejo?

Mene navdihujejo avtorski timi in kolegi. To so pogoji oziroma okoliščine, ki me vznemirjajo ali pa frustrirajo. Gledališka uprizoritev je delo skupnosti, in ko igram monodramo, potrebujem to skupnost, sem tudi odvisna od nje in odnosov, ki presegajo profesionalni opis del. Nikjer ne piše, da me Jasmina, ki je 'moja' maskerka, pred predstavo mora objeti ali da mi mora Jasna popraviti ovratnik in me hkrati pobožati, da mi Polonca stisne petko ali da je Gorazd z mano eno uro pred predstavo in mi spušča glasbo, medtem ko se pripravljam. In še veliko je drugih ljudi.

Nataša Matjašec Rošker

Za vami je nedvomno naporna sezona, med prazniki vas ne bo na odru, že na začetku januarja pa se vračate z uprizoritvijo Mačka na vroči pločevinasti strehi. Boste praznične dni izkoristili za počitek?

Niti ne, s Petjo bova vadila do konca, ker potem projekt spet zamrzneva do marca, takoj po novem letu začnemo nov študij, vmes bo treba ponavljati stare tekste, pred nami je tudi blok predstav To noč sem jo videl v Cankarjevem domu, skratka - veliko bo vsega.

Kako si sicer polnite baterije, kako skrbite za kondicijo?

Tako ali tako ves čas telovadim in športam, berem, velikokrat pa samo ležim in strmim v strop ali v televizijo.

To noč sem jo videl je velika uprizoritev, narejena v koprodukciji. Kaj je posebnost tako velikih projektov?

Ključna je organizacija dela, načrt vaj, da proces teče, da ni čakanj, da je čim manj nejasnosti, da se na vajo pride pripravljen. Režiser in avtor dramatizacije Janez Pipan in naši odgovorni so sodelovali brezhibno. V ansamblu smo se zelo zavedali velikosti, veličine in pomembnosti tega projekta, zato smo do procesa, ne glede na delitev vlog, pristopili in vstopili kot eno telo.

Uprizoritev traja kar štiri ure. Najbrž ste po nastopu precej izžeti? Zahteva tak zalogaj kakšne posebne priprave?

Posebnih priprav ne, se pa vse prilagodi uprizoritvi, vse obveznosti običajnega siceršnjega življenja so v tretjem planu ali na čakanju, socialno življenje je tako rekoč izključeno. Uprizoritev zaradi dolžine igramo ob 19.00, torej pridem v teater ob 16.45, in ko končamo, je ura 23.15, ob polnoči sem doma, no, skratka, precej iz tira.

V Mariboru ste po skoraj 15 letih najbrž že precej udomačeni. Se počutite Mariborčanka?

Bi bilo nenavadno, če se ne bi. (smeh) Mislim, da je ljubezen obojestranska.

Zdaj ste že igralka v zrelih letih. Kako se vaše izkušnje oplajajo z energijo mladih kolegov in obratno?

Zelo rada delam z njimi, ker so predrzni, radovedni, ker se dopolnjujemo z idejami, bliski in prebliski, tudi razhajamo se seveda. Pa tudi, če ne igram z njimi, jih rada gledam in opazujem, ker v njih in prek njih gledam prihodnje gledališče, in to, kar vidim, me radosti.

Vam bo prihodnje leto prineslo kakšno posebno igralsko preizkušnjo?

Če bo vse tako, kot naj bi bilo, me čaka še ena plovba. (smeh) Sicer pa nam vsem želim srečno novo leto in dobrodošli v teater.

Napisala: Lena Kreuz // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Story že v prodaji

Story