Nataša Matjašec Rošker: Igra je lepa, a tudi kruta

Nataša Matjašec Rošker: Igra je lepa, a tudi kruta (foto: Aljoša Rebolj) Aljoša Rebolj
Vir: Lady
25. 2. 2018

Nataša Matjašec Rošker zagotovo velja za eno največkrat nagrajenih igralk slovenske gledališke in igralske sfere. Rojena Prekmurka živi in dela v Mariboru, kjer je našla svoj dom in svoje poslanstvo.

Deset let ste že stalna članica SNG Maribor. Se spomnite začetkov na odrih v Mariboru?

Seveda, ker sem nastopila v naslovni vlogi v zelo drzni postavitvi Cankarjeve Lepe Vide v režiji Sebastijana Horvata in scenski postavitvi Petre Veber, ki je zelo vznemirila strokovno javnost in naredila močan vtis na občinstvo. Tako na eni kot na drugi strani je bilo zelo veliko strastnih besed in polemik za in proti. Dobro je, če predstava vznemiri in dvigne prah.

Kakšne izzive vam dajejo vsakoletne gledališke sezone in katera od vseh sezon je bila vaša najboljša?

Bolj kot to, kaj bomo uprizarjali, me res zanima samo s kom: kdo bo režiral, kdo bo dramaturg, scenograf, kostumograf, kdo bo skladatelj, koreograf, prevajalec, lektor ... ker še tako dober ali velik tekst lahko nekompetentna avtorska ekipa popolnoma degradira ali razvrednoti. Prav tako kot lahko napačna igralska zasedba izniči ali zbanalizira idejo cele predstave ali vlog v predstavi. Rada imam močne in sugestivne kolege in avtorske time, ki me spodnesejo s tečajev, soočijo z drugačnim videnjem in razumevanjem splošno dogovorjenih ali sprejetih vrednot in resnic, ki zamajejo moje intimne in profesionalne utečenosti, ki me izzovejo scela. Če ali ko se to zgodi, sem vesela in hvaležna, da sem lahko del teh dogajanj, pa čeprav kot 'fikus' na sceni. In to mislim dobesedno. Obsesija z določenimi 'the vlogami' ali velikokrat ali pri marsikom očitno pogojevanje in vrednotenje igralskega dela prek 'velikosti', da ne rečem konfekcijske številke vloge, se mi je od nekdaj upirala. Jaz hočem več – hočem dobro predstavo.

Delo igralca je pestro in raznoliko. Kaj je tisti čar, ki vas v igralski sferi najbolj pritegne?

Delo igralca je res lahko pestro in raznoliko, lahko pa je tudi morbidno, monotono, postano, polno žolča, trpkosti in grenkobe. Igra je lepa in bleščeča, pa tudi kruta in bedna. Kot vrtnica: prelepi cvetovi, še več ostrega trnja, zelo delikatna in občutljiva, potrebuje veliko pozornosti in nege, da se obvaruje pred ušmi in boleznimi, ki jo skazijo in zadušijo.

Koliko je sploh lahko igralec kreativen pri ustvarjanju kakšnega lika?

Pri ustvarjanju lika je zares kreativen samo igralec. Režiser/ka mi svoje videnje ali razumevanje lika lahko samo razloži, opozori na določene poudarke ali jih izpostavi. Polnokrvno vsebino in obliko lika ustvarim/o jaz – mi. Nekateri postopki 'usvajanja lika' so bolj formalni ali zunanji: lega glasu, tiki, ritem ali način hoje, obleka itd., drugi so bolj skrivnostni, metafizični – levitve, metamorfoze, čudenje življenju in vsemu živemu in seveda samemu sebi.

Če se dotakneva še filma. Leta 1991 ste postali igralka leta za vlogo Laure v legendarnem filmu Babica gre na jug. Potem v filmih Ruševine (2005) ter Traktor, ljubezen in rock'n'roll (2008). Kakšni so vaši spomini na te filme?

Prav dobri in predvsem polni anekdot in smešnih peripetij.

Če bi primerjali gledališko delo in delo igralca pred kamerami, kako doživljate eno in drugo?

Resnično obožujem in zelo cenim francosko igralko Isabelle Huppert. V Sloveniji jo poznamo predvsem kot filmsko igralko, vendar je gospa Huppert tudi zelo aktivna, angažirana in radikalna gledališka igralka. Na podobno vprašanje vedno odgovori: "Ne razmišljam o tem, grem in naredim, kar imam za narediti." Sprva me je suhoparnost njenega odgovora razočarala, po razmisleku pa sem spoznala, da je to odgovor, ki naše igralsko delo obvaruje pred poenostavitvami, banalnostjo in trivialnostjo. Tako da "ne razmišljam o tem, grem in naredim, kar imam za narediti".

Kakšne vloge so za igralca najtežje? Katera vloga je bila za vas največji izziv in zakaj?

Problem ali težava nikoli ni v vlogi, ampak v egu igralca/ke. Če se ne spopadaš in premaguješ ali pa vsaj brzdaš ega, je vse težko. Če si naravnan k samopoveličevanju ali k samopomilovanju, je prav tako težko. Najtežje si je priti na čisto s samim seboj, se razbremeniti in osvoboditi samega sebe. Je pa to, vsaj jaz mislim tako, pogoj za pot v neznano, kar vloga tudi je – popolna neznanka, X z neštetimi in neskončnimi možnostmi.

Igra je lepa, a tudi kruta

Prejeli ste številne nagrade. Tudi nagrado Prešernovega sklada za igralsko kreacijo in soavtorstvo besedila Get famus or die trying, Elizabeth 2. Kakšen mejnik so tovrstne nagrade za igralca?

Vsak, ki nagrado dobi, je vesel. Nagrada je referenca, je priznanje, da je tvoje delo kakovostno, da presega standarde, da izstopa iz povprečja – tako kot povsod drugje po svetu. Čestitke vsem letošnjim Prešernovim nagrajencem.

Ena odmevnejših predstav, s katerimi ste prepričali tudi na mednarodnem festivalu lutkovnih gledališč na Poljskem in nato prejeli še grand prix na Bienalu lutkovnih gledališč, je bila Puškinova Pravljica o carju Sultanu, o njegovem sinu, slavnem in mogočnem junaku knezu Gvidonu Saltanoviču in o prekrasni carični labodki. Že sama po sebi je pravljica nekakšen vrhunec preoblikovanja ljudskega izročila. Kako ste sprejeli vlogo?

Dala mi je veliko potovanj – od Kube, Sankt Peterburga, Omska v Sibiriji, kjer me je zeblo kot še nikoli, Lomže na Poljskem, mesta blizu Auschwitza – ogled ostankov koncentracijskega taborišča me je prizadel bolj, kot bi z besedami lahko opisala, do mestec na Madžarskem, Prage ... Skratka, veliko je krajev in ljudi, ki jih nikoli ne bi obiskala ali spoznala ... in predvsem fantastično otroško publiko, ki je bila povsod drugačna. Medtem ko so ruski otroci besedilo predstave govorili hkrati z menoj, so kubanski peli in plesali, na festivalu v Pragi smo igrali za študente lutkarstva in bili zato pod hudim drobnogledom ... veliko lepega se je dogajalo.

Igra je lepa, a tudi kruta

Igralska pot je tudi nekakšna pot 'svobode'. Ni delo, za katero bi rekel, da je kot delo nekoga, ki po študiju zajadra v javne sfere. Z igralstvom ste spoznali tudi preživitvene strategije. Vse do tistih težjih. Ko se tega naučiš, stopiš korak naprej. Kakšno 'svobodo' vam danes daje?

To se samo tako reče, v resnici je igralska pot polna kompromisov, srečnih ali pa nesrečnih naključij, velikokrat moraš stisniti zobe in pesti, včasih letiš, včasih pa se zelo težko pobereš; igranje ni igračkanje, se pa usoda rada poigrava z nami. Jaz sem bolj kot 'pameti' od nekdaj sledila intuiciji in instinktu in tako ravnam še danes. Nikoli pa nisem povsem obupala, se predala ali nehala upati.

Če se dotakneva še letošnje gledališke sezone: Bili ste v predstavi Hamlet (vloga Gertruda), kaj vas še čaka in na kaj se pripravljate?

Lanska sezona je bila zelo pestra in dobro sprejeta pri domači in tudi mednarodni publiki, zato me čaka predvsem veliko ponovitev na domačem odru, veselim se gostovanja Medeje in Brezmadežne na festivalu v Bogoti, če bo vse po sreči, se bomo letos z Brezmadežno spet odpravili na gostovanje v Mehiko, v februarju se veselim nastopa Brezmadežne na odru HNK v Zagrebu, s predstavo Glorious! veliko gostujemo in potujemo po Sloveniji ...

Tako da se dogaja veliko, kaj vse še bo, pa takrat, ko bo.

Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor, Aljoša Rebolj

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri