Nataša Matjašec Rošker: O naju z možem kroži veliko špekulacij

Nataša Matjašec Rošker: O naju z možem kroži veliko špekulacij (foto: Aljoša Rebolj) Aljoša Rebolj
Vir: Lady
2. 8. 2017

Nataša Matjašec Rošker je znan obraz z gledaliških desk in televizijskih zaslonov. Nazadnje je nase opozorila v predstavi, posvečeni spominu pokojnega gledališkega umetnika Tomaža Pandurja, z naslovom Brezmadežna. Velja za prvakinjo mariborskega gledališča, ki je poročena s šarmantnim direktorjem SNG Maribor Danilom Roškerjem. Z nasmehom pove, da se v štajerskih koncih o njiju pojavlja nemalo tračev.

Natašo je umetnost od nekdaj privlačila, zato se je že kot osnovnošolka zaljubila v prelepe igralke in njihov poklic, kot srednješolka pa je že vedela, da druge poti kot igralske pravzaprav nima.

"Bila sem v vseh možnih krožkih: likovnem, v skupini izraznega plesa, v gledališki skupini na šoli, v amaterski gledališki skupini v mladinskem klubu, pri pevskem zboru, v glasbeni šoli ... ampak želja biti ali postati igralka se je v moji majhni sanjavi glavi sprožila predvsem zaradi filmov, ki so jih takrat prikazovali na avstrijskem kanalu ORF2. Nisem gledala filmov, gledala sem igralke, kot so Anna Magnani, Ingrid Bergman, Anna Karina, Jean Moreau, Lauren Bacall, Jean Seberg, Melina Mercouri, Bett Davis, Greta Garbo, Marlene Dietrich, Sofia Loren ... Lepota in karizma teh čudovitih igralk sta me dobesedno uročili in želela sem si, da bi jim bila podobna. Najbolj ključna pa so bila gostovanja na amaterskih gledaliških festivalih po Jugoslaviji, ko sem bila že srednješolka, takrat mi je postalo popolnoma jasno, da je oder moje okolje, da so ljudje iz gledališča moje pleme."

Trmasto vztrajala in uspela

Nataši kljub veliki želji in odločenosti v prvem poskusu ni uspel vpis na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. "Uspelo mi je v drugem poskusu, in če mi ne bi, bi prav gotovo še poskušala, ali v Ljubljani ali pa kje drugje v bivši Jugoslaviji. Sprejemni izpiti so stresni, in ker so merila za ocenjevanje talenta zelo abstraktna, sem si po razočaranju težko opomogla. Zelo brezobzirno sem premislila lastno željo po igranju, predvsem pa sem dodobra razčistila z užaljenim egom, za katerega v gledališču in igri itak ni prostora, poskusila še enkrat in bila sprejeta. Je pa prav nenavadno, kako se, odkar živimo v samostojni državi, radi geografsko umeščamo in razvrščamo. Talent ali ustvarjalni potencial posameznika ni geografsko pogojen. Je pa pogoj za vstop izobraževalno ustanovo."

Ko jo vprašam, ali je imela morda kaj težav s prekmurskim naglasom, z nasmehom odgovori: "V mojem letniku smo bili: Prekmurka, Gorenjka, Dolenjka, Primorec in dva Ljubljančana in prav vsi smo bili deležni opazk in kritike na račun izreke. Nekako smo kar pozabili, da ljubljanščina ni splošno pogovorna slovenščina, sploh pa ne knjižna slovenščina. Slovenija je govorno izredno pestra, celo bogata državica, ampak odrski standardi jezika in izreke so v slovenskih gledališčih postavljeni zelo visoko in to je prav. 'Težavo' so mi povzročali zgolj ozki eji. Sicer pa dojemam in izvajam artikulacijske vaje kot igralsko higieno, kot fitnes za govorne mišice ali jutranji džoging."

Špekulacije in trači o njenem zakonu

Ker je Nataša poročena z direktorjem SNG Maribor Danilom Roškerjem, sama pa je igralka v tej ustanovi, se o njiju kot paru pojavlja nemalo tračev. Kako na to gleda Nataša in kako je biti v zakonu, kjer sta dva umetnika? "Haha, jaz sem v zakonu s svojim možem, ki je čudovit človek in s katerim se dopolnjujem in ki me dopolnjuje. O razlogih in kakovosti najinega zakona kroži veliko tračev in špekulacij, ker sva pač priročna kombinacija za neštete nezadovoljneže in hudobneže ampak – ja, z možem se pogovarjam o vsem, tudi o gledališču, nikakor pa ne samo o gledališču."

Natašo povprašam tudi o njenem rodnem Prekmurju, vendar z žalostnimi očmi pove, da je letos popolnoma nepričakovano izgubila starša in da se o Prekmurju zato še ne more pogovarjati.

Brezmadežna v spomin na Pandurja

Nataša navdušuje v drami Brezmadežna/Immaculata, hommage Tomažu Pandurju. Pravi, da je Tomaža sicer poznala, a ni z njim nikoli profesionalno sodelovala. Zanj pravi, da je bil pravi in veliki mojster gledališke umetnosti. "Tomaža sem seveda poznala, ampak nikoli nisva profesionalno sodelovala. V srečanjih in pogovorih pred povabilom v projekt si nisva nikoli prizanašala in prav ta odkrita neposrednost, ki sva jo gojila drug do drugega, je zahtevala določen čas, da se končno srečava v dejanju odra in predstave. Ne znam vam opisati vznemirjenja, ki me je spreletavalo pred začetkom študija. Vsako soočenje z močnimi avtorji gledališča pri meni adrenalin in pričakovanje požene na polno. Zelo redki so mojstri gledališke umetnosti in on je bil mojster z velikim m." Pa vendar ji zaradi njegove smrti ni uspelo sodelovati z njim, je pa zato vesela, da lahko sodeluje s Tomaževo sestro Livio, ki se je podpisala pod predstavo.

Eva Jandl

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri