"Ni pomembno ali je valentinovo ali ne, imejte se radi vse dni v letu. Ni lepšega kot to, da imaš nekoga rad in da ima nekdo rad tebe. Je pa to čudovit praznik, ker nas opomni, da moramo svojim najbližjim večkrat povedati in pokazati, da jih imamo radi," je ob novi skladbi pred kratkim zapisala Rebeka Dremelj, ki se je ob tem dotaknila tudi vsega ostalega, karjo trenutno osrečuje.
Po skoraj enem letu ste izdali novo pesem. Kako to, da vam izdaja pesmi vzame toliko časa?
To se mi še ne zdi tako veliko – v primerjavi s tistimi, ki izdajajo komade na pet let. Drugače pa je treba vedeti, da danes vse potekajo tako hitro, zato se mi niti ne zdi, da je že minilo eno leto. Prva stvar je šovbiznis in otroci, ki si niso najbolj simpatični med sabo. Vse to povezovanje, usklajevanje je kar zahtevno. Druga stvar je, da je izdaja take pesmi povezana tudi s financami. Da izdaš pesem, stane tudi po več tisoč evrov. Da bi se ti izdaja pesmi na dva meseca glasbeno izplačala, moraš biti res v samem vrhu slovenske glasbene scene.
Sodelovali ste tudi pri pripravi besedila in skladbe za pesem.
O sami pesmi ne vem, kaj naj povem. Pesem je pesem kot vsaka druga. Tokrat je pozitivna, ima pozitiven učinek na ljudi. Danes živimo v takšnem ritmu, da enostavno sami sebe komaj dohajamo, ker se pričakuje od nas, da smo dosegljivi vedno in povsod. Če nismo dosegljivi na družbenih omrežjih, smo na mejlih, če nismo tam, smo na telefonu, če nismo tam, smo že kje drugje. Noro je, kam vse to pelje, in zdi se mi, da včasih sami sebe izgubimo v tem tempu. Določenih lepih stvari okoli nas, sreče, ki nas spremlja na vsakem koraku, preprosto ne vidimo. Že Mali princ je rekel, da se vidi, če se gleda s srcem.
Zasnovali ste še scenarij za videospot. Je to za vas posebna izkušnja?
Za scenarij mi mora nekaj pasti v glavo. Mislim, da tako počne večina glasbenikov v Sloveniji. Če v projekt ne verjameš ali če ga ne začutiš, potem ne more biti zelo uspešen. Če pa ga občutiš, tudi ljudje vidijo, da si dal sebe vanj. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem našla pravo idejo, da ima videospot še neko sporočilo. Medtem ko sem se peljala domov, mi je ideja šinila v glavo.
In ko dobite idejo?
Potem preprosto steče. Tokrat sem imela srečo, saj sem po priporočilu našla družino na Instagramu. Imata prečudovite otroke, ki so tako posebni. Zelo lepo so izpadli v videospotu.
Videospot je izšel na valentinovo, 14. februarja.
Tako je. Na ta dan sva z možem praznovala 21-letnico poroke. Ker govorim o sreči, ljubezni do samega sebe, in ker je to dan, na katerega slavimo ljubezen, ne vem, zakaj ne bi predvsem slavili ljubezni samega do sebe. Ampak to ni farsa. Ljudje te stavke zelo radi uporabljajo, a jih ne upoštevajo. Jaz pa moram priznati, da sem se navadila imeti samo sebe rada.
Kaj pa vas osrečuje?
Absolutno me osrečuje moja družina, s poslovnega vidika pa me osrečuje, da opravljam posel, ki ga res rada delam, da mi ni treba delati stvari samo za ljubi denar. Ker je veliko takšnih ljudi, ki morajo delati le za to, da preživijo. Osrečuje me glasba, to, da sem lahko na odru, da lahko pojem, nastopam. Moj najsrečnejši, najidealnejši trenutek v življenju je, da sem na odru z mikrofonom v roki, pojem Zdravo sreča in v publiki je moja družina (smeh). Idealna združitev obeh svetov.
Kako uspešni ste pri združevanju teh dveh svetov?
