Pripoved življenjskega sloga ženske z gledaliških odrov me je presunila bolj, kot sem pričakovala. Morda zato, ker je tako neobičajen. Morda zato, ker v vrtincu urbane hipnosti pozabljamo na potrebe, ki jih pričakuje in zahteva naše telo. Tempelj, kot mu pravi igralka Nataša Ralijan.
O tem, kako jo je že pred desetletjem 'srečala pamet' in se predala asketskemu veganstvu, da lenoba ne sme biti izgovor in je treba biti ozaveščen. Pravi, da je stroga do sebe in tolikšno mero strogosti pričakuje tudi od drugih: "Moram biti že kar pošteno pazljiva, da koga ne označim za nemarnega in površnega."
Story: Igralce velikokrat obsojamo, da so nočne ptice. Vi ste nekoč dejali, da vas ob pomanjkanju spanca pomlajujejo raziskovanje pa čutenje in igra. Ali tudi jogo in meditacijo dojemate kot del 'prečiščevanja'?
Zdravnik tradicionalne kitajske medicine mi je predpisal določene vaje, namen katerih je krepitev organov in pretok energetskih poti, ki so malce šibkejši. Temu bi raje dejala jogcanje. (smeh)
Story: Torej nič resnega.
Ne, se tudi ne vidim v tem. Vaje so uporabne in prilagojene mojim potrebam, in zakaj jih ne bi izkoristila. Bo pa držalo, da joga niso le vaje, temveč način življenja. To sem ugotovila že v obdobjih žurov in kajenja, ko sem jo zapostavljala s knjigami (o njej) raje na polički.
Story: Ste pa že skoraj pred desetletjem z jedilnika povsem črtali meso in dobrine živalskega izvora. Kako strogi ste bili do svojega telesa ob prehodu, je bilo naporno tudi s psihološkega vidika?
Dolga leta sem bila vegetarijanka, v veganstvo sem začela prehajati počasi, z vnašanjem ne le prehrane, temveč tudi duhovnega dela, drugačnega mišljenja. Telo je začelo odklanjati meso in veliko ljudi je bilo šokiranih, da so mi začele smrdeti goveja juha, ribe in škampi. Sem bila le velik ljubitelj morske hrane. Ob prehodu mi je bilo zelo hudo, zaradi navade - učili so nas, da mora poleg krompirja in omake biti še trši kos, zato tudi zdaj dodajamo tofu in seitan. Da ohranjamo mešanico teh trdot. Sicer že od malih nog nisem bila pretirano velik ljubitelj mesa, me pa še danes veže na določene spomine.
Story: Kateri so ti?
Prijetna vonja ogrske salame in ocvrtih kalamarov me poneseta v otroštvo. Te smo si privoščili ob posebnih priložnostih nekajkrat letno, na obrokih zunaj domače jedilnice, ogrska pa ... Zame je praznik, silvestrovo in rojstni dan. Kako zanimivo je to, da zdaj moj otrok vsak dan je ogrsko salamo in mu vonj pomeni nekaj povsem drugega.
Story: Zahteva pa ta način prehranjevanja odgovornost, da telesu omogočamo pomembne hranilne snovi. Je to, da je ob veganstvu treba jemati prehranska dopolnila, mit ali resnica?
Še pred leti, v času modne muhe beljakovinskih tablet, sem si tu in tam privoščila kakšno. Veste, človek je nekaj fantastičnega, telo zmore samo narediti ogromno stvari. Nekdo, ki je meso, ni nujno na boljšem kot jaz. Saj nismo vsi enaki. Za nekoga je vegetarijanstvo primerno, za drugega ne. To ne pomeni, da iz ugodja trdimo, da ni, treba je preizkusiti na lastni koži.
Story: Se mi pa zdi, da je biti predan tovrstnemu načinu prehranjevanja v zadnjih nekaj letih postala 'modna muha,' vendar si ne upam trditi, kako ozaveščeni so prehranski ponudniki. Jim lahko zaupate, kako razvita je Slovenija na tem področju?
Nekoč je bilo treba gaziti, zdaj so nam uredili lahko pot. Ni več težko in zavedanje je vedno večje.
Story: Ni zadreg niti v restavracijah?
Nikoli. Morda je do tega prav zaradi številnih alergij in bolezni, ki nas pestijo, veliko spoštovanja. Meni jih je s tem načinom celo uspelo odpraviti.
Story: Tisti, ki vas poznajo, vedo, da strast občutite tudi do vrtička, na katerem samozadostno gojite različne vrste zelenjave. Ga štejete med sproščujoče trenutke hektičnega vsakdanjika?
Seveda, kar sem preteklo leto precej zapostavljala. Naporno ga je imeti daleč, v kraju z nizkimi temperaturami, kjer toplota pride v zemljo kasneje in biodinamičen način posledično ponuja za prekopavanje, zasajevanje in sajenje le določeno obdobje. Imam vsega po malo, za svoje potrebe - od rdeče pese, korenja, solate, koruze, graha, zelja, zelene, ohrovta, brokolija in cvetače do različnih vrst fižola, začimb in čajev. Rada imam le določene stvari. Pravzaprav sem zelo izbirčna! (smeh) Je pa mogoče najti bob zaradi voluharjev. Živalce pridejo kaj pojest in potem sem se z njimi primorana meditativno dogovoriti, naj še meni kaj pustijo.
Story: So pa v preteklosti mediji razplamteli številne diskusije o veganstvu, tudi obsojali starše, ki se za to odločajo že pri prehrani novorojenčkov. Ste bili tudi sami žrtev nasprotujočih mnenj? Predvidevam, da so lahko obremenjujoča.
Ne da bi me to pretirano oviralo. Obstajajo predeli sveta, kjer ne jedo mlečnih izdelkov, so predeli sveta, kjer so odrasli in otroci vegani. Zakaj lahko nekje otrok preživi z zgolj eno pestjo riža na dan? Zakaj ne obsojajo nekoga, ki poje veliko mesa? V Sloveniji imamo lačne otroke, brez možnosti privoščiti si zajtrk, pa o tem nihče ne razpravlja. To je metanje peska v oči.
Story: Kdo ga je 'polomil'?
Vsi ti mlečno-mesni lobiji, še vedno oprijemajoči se teh starih normativov. Veliki dinozavri, ki jih težko premakneš. Šole se borijo za več domače hrane, celo v okoljih, polnih domačih jabolk. Po pravilniku pač morajo kupovati cenejšo hrano. Storjene so absolutne napake, ravno takšne, kot so nam jih počeli starši z gensko spremenjeno koruzo. Pa ne bom zdaj mami zamerila. Vedeti je treba, da so zavedanja zdaj veliko večja, veliko več je možnosti vedeti, primerjati, se odločiti, kaj storiti. O svojem telesu odločamo sami. Sistem želi sužnje in ovce in ljudi držati v primitivnosti. Določa, kakšno pričesko in obleke moramo imeti, kakšen avto voziti in kam hoditi na počitnice. In to, kaj bomo jedli ...
Story: Vi vzamete v roke kakšnega mesojedca?
Če nekdo vpraša, mu povem svoje mnenje. Tudi jaz sem nekoč jedla meso, ne želim se zavesti o tem, kaj se dogaja v klavnicah. Primorana pa sem sprejeti odgovornost. Morda se bo mesojedcu čez leta prikradla misel in bo sam to spoznal. Potrebni so mali koraki. Vse, kar počnemo, počnemo v skladu z lastnim umskim razmišljanjem. A človek je v osnovi nagnjen k lenobi, ker ima raje ležernost kot bolečino. Kot zavedajoče se bitje moramo življenje sprejeti kot darilo, ne kot nekaj samoumevnega in neodgovornega.
Story: Pa pridejo dnevi, ko si rečete, danes je dovoljeno grešiti? S kakšno sladko dobroto ali čim podobnim.
No, tudi mene obiščejo obdobja šibkejše naravnanosti, ko pojem ne ravno zdrav krompir, ko si s paradižnikom naredim gušt, čeprav telo hitro odreagira na hrano, ki ni biološko pridelana. Raziskujem in poskušam spoštovati telo, poskušam delovati z glavo in srcem, in ne na pamet. Lahko si vzamem čips, ampak si poleg skuham zelenjavo in rečem telesu, oprosti, danes bova malce podegustirala. (smeh)
Story: Družabna omrežja so postala kanal, prek katerega ozaveščajo veganski lobiji, je pa res, da vsiljevanje mnenj - predvsem deljenje nazornih posnetkov mesne industrije - lahko vzbudi nasproten učinek. Čemu ta vztrajnost?
To je kazalnik karakterja, ne prehranskega prepričanja. Nekateri čiščenje bremen in nezaupanje prenašajo v določene točke ali pa se gibajo v prostoru, kjer jih nihče ne razume, in so posledično prisiljeni spustiti večjo bombo, da si ustvarijo prostor. Veliko ljudi ima empatijo, so pretreseni, celo tako, da videno predelujejo leto dni.
Story: Se je to zgodilo tudi vam? Kako predelujete tovrstne informacije?
Sama že težko predelujem ustno ali filmsko prenesene informacije o taboriščih. Vedno znova si jih um in možgani in čustva trudijo umestiti v čustveno telo. Nekdo, ki so mu živali zavestno in podzavestno blizu, to razumljivo doživlja kot krivico. Seveda živali so lestvico nižje, so v službi najbolj razvitega - človeka - še nižje so rastline in minerali. Do živali moramo imeti ljubezen in odgovornost, česar nimamo niti do lastnega telesa, edinega templja, ki ga premoremo. Se mu zvečer zahvalimo, kaj vse je storil za nas, ali mu ob desetih raje navržemo pašto od predvčerajšnjim, ker nimamo časa? Ampak kaj, ko se radi cartamo, ko nas z vseh strani poskušajo narediti robote in sužnje zdajšnje generacije. Kako smo lahko pri vsem obilju, ki ga ponuja narava, sploh revni in lačni?