Gre. Zdi se mi, da to zmorem, ker sem zelo organizirana. Imam točno vse napisano, kaj, kdaj. Če izgubim telefon in računalnik, sem mrtva. Vsak večer si v koledarju naredim plan, kako bom naslednji dan vse zvozila. To, da imam stvari organizirane, mi paše. Potem stvari enostavno naredim. Če ne bi imela te organizacije, bi lahko cele dneve samo delala in bi bila živčna.
Pa imate kakšen dan, ki ni načrtovan?
Seveda so. Sploh sproščeni so vikendi z družino. Ob sobotah smo v postelji do pol enajstih, v postelji pojemo zajtrk, obiščemo bližnji hrib ali se družimo s prijatelji.
Si predstavljate delati v 'normalni' službi od sedmih do treh?
Moj delavnik na neki način to je. Ampak sem si ga tako organizirala sama. Ker sem ugotovila, da sem pred tem cele dneve delala, na koncu pa nisem imela česa pokazati. Si pa ne predstavljam, da bi imela nad sabo šefe, ki bi mi gledali pod prste. To si težko predstavljam, ker že toliko let delam na svojem, da bi mi nekdo žugal ...
Skoraj 20 let ste že na sceni, veliko smo videli. Ali lahko pričakujemo še kaj novega?
Si želim. Imam en kup planov in idej, a je za vsako potreben čas. Največ jih dobim poleti na dopustu, ko jih lahko dam na papir, jih premečem, malo vidim, kaj in kako. Potem pa, ko se začne novo šolsko, vrtčevsko leto, lahko štartam.
Če bi imeli na voljo ves potreben čas, katerega projekta bi se najraje lotili?
Zdaj se lotevam enega, a o njem res ne morem govoriti. Rada bi delala tudi z otroki, rada bi bila tako glasna, da bi me otroci slišali, da popolna lepota, življenje ne obstajata in da hrepenenje po popolnosti, zbiranju namišljenih prijateljev in likov ne pripelje nikamor. Zdi se mi pomembno, da se jim to večkrat pove po različnih kanalih, ker kot mama menim, da ta svet ne pelje v pravo smer. Ko bo prepozno, bo pa prepozno.
Na družbenih omrežjih ste aktivno prisotni.
To je narava mojega dela. Če ne bi imela takšnega posla, kot ga imam, ne bi imela družbenih omrežji. Zagotovo ne. Vprašanje, ali bi ga imela zaradi firbca. V bistvu ni pošteno, da karkoli rečem, ker o tem ne morem realno in racionalno razmišljati. Trenutno sem res nasičena z družbenimi omrežji, kar me izčrpava. Potem pa pride do tega, da imam v glavi preveč neumnih informacij, in zvečer, ko bi lahko prebrala kakšno knjigo, nimam več energije.
Kakšen odnos mislite, da bosta imeli hčerki do teh omrežji, ko bosta starejši?
Ugotovila sem, da sem na pravi poti, ko je moja takrat šestletna hči v šoli napisala in narisala knjigico. Naslov je bil Z drugačnostjo ni nič narobe, v njej nastopa punčka na invalidskem vozičku in vsi so se norčevali iz nje. Potem pa ugotovijo, da ful lepo poje in ima lepo srce. Ko mi je učiteljica to pokazala, sem se razjokala. To mi je ogromno pomenilo, saj se moji otroci srečujejo z vsemi stvarmi, ki jih počnem, in mislim, da počnem dobre stvari. Razumeta. Otroke si želim vzgajati na tak način, kot so vzgojili mene, s tem da spremenim navade, ki me obremenjujejo. Trudim se, da bosta odrasli v dobri dekleti, ki bosta znali preceniti, kaj je v življenju pomembno.
Veliko govorimo o sreči in pozitivnemu mišljenju.
Tudi jaz nisem vedno pozitivna, včasih sem tako tečna, da samo sebe komaj prenašam. Ampak res mislim, da mi je bilo dano še eno življenje. Po preboleni bolezni sem na življenje začela gledati z drugimi očmi. Velikokrat se ulovim v začaranem, hektičnem krogu, kot sem bila včasih, ampak se znam ustaviti in grem spet na prave tirnice. Dobila sem občutek, da lahko naredim nekaj več, če sem glasna, da lahko v kakšni glavi premaknem kakšen kolešček. Zdi se mi, da mi to zaenkrat uspeva.