Story: Ste mamica dveh odraščajočih fantov v obdobju adolescence. Pravijo, da je otrokom treba puščati svobodo, da sami izberejo, kakšno pot bodo ubrali. Sta dobila informacije iz prve roke, kakšen je njun odnos do vaših odločitev?
Sama ne pripravljam mesa. Kupovala sem že biološko kravje mleko in predelano meso, česar pa nista hotela jesti, ker sta vajena antibiotičnih produktov. Morda pa tudi zato, ker sta se mi upirala. Sta še mlada, imata bonus, morda bosta kot starejša spremenila prepričanja. Starejši sin je že dejal, da bo začenjal jesti bolj zdravo. Trenutno ostaja pri besedah. Nisem ga niti vprašala, kaj to zanj pomeni. (smeh) Torej, če bo želja, bo možnost dobiti informacije, prepuščam jima raziskovanje.
Story: Ste stroga mati?
Morda malo, ne tako zelo.
Story: Vam je uspelo ljubezen do gledališča prenesti nanju v tolikšni meri, da vas tam tudi obiščeta?
Oba starša imata 'zalepljena' v tem igralskem svetu ... Le kako ne bi?
Story: Vaše poslanstvo vas sicer neizogibno 'sili' k uporabi ličil, čeprav jih mnogo deklet, predvsem zaradi testiranja na živalih, odklanja. Ste prizanesljivi, jih uporabljate tudi v zasebnem življenju? Usnju in krznu se izogibate, predvidevam?
Večino nošenih stvari dobim v dar, veliko stvari izmenjam s sestro in prijateljicami. To je sistem medsebojne pomoči. Zaradi tega čisto nič ne trpim, saj nerada hodim po trgovinah. Le redko kupujem, ker se mi to zdi oblika novodobnega suženjstva. Če se le da, poskušam biti do kože nežna in bolj prijazna, vključno z biološkimi praški in čistili. Glede tega sem izredno stroga. Tudi pri izbiri zobne paste.
Story: Opažam, da brezpogojno puščate naravno barvo las, se pravzaprav prepuščate naravnemu toku staranja. Lepotnih idealov in invazivnih posegov, ki zaustavljajo procese staranja, torej ne odobravate?
Pred dnevi, na vajah predstave v Cankarjevem domu, stojim na stranišču, pred ogromnim ogledalom, in si rečem, kako znotraj sebe živim eno življenje, v ogledalu pa ugledam starejšo gospo. Malo se mi že poznajo leta, ampak v takšni simpatični meri.
Story: Opažam pa, da ste po srcu še vedno izjemno mladostni. Zdrav duh v zdravem telesu, kajne?
Vseh stvari ne morem delati tako kot pred leti, vendar nič tragičnega. Navkljub zdravstvenim težavam - zmanjšani pljučni kapaciteti - še vedno lahko veliko počnem. Narava govori, na kaj naj pazim. Ne računam, da bom umrla zdrava, želim pa se zavedati stvari. Konec koncev je strah naš najhujši sovražnik.
Story: Česa vas je strah?
Ustrahovanja na vsakem koraku. Na primer na letališčih ... kar tresti se začnem. Ustvarjajo vzdušje, da smo vsi kriminalci in nepridipravi, če skrivamo plastenko vode. Kakšen idiotizem! Na prehodu med leti pa nam omogočajo nakup nove, grde plastenke, vredne treh evrov in pol. Neverjetno, kako nas vlečejo za nos in kako se moramo boriti med sabo.
Story: S tem merite na ...
Peščico ljudi, tiste, ki jim v želji, da nas imajo v krempljih, pride prav, da se kregamo med seboj. Kot vegani in mesojedci. Civilizacija ima toliko pridobljenih slabosti, da je že čas, da jih začnemo odpravljati. Vzeti, kar je dobro, in odstraniti tisto, kar je slabo. Dela je veliko.
Story: Vi ste trenutno na odrskih deskah, kjer ustvarjate lastno otroško predstavo, Igralska vreča je polna zgodb in komedijo Maoštjačuj z Mojco Partljič. Česa je polna?
Letos pripravljam šest projektov, kar je štiri več kot običajno. Se je treba že vprašati, kdo tukaj ni normalen! V otroški predstavim igralski poklic in povem zgodbo o jabolkih. V komediji pa kar mrgoli transformacij. S soigralko igrava več kot deset likov, menjujeva obleke, lasulje, rekvizite ... Skakljava na odru kot dva otroka. Humor zdravi, kajne? Štosi imajo svojo globino. Neko dosmrtno distanco do naših napak in slabosti.
Story: Bližino pa iščete v uprizorjenih likih ...
Že, že, sem pa primorana zastopati delček, ki ga predstavlja lik. Težko sem strasten veganski bikoborec, ki vozi ženske na randije in kapesante, kajne? (smeh)
Neja Drozg
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
